BIBLIJA LJUBEZNI

Isem pasim des.

(ljubim te)

Den asim si.

(življenje ni večno)

1. BOG NAS PROSI

2. GANEŠ ŽIVI LJUBEZEN

3. EVOLUCIJA NI BIOLOŠKO SPREMINJANJE

4. EVTANAZIJA?

5. MOLITEV LJUBEZNI 

6. LJUBEZEN JE PONIŽNOST V SPOLU

1. BOG NAS PROSI

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni: 

Kaj je Biblija ljubezni?

»Biblijo ljubezni piše Oče, ki ljubi (duša osončja). Prej je bil Bog naš gospodar, ki nas je vodil skozi življenje (Oče Življenja, Oče, ki živi, Sveti Oče, Oče Zemlje). Zdaj nas vodi skozi ljubezen, ki je večna, zdaj je Bog pomočnik ljubezni in nas prosi, da nam lahko pomaga (Oče, ki ljubi, Oče Osončja). Prej je človek prosil njega, da mu pomaga, zdaj On prosi nas, da pomagamo Njemu, da ljubezen najde pot v materijo. Prej je človek iskal Božjo ljubezen, ker je bilo tako malo človeške. Sedaj Bog išče človeka, da pride bližje Njemu, kot je kdajkoli lahko prišel."  

Kako lahko pride človek najbližje Bogu?

»Poišče naj človeka, s katerim bo lahko postal nekaj, kar še nikoli ni bil. Postal bo duša, ki ljubi močneje kot človek – je nova ljubezen, ki išče novo življenje.«

2. GANEŠ ŽIVI LJUBEZEN (1)

VSE SE DOGAJA ZATO, DA LJUBEZEN ŽIVI.

Oče, ki ljubi

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni:

Kaj ima Ganeš z ljubeznijo?

"Eros kreira ljubezen za človeka, Ganeš živi dušno ljubezen. Ganeš je božanstvo duš, ki prihajajo. Mantre prikličejo Ganeša, ki živi ljubezen. Spustiti Ganeša v svojo dušo, pomeni ljubiti sebe kot dušo."

  

LJUBEZEN

Kaj je ljubezen?

"Ljubezen živi vedno, je neuničljiva! Ljubezen je kakor veter, ki piha večno, le vedno drugje! Ljubezen ni oseba, ljubezen je v nas! Vse se dogaja zato, da ljubezen živi!" 

Ali ljubezen ni pravica?

"Ne, ljubezen je nagrada." 

Zakaj je ljubezen nagrada?

"Zato ker nas osvobodi." 

Osvobodi od česa?

"Od oblastnosti." 

Zakaj od oblastnosti?

"Zato ker oblastnost ustavi ljubezen. Na ljubezen se počaka. Vedno je ljubezen učiteljica in rešiteljica. Govor je premalo, poezija je premalo, vse je samo ljubezen. Ljubezen vedno išče rešitev vseh, ne samo enega. Išči pot ljubezni z vsakim."

 

 DUŠA KOT LJUBEZEN

Kaj je prava ljubezen?

"Ljubezen je prava, ko si ljubljen in ljubiš. Če človek ne išče prave ljubezni, le novo, še ne išče ljubezni v sebi in duši." 

Kaj je namen prave ljubezni?

"Da se materializira. Da se lahko dotakne vseh ljudi."

3. EVOLUCIJA NI BIOLOŠKO SPREMINJANJE

Biološko spreminjanje je spreminjanje zunanjega izgleda v vrsti, ne pa notranjega bistva. Notranje bistvo je zavest, ki sprejema vedno novo obliko in je združevanje prejšnjih zavesti, (zato) novo bitje nastane zaradi združevanja zavesti. (Oče, ki ljubi)

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni: 

Zakaj nekaterim mantre Obreda celote ne ustrezajo?

"Ker so preskok, niso proces. Proces je kontrola razvoja, v preskoku imamo težave zaradi pomanjkanja zaupanja v zavest ljubezni."  

Zakaj ne zaupamo zavesti ljubezni?

"Ker iščemo resnico iz sebe, ne iz zavesti, ki je nad človeško. Kar je normalno, ker človek ima samo sebe, nima ljubezni v duši, ki je iz mene in tebe, ker je to združitev bitij v novo bitje. 

Evolucija ni biološko spreminjanje, je združevanje dveh esenc. Biološko spreminjanje je spreminjanje zunanjega izgleda v vrsti, ne pa notranjega bistva. Notranje bistvo je zavest, ki sprejema vedno novo obliko in je združevanje prejšnjih zavesti. Tudi znotraj sebe se biološka vrsta spreminja, ker je vedno bolj prilagojena. Človek v praobliki je manj prilagojen kot človek v novi obliki. Vsa živa bitja pa se vedno znova prilagajajo, ker iščejo preživetje kot ugodje. 

Sedaj se človek prilagaja tako, da se umika moči narave. Planet Zemlja se prilagaja zavesti Matere, ne Očeta, ker Mati išče Očeta kot žena moža. Tudi Oče išče Mater, in je ne najde, ker še nista pripravljena na združevanje zavesti.

Znotraj vrste je spreminjanje zaradi prilagajanjanovo bitje pa nastane zaradi združevanja zavesti. Človek je nastal iz minerala, rastline in živali, duša je nastala iz minerala, rastline, živali in človeka. Združena zavest živali išče telo, ki ni žival, je človek. Rodi se v živali in spreminja podobo, ker jo zavest sili, dokler ni oblika nastavljena z dovolj osebki. 

Duša je novo bitje, ki nima gostote materije, je energija. Duše so novo kraljestvo novega sveta, ki je veličastnejše in bolj ljubeče od zemeljskega. Človek bo obvladal novo tehnologijo in preselil vsa 4 kraljestva (na Mars). 

Zemlja je sedaj od Matere in postala bo Očetova, ker tako iščeta drug drugega. Obstaja prapodoba združenega planeta Očeta in Matere, vendar zavest obeh še ni pripravljena. Evolucija je združevanje zavesti, ni prilagajanje življenju, kar je videl Darwin."

4. EVTANAZIJA?

ŽIVLJENJE JE SVETO ISKANJE LJUBEZNI V SEBI, DRUGIH, SVETU.

Oče, ki ljubi

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni: 

Se je dobro odločiti za evtanazijo?

»Da in ne. Da, če telo ni več povezano z možgani, telo ne diha pod vodstvom dihalnih možganskih centrov. Takrat duše ni več v telesu. Ne, če smo bolni in je bolezen pot do ljubezni v sebi.« 

Ali je v človekovi moči, da si določi čas smrti?

»Da, če skrajšamo življenje, ne pa podaljšujemo.« 

Kdaj umremo?

»Smrt pride, ko je dušna zavest pripravljena za novo življenje, saj aktualno nima več razvoja v ljubezni do ljudi, sveta, sebe, partnerja, otrok…, ker smo se že v vsem potrdili, dušne ljubezni pa nismo našli. Zato svet postane prazen, in nemogoče je živeti dalje. To je smrt v ljubezni do sebe. Smrt je zastoj srca, ni bolezni.

Misli v času smrti:

VSE JE LJUBEZEN,

TUDI JAZ.«

Je evtanazija primerna rešitev?

»Ne, ker je neljubeča, pomeni zastrupitev telesa. Zaradi tega v naslednjem življenju svojega telesa ne sprejmemo, smatramo, da je nepotrebno. Ljubezen do telesa je bila neupoštevana, in smo znova na začetku učenja ljubezni. Posledica je premalo telesnega občutka in užitkov v nasladi življenja. Zato pretirano negujemo svoje telo in bolj iščemo telesno ljubezen kot dušno.« 

Zakaj si ljudje želijo smrt?

»Ker jim je praznovanje življenja nepomembno. Če nimajo odnosov, jim tudi predmetni svet nič ne pomeni. Postanejo naj svetovalci ljudem, ki preveč iščejo življenje, ne pa ljubezni.« 

Kako naj svetujejo ljudem?

»Pripovedujejo naj o svojem življenju in pri tem ne iščejo napak, le dobre izkušnje, in tako postanejo zgled ljudem, ki še nimajo izkušenj.« 

Kako naj to počnejo?

»V društvih ''MOJA ZGODBA NAJ BO TEBI SMER'.« 

Zakaj ne umreš, ko si potrdil vse ljubezni?

»Ker telo ima silo, ki sledi zavesti.« 

Zakaj zavest ne zapusti telesa?

»Ker ni potrdila sebe kot človeka na pravi poti, ko potrdimo svoje življenje, čeprav mislimo, da ni bilo idealno.« 

Zakaj življenje nikoli ni idealno?

»Ker življenje ni nekaj pravilnega, življenje je sveto.« 

Zakaj je življenje sveto?

»Ker je iskanje ljubezni v sebi, drugih, svetu. Če ljubezen najdemo v sebi, jo najdemo tudi v drugih. Vse kar smatramo za slabo, nam kaže, kje imamo premalo samozavesti, to je ljubezni v sebi.« 

Si lahko človek, ki se je potrdil v svojem življenju in ljubezni, sam določi čas smrti?

»Ne.« 

Ima pri tem svobodno izbiro?

»Da in ne. Ne, ker je življenje sveto, ni pojav za človeka, je sila, ki išče zavest kot ljubezen. Ni tekmovanje s časom ali obstojem.« 

Zakaj ne morejo hitro umreti tisti bolni in starejši, ki ne želijo več živeti?

»Ker še niso potrdili svojega življenja kot svetega dogodka. Naj molijo:    

Vse, kar sem naredil,

in vse, česar nisem naredil,

je bilo moje iskanje ljubezni,

ne iskanje dobrih ali slabih situacij.

 

Vse se je zgodilo,

kar se je moralo zgoditi,

ker jaz sem človek,

ki še išče

in ne razume višjih namenov. 

Ti nameni so iz poslanstva duše,

ki komaj nastaja.

 

Potrjujem sebe

in druge ljudi v svojem življenju,

ker ni vse odvisno od nas,

ampak od poslanstva duše,

ki išče sebe,

kot bi mati iskala svojega otroka.« 

Ali se lahko odločijo za evtanazijo ljudje, ki trpijo telesne bolečine in želijo oditi?

»Da in ne. Lahko odidejo, ampak z zavestjo, da nekih prepričanj še niso opustili. Bolezen jih uči ljubezni, in s smrtjo zavrnejo to ljubezen. Bolezen je pot do ljubezni, kadar ni več drugih možnosti. Pomembneje je, da začnejo ljubiti sebe kljub bolezni. Da, lahko odidejo, ker bo to trpljenje postavljeno v naslednje življenje. Ne, naj ne odidejo, ker bo pomoč prišla, ko bo srce odprto za ljubezen.« 

Kdaj je naše srce odprto za ljubezen?

»Ko sila ni več pomembna. To pomeni, da ljubimo, in ni več pomembno, če nas ljubijo drugi.«

5. MOLITEV LJUBEZNI

DUŠNA LJUBEZEN JE NEMOČ, KI DAJE, PROSI IN POTRJUJE.

Oče, ki ljubi

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni:

Zakaj mi ne gre moje delo?

»Premalo ljubiš sebe.« 

Zakaj?

»Ker iščeš sebe kot delo, ne kot ljubezen – dati ljubezen je največje delo!

 

Dajem ljubezen očeta, matere in otroka: 

 

LJUBEZEN MATERE – ljubezen, ki daje in ne išče

LJUBEZEN OČETA – ljubezen, ki prosi in pričakuje

LJUBEZEN OTROKA – ljubezen, ki potrjuje

 

To je dejavnost v ljubezni, ne v delu.« 

Kaj pa je dejavnost v delu?

»Pospravljanje oblik, ki so pomoč osebnosti, ker ne najde ljubezni kot vsebine, vedno išče le njeno obliko.« 

Kako naj osebnost v vseh teh oblikah ljubezni pride do vsebine ljubezni?

»Novi človek ne bo več obremenjen z obliko, ampak z vsebino, ki ima ljubezen v sebi.« 

Kakšna je pot do vsebine ljubezni?

»Molitev ljubezni. Poljubi svojo sliko in izreci molitev:

 

Jaz sem ljubezen, ki ljubi:

 jaz sem mati, ki ljubi,

jaz sem oče, ki ljubi,

jaz sem otrok, ki ljubi,

 

jaz sem vse troje,

ALELUJA!*

Vse tri ljubezni skupaj so razsvetljenje.« 

_________________________

*aleluja =  "hvala ljubezni v meni, ki že živi in deluje"

 

Kaj pa partnerska ljubezen, moško–ženska?

»To je ljubezen duše.« 

Ali je to oblika ali vsebina ljubezni?

»Vsebina, ker ima ljubezen v sebi.« 

Če je vsebina ljubezni iz duše, so oblike ljubezni iz osebnosti, človeka?

»Da. Kot starš in otrok sprejmemo drugo zavest, ne iste zavesti. Dati ljubezen duše drugi duši, ki ni naša, je možno samo kot oče, mati in otrok. Preko odnosa starš–otrok se naučimo te ljubezni in jo lahko vedno udejanjamo tudi z drugimi.« 

Ali se je naučimo tudi takrat, ko imamo neljubeče starše in otroke?

»Da. Vsak človek ve, kakšen bi ta starš in otrok moral biti, četudi ni.« 

Kako to, da to ve vsak človek?

»Ker je že sam bil starš in otrok. Vsak pozna bližino mame, očeta, otroka, četudi je v tem življenju ni doživel – od kod pa so zamere?! Potrebe po bližini in ljubezni so prišle iz vseh življenj, ne tega življenja. Potrebe nastanejo zaradi siljenja k razvoju, ne obstoju.«

6. LJUBEZEN JE PONIŽNOST V SPOLU

ČE BOSTA ISKALA OTROKA DRUG V DRUGEM, NE BOSTA MOČNA NAD DRUGIM SPOLOM, IN LJUBEZEN BO VAJINA.

Oče, ki ljubi

Oče, ki ljubi,

je duša osončja (Bog),

ki nas prosi,

da se obrnemo k pravi ljubezni: 

V MOLITVI LJUBEZNI piše, da ko prosimo in pričakujemo, ljubimo kot OČE, ko smo nemočni in potrjujemo, ljubimo kot OTROK, ko dajemo in nič ne zahtevamo, ljubimo kot MAMA. Kako pa naj ljubimo kot MOŠKI oz. ŽENSKA?   

»PARTNERKA ni ženska,

kadar išče moškega kot gospodarica,

ne kot mati ali ženska.

 

Kadar ženska išče partnerja kot telo, ga ljubi kot ženska,

kadar išče partnerja kot zavest, ga ljubi kot duša,

kadar išče partnerja kot nemoč, ga ljubi kot mati,

kadar išče partnerja kot moč, je njegova gospodarica.

 

Gospodar vedno išče moč življenja

in ne sprejema nemoči podložnika,

ker njegova nemoč je gospodarjeva nemoč v življenju. 

PARTNER ni moški,

kadar išče žensko kot gospodar,

ne kot oče ali moški.

 

Kadar moški išče partnerko kot telo, jo ljubi kot moški,

kadar išče partnerko kot zavest, jo ljubi kot duša,

kadar išče partnerko kot nemoč, jo ljubi kot oče,

kadar išče partnerko kot moč, je njen gospodar.

 

Gospodar ne more biti ljubeč,

ker ljubeč gospodar je slab gospodar,

ker ne ščiti več življenja, ampak ljubezen,

postane starš, ne gospodar.

 

PONIŽNOST V ŽENSKEM SPOLU

je iskanje partnerja kot otroka,

kadar ni moški, ampak njen gospodar  

in 

 PONIŽNOST V MOŠKEM SPOLU

je iskanje partnerke kot otroka,

kadar ni ženska, ampak njegova gospodarica.

 

Gospodar ali gospodarica iščeta moč,

ki je nad spolom.

Gospodar ali gospodarica smo lahko

samo v zavesti življenja, ne v zavesti ljubezni.«