Iskanje ljubezni

Keman in Marko Klasinc: Iskanje ljubezni (2017). Knjiga je pošla, lahko si jo sposodimo v nekaterih knjižnicah.

Foto: Pinterest

KAZALO

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE

3. poglavje – 'TVOJE TELO SE PRIPRAVLJA NA NOVEGA MOŠKEGA'

4. poglavje – 'TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA'

5. poglavje – OBRED CELOTE

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE

9. poglavje – NIHALO, DORIS IN DEO KANAL

10. poglavje – POP IN POPINJA

11. poglavje – POSVETITEV GANEŠA V OBRED CELOTE

12. poglavje – 'MOJE TELO TI JE VEDNO NA RAZPOLAGO'

13. poglavje – NOVOLETNO VOŠČILO

14. poglavje – 'ALI SE MI NI TREBA ZALJUBITI VATE?'

15. poglavje – 'MIDVA SVA ISTA ZAVEST'

16. poglavje – 'BOŽANSKA VLAČUGA'

17. poglavje – VSE ZA DENAR?

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA

OBČUTEK BLIŽINE JE BIL NESKONČEN... (Foto: Pinterest)

 

"Pričneta z zgodbo o Šivi in Parvati…"

Zakaj o Šivi in Parvati, Oče Prvi?*

"Ker Šiva in Parvati iščeta svojo dušo v vsaki človeški duši, ki ni cela. Onadva živita ljubezen v človeškem svetu…" 

 **

Šiva** je bil gospodar Osončja. To je bil njegov poklic in poslanstvo. Zdel se je nedotakljiv, sploh ko se je razjezil. Kadar so se mu takrat bitja preveč približala, jih je le pogledal s svojim tretjim očesom, in spremenila so se v pepel, s katerim se je namazal po obrazu in telesu.

Tako je Šiva pomagal bitjem, da se hitreje osvobodijo karme. In se začnejo hitreje razvijati –poglabljajo zavedanje, širijo zaznavanje, krepijo  delovanje. A tega niso vsi razumeli. Ali pa so, a niso mogli sprejeti. In ti so se Šive vedno samo bali.

Parvati pa si je Šivo vedno želela za moža. Že kot otrok je pogosto sanjala, kako sam meditira vrh gore, in ko se je zbudila, je začela ponavljati Šiva, Šiva, Šiva… v neskončnost  da so se ji vsi čudili. Kasneje je kot dekle to željo po Šivi zakrila, saj ni več želela vznemirjati očeta in mame, sploh očeta ne, ki je zvesto sledil nekemu drugemu duhovnemu izročilu, mama pa se je najbolj bala tega, da bi Parvati zaradi obsedenosti z duhovno resničnostjo prezgodaj ob življenje.

Parvati je po lepoti in razumnosti slovela daleč naokoli. Njeno srce so osvajali privlačni mladeniči iz najuglednejših družin. Oče je bil prepričan, da bo izbrala najboljšega med najboljšimi. Kar se je tudi zgodilo, a drugače, kot si je predstavljal.

Želja, da sreča Šivo, je v Parvati rasla iz dneva v dan. Čeprav je vedela, kako nevarno je ob njem, ko se razjezi. In tako se je lepega dne odpravila na goro, kjer je živel. Doma se je zlagala, da gre na obisk k sorodnikom. S seboj je vzela Kamalo, bitje s posebnim darom, ki je v vsakomur prebudil občutek ljubezni.***

In tako sta Parvati in Kamala po daljšem iskanju le našli planoto vrh gore, kjer je živel Šiva. Ki je ravno meditiral pred hiško. Kamala je nagonsko stekla proti njemu, da bi najavila svojo gospodarico in jo s tem dejanjem zaščitila pred njegovo jezo. A gospodarju obisk neznank ni bil po volji, in pogledal je Kamalo tako mračno, da je od strahu kar legla na tla.

»Kaj delaš tukaj?«

»Prevzvišeni…« je zajecljala Kamala, »oprosti, ker te motim. A imam dober razlog za to, veš, moja gospodarica Parvati ima od otroštva videnja, da je tvoja žena. Prevzvišeni, ona je zdaj tukaj in si želi, da bi jo osebno sprejel.«

Šiva je nejeverno odkimal. Neverjetno, prišla se mu je ponujat ženska, njemu, Šivi. Vsi vedo, da je zaprisežen asket.

In je uprl v ubogo Kamalo svoje tretje oko, da je v hipu postala kupček pepela.

Ko je Parvati videla, da je Kamala mrtva, je v obupu skočila na noge in se pognala proti ostankom drage prijateljice.

»Še ena motnja,« je pomislil Šiva, in v naslednjem trenutku je tudi Parvati bila le še kupček pepela.

**

Naslednje življenje se je Parvati rodila v podobni družini. Z istimi sanjami in znova s Kamalo ob sebi. S katero sta znova poiskali Šivo. In ta je spet brez besed upepelil Kamalo, in Parvati je znova v obupu skočila na noge ter se pognala proti ostankom ubite prijateljice.

A nekaj se je le spremenilo, saj je Šiva opazil, da je Parvati nenavadna ženska. In je počakal, kaj mu bo povedala. 

»Jaz sem kriva, dragi Šiva! Kamala je prišla z menoj, in samo zaradi mene!«

»Vedeli sta, kaj tvegata,« je bil Šiva neizprosen.

»Zakaj je morala umreti?! Saj ti ni hotela nič slabega...!«

Kako nenavadna je, je pomislil Šiva, in si vzel čas za razlago: »Naloga bitja je, da najde resnico o sebi in življenju, in jo spozna v celoti, to je pravilo karme. Ob meni spoznaš  vso karmo, ki jo še imaš, ker še nisi našla resnice, in jaz ti zanenjam tvojo karmo za smrt, da boš bolje začela naslednje življenje.«

Parvati je ostala tiho in jokala dalje, ker je življenje tako kruto, Šiva pa je usmeril vanjo svoje tretje oko.

**

In tako se je Parvati znova rodila, in znova in znova. Ni se spominjala ničesar. Za razliko od Šive, ki si je zapomnil vse. Zato ni ostajal ravnodušen, saj mu je dekle z vsakim poskusom bolj zlezlo pod kožo.

Po devetem neuspešnem Parvatijinem poskusu se je že veselil naslednjega, desetega srečanja. Ko se je znova ponovila celotna zgodba in je od Kamale ostal le kupček pepela, je nestrpno čakal, kdaj bo iz svojega skrivališča planila Parvati.

A ona je tokrat ravnala drugače. Nenadoma jo je v srcu prevzelo čudno spoznanje, da se Kamali ni zgodila krivica. In preplavila jo je nekakšna hvaležnost, da je lahko del tega čudežnega dogajanja. Ki ga vodi njen dragi. Šiva.

Tako se je tokrat pomirjena odpravila do ostankov svoje prijateljice, pokleknila in poljubila pepel ter se z njim počasi namazala po obrazu.

Šiva je nepremično sedel in jo opazoval… Kako je lepa! 

S pogledom, ponižno uprtim v tla, je napravila še nekaj korakov. Tako blizu mu ženska še ni prišla.

»Zakaj si prišla, Parvati?«

Njegov mogočen glas je zazvenel domače in jo v trenutku vso prevzel. Občutek, da pred njo stoji gospodar Osončja, je v hipu izginil. Počasi je dvignila pogled in poiskala njegove oči.

Ko so se srečale njune oči, se je ves naježil. Kot da bi prvič zagledal nekaj, kar zelo dobro pozna, in se je nenadoma spet spomnil, da obstaja.

Parvati se ni zavedala, kdaj so ji iz ust ušle besede:

»Edini moj…«

Njen glas mu je zvenel kot molitev. Zazdelo se mu je, da stoji v središču njegovega srca in poje najlepšo pesem, kar jih je kdaj slišal.

Ves v njeni prisotnosti se je spozabil in dejal:

»Edina moja…«

Parvati je malce izgubila strah in si ga začela ogledovati. Zazdel se ji je bolj nežen, malce negotov in nemočen. Čeprav je obraz skrival za plastmi pepela, je brez težav razbrala vse njegove poteze.

»Moj ljubi…«

»Sédi tukaj," je pokazal na podlogo. Ker je bila podloga skoraj premajhna za oba, se ga je nehote dotaknila. Čeprav je ta dotik začutila z vsem svojim bitjem, se je ustrašila, da ni dovolj dobra zanj. Ali je prava zanj, mogočnega gospodarja Osončja?

Z dvomom je bližina začela kopnetiTedaj se je spet spomnila pogleda njegovih oči, in zvena njegovega glasu, in znova je začutila neizmerno bližino

Moj ljubi, povsod sem s teboj...

Šiva je po svoji volji začasno zapustil svoje telo. Takoj je začutila, da je ostala sama. Njen dragi je odšel! Kje naj ga zdaj poišče?! 

A že naslednji trenutek jo je spreletela odrešilna misel – Moj ljubi, povsod sem s teboj!

In se je tudi sama znašla v nematerialnem telesu. A ne le to, tudi on je stal ob njej, ki ga je iskala, njen dragi!

A Šiva je imel nek svoj načrt, pomežiknil ji je in znova spet izginil.

Zdaj se ni več tako ustrašila, ampak je v srcu prosila – Moj ljubi, povsod sem s teboj... In znova je stala ob njem, brez posebnega napora. Kakšno olajšanje, da si je kar zaželela njegovega dotika. In on jo je, kot da ji bere misli, nežno objel in se ji nasmehnil. 

Naenkrat pa so okoli njiju stala neznana bitja, mogočna...! Prepoznala je Višnuja.**** Pogledala je Šivo, ki pa jo je le poljubil. Ob dotiku njegovih ustnic je začela izgubljati zavest.

Predramil jo je neznan glas. »To sta vidva.« Pogledala je Šivo, ki je pozorno poslušal. »Postajata logos, novo bitje z več zavesti in ljubezni. Zapustila bosta Osončje in si poiskala novo Galaksijo…«

Takrat je Šiva ponižno vprašal: »In kaj bo z Osončjem?«

»Prišel bo novi Šiva, ker bo novi svet, ki ne bo oblasten v duši. To bo svet duš, zavladal bo planetom, presegel svet ljudi, ki jim vlada zdaj…«  

Glas je zamiral, in Parvati je videla žarečo meglico, ki se je izgubljala v daljavo.

Hip kasneje znova sprememba. Kot da sta se znašla sredi – pekla. Parvati se je oklenila Šive in osuplo strmela nad padlimi bitji. Prizori trpljenja so presegli njeno domišljijo.  

»Šiva, zakaj se osebnosti lahko tako izkrivijo?«

»Ker iščemo karmo, ko preveč sledimo sili, ker vidimo samo najmaterialnejše ravni življenja.«

Premagale so jo solze, in Šivi ni bilo vseeno, da Parvati trpi. Čudilo pa ga je, da mu lahko povsod sledi. Kajti v celotnem Osončju tega ni zmogel nihče, celo najzvestejši pomočniki ne. 

So pa ti njegovi pomočniki hitro opazili sprmemebe v gospodarjevem življenju. Kajti temperatura je začela naraščati, in grozilo je pregrevanje. Kmalu so tudi odkrili izvor toplote – Šivovo bivališče. Čudilo jih je, da vsemogočni Šiva tega ne nadzoruje. In kmalu tudi odkrili razlog – neko žensko, ki je začela živeti skupaj z njim...

In so sklenili, da ga obiščejo ter opozorijo na nevarnost. Šiva in Parvati sta ravno meditirala, in ker jih je skrbelo, so skušali pospešiti konec njune meditacije z mantranjme za pomiritev ljubezni. In res, Šiva in Parvati sta kmalu odprla oči, in vsi so napeto čakali, koliko se bo tokrat ujezil njihov gospodar, ker so ga zmotili pri meditaciji.

A Šiva se tokrat niti malo ni razjezil. V srcu je vedel, da le iskreno zaskrbljeni za Osončje.  Zato je bil odziv nepopustljivega gospodarja takorekoč ljubeč, in jih je presenetil. Morda pa ga je ta ženska omehčala (preveč)?

In jim je pojasnil, zakaj se Osončje pregreva. »Nastal je višek sile, ki pa sledi zavesti ljubezni, zato ni skrbi. To je sila ljubezni, ki ne uničuje. Nič več ne bo tako, kot je bilo.«

Gospodarji planetov in svetov so sklenili glave in se spraševali, kaj to pomeni zanje. Ali bodo tudi oni odslej živeli s silo ljubezni, ki sledi zavesti ljubezni?

Res se je spremenil, so ugotavljali na poti domov. Šiva in Parvati pa sta se takoj, ko so odšli,  objela in začela ljubiti. 

In tako je temperatura Osončja znova začela naraščati.

»Ali ne pretiravata malce s to svojo silo in zavestjo ljubezni?« je zaskrbelo nekatere. »Obljubil  je, da Osončje ni ogroženo.«

»Ne, ljubezen deluje drugače,« so mirili drugi. »Energija narašča tako, da se materija ne pregreva...«

»Še ne...« so skeptiki dvomili dalje. In so začeli mantrati za ohladitev sile in zavesti ljubezni, da bi zavarovali Osončje.

To pa je Šivo zmotilo. Zavohal je strah, in z njim karmo življenja – nekdo (ali nekaj) je boj za preživetje postavil nad zavest ljubezni. Začutil je, kako narašča pritisk v njem. Občutek strahu je najbolj napadel spolno čakro in začel ovirati združevanje s Parvati. Izvlekel je ud, a prepozno, seme je pobrizgalo Parvatijin trebuh...

Kako je bil jezen, kaj jezen, besen! Takoj je spoznal, da so krivi nekateri nejeverni pomočniki. Začel je usmerjati vanje tretje oko, da jih sooči s celotno resnico. A Parvati je vse videla zdrugače: »Počakaj, dragi, ne hitiva! Prav imajo, bolj morava paziti na Osončje. Včasih pomaga že to, da naspotnika pomiriš. Osebnosti nekaterih bitij težje ozaveščajo ljubezen med moško in žensko stranjo sveta, in ne morejo takoj dojeti celotne resnice. Včasih je dovolj, da ostaneva potrpežljiva, kot oče in mati, ki sta žalostna zaradi njihovega trpljenja, pa čeprav je posledica njihovih lastnih strahov, ki se jih sami ne morejo takoj otresti.«   

Šiva ji je prisluhnil... Ona bi res znala poskrbeti za dvomljivce in upornike, on jim on trenutno sploh ne more več zaupati. 

Parvati je gledala Šivovo seme na svojem trebuhu in se nehote spomnila na Kamalo. »Ljubi moj, sveta ljubezen je namen najinega življenja, kajne?«

»Res je, edina moja.«

»Saj veš, kajne, kdo nama jo je pomagal odkriti?«

»Kamala,« je odvrnil Šiva in se ozrl na kupček pepela nedaleč stran. Zdaj jo čaka lepa inkarnacija, je pomislil. Ostala je takorekoč brez karme. Kar pomeni, da… »Povej, ljubezen moja, zakaj si se spomnila Kamale?«

In povedala mu je, kakšno zamisel je dobila. Njena iskrena ljubezen in naravno obnašanje sta ga vsega prevzeli, zato ji v ničemer ni ugovarjal in se je v vsem strinjal, kar je predlagala.

Najprej je njegovemu semenu dodala nekaj svojega soka, ki je ostal od ljubljenja, in nato oboje dobro premešala. Vmes je zajokala (od sreče), da so njene solze omočile zmes semena in soka. Nazadnje je odšla do Kamalinega pepela (kolikor ga je ostalo po tem, ko je z njim namazala samo sebe), in ga s pripravkom skrbno poškropila. Ves ta čas pa je Šiva mantral mantro za oživljanje mrtvih.

V pepelu se je nekaj začelo premikati, in kmalu je iz njega vstala živa postava. Bilo je bitje. Parvati jo je takoj prepoznala, svojo drago prijateljico... Kamala!!!

»Kamala... kako si lepa...« jo je presrečna objela. Kamala je zmedeno gledala okoli sebe in le počasi dojemala novo resničnost.

Čeprav je bila drugačna, nova Kamala. Namesto v telesu duše, je zdaj bila – monada, ena izmed njih...

»Kako je mogoče, da nisi več duša? Dragi, kdaj se je Kamala ljubezensko združila z drugo dušo v monado?«

»Že v dušnem telesu je bila enomonadno bitje, ker je v sebi nosila obe monadni polovici, moško in žensko. To je postala v svojem zadnjem življenju...«

»...takrat ko sva ostala skupaj, kajne? O ti moja draga Kamala, hvala, hvala, hvala...« se je radostila Parvati in jo prižemala k sebi. »Zdaj si kot najina hčerka, veš! Kajne, dragi?«

»Lahko bi tako rekli,« se je zasmejal Šiva.

»Brez tebe, ljubica, nama nikoli ne bi uspelo,« jo je pobožala Parvati, Šiva pa je svečano dodal: »Ker si se pokazala tako veliko voljo in pogum za pomoč ljubezni, Kamala, boš v Osončju prevzela skrb za zadeve ljubezni. Ti boš pomagala ljudem, da v sebi prebudijo občutke prave ljubezni, tisto silo, ki sledi zavesti ljubezni.«*****

Kamala je veselo pogledala Šivo in Parvati: »Ali sta vidva zdaj čisto pravi par?«

Šiva jo je kot oče pobožal po laseh. »Ja, Kamala, tudi po tvoji zaslugi. Ti pa si najina hčerka.«   

**

Parvatijin oče je upal, da bo hčerko hitro minila ljubezen do Šive. Zato je kar onemel, ko mu je predstavila izvoljenca. In to kakšnega! Vsega namazanega s pepelom in s smrdečo tigrovo kožo okoli pasu ter kačo okoli vratu.

Ne, to ni mladenič, ki bi si zaslužil roko njegove popolne hčerke, najbolj zaželene neveste v deželi!

Parvati je skušala očetu pojasniti, da je to resnični Šiva, gospodar Osončja, a je ni slišal, ker se je počutil užaljen zaradi njegovega čudaškega videza. Prepričan je bil, da je pripeljala domov največjega berača v deželi, ki ji je zmešal glavo z namenom, da se priženi v premožno in ugledno družino.

Parvati ni vztrajala. Navsezadnje si je želela, da ga družina sprejme radi njune velike ljubezni, ne zaradi njegove moči in vpliva.  

Razočarani oče je vso poročno slovesnost molčal. Njegovo srce so ugrabile najbolj črne misli, zato je kljubovalno odklanjal vlogo, ki mu je obredno pripadala kot nevestinemu očetu.

Lahko bi imela najboljšega med najboljšimi! A je nasedla praznim obljubam berača s ceste, umazanega jogija. Kakšna sramota za družino...

A je pomagala mama in neopazno vskočila namesto očeta ter spretno poskrbela za obredno ravnovesje med možem in hčerko.

Po poroki je oče mrzlično razmišljal, kako rešiti družinski ugled. In se je domislil ter začel pripravljati pomemben družinski dogodek, ki traja več dni in se ga mora tradicionalno udeležiti vso ožje in daljno sorodstvo. In tako je povabil vse ožje in daljne sorodnike, le nekoga ni bilo na seznamu povabljenih – hčerke in njenega moža. To je pomenilo prekinitev družinskih odnosov z njima, nekakšen izgon iz družine.

Parvati pa je izvedela za ta dogodek in se ga je želela udeležiti, čeprav ni prejela očetovega povabila. »Tako si želim biti zraven, ljubi moj. Moja družina je, moj oče. Rada bi, da greva oba skupaj!«

»Ne morem, Parvati, nisem povabljen. Oče si ne želi, da pridem.«

»Oče ne misli tako. Dajva mu zdaj priložnost, da te zares spozna, prepričana sem, da bo spremenil mnenje o tebi.«

A Šivi zamisel ni ugajala, slutil je, da oče ne bo popustil. Po drugi strani pa je Parvati preganjal občutek krivde do očeta. In zaslutil je nesrečo, a je vseeno želel, da se žena odloči po svoje. To je bila njena družina, njen oče... 

Sklonil se je, jo poljubil in dejal: »Ves sem in bom s teboj v srcu, edina moja…«

In tako se je Parvati nazadnje odpravila sama.

Ob prihodu jo je oče le bežno pozdravil, kot da ni več njegova hči. To je pričakovala, saj je razumela, da je zaradi svoje nepoučenosti razočaran nad njenim izvoljencem. A strl ji je srce, ko tudi v naslednjih dneh ni želel govoriti z njo, in od žalosti se je bridko razjokala v materinem objemu.

A nato je v tesnem hodniku na samem usoda vendarle prekrižala njune poti. Kar je videla kot dobro znamenje, edinstveno priložnost za novo zbližanje med očetom in hčerko.

»Dragi očka, počakaj malo, lepo te prosim! Zelo trpim, veš… ker se več ne pogovarjaš z menoj.«

»Ah, oprosti… Toliko dela imam! Ne vem, kje se me drži glava!« se je izmikal oče.

»Očka, lepo te prosim, govori z menoj! Ne izogibaj se me… Prosim! Počutim se, kot da nočeš več biti moj oče…«

Tedaj je zastal, dvignil pogled in se ji zazrl v oči. »O, sem tvoj oče! A kaj mi to pomaga?! Izdala si me! Kar vrni se k tistemu svojemu umazancu...!«

Te besede so jo zadele v živo. A je razumela, razumela je očetov bes, njegovo naglo jezo. Podobna je bila nevihtnemu oblaku, ki se utrga nad pokrajino, čez nekaj minut pa se nebo razjasni in sonce obsije ves svet v vsej svoji dobroti. Zato ni izgubila upanja in je nadaljevala.

»Oprosti mi, očka. Vem, da trpiš, zelo trpiš zaradi mene. Očka, ko bi lahko videl, kako izjemen in ljubeč je Šiva! To pa še ni vse. Sporočeno je bilo, da sva polovici istega višjega bitja (logosa), v katerega se bova nekoč združila. Kaj ni to lepo, takšna edinstvena ljubezen!?«

Razočarani oče pa ni bil pripravljen na iskanje resnice skozi ljubezen. »Saj vsi vidimo, kakšen je… Umazana izguba, ki spretno manipulira s teboj...!«

»Ampak očka, kaj govoriš?!« je zajela sapo. »Tvoja predstava o njem, očka, je tako strašna! Z vsem bitjem čutim, da je Šiva ta, ki sem ga vedno iskala. Če je takšen on… potem sem tudi jaz takšna. Kot da si rekel, da tudi jaz nisem dovolj dobr, da bi bila tvoja hči...!«

»Saj res nisi več! Ti nisi več moja hči!« je očeta dokončno preplavil bes.

Parvati se je zgrozila. Kaj takega ji še nikoli ni rekel, tudi ko je bil najbolj besen. Očetove besede so jo prisilile, da je popustila, obupala. In pozabila, da obstaja ljubezen. In da obstaja On, edini, ki ga je nosila in ga nosi v srcu...

Hotela je le še umreti.  

In res se je njena temna želja začela uresničevati. Smrt je bila dar, ki ga je dobila z rojstvom,  kot tolažba in pozaba na vse hudo v življenju.

»Neskončno te imam rada…« je komaj zašepetala. »Očka, oprosti, da sem te razočarala...«

In se mrtva zgrudila na tla.

Ravno tedaj je prišla mimo mama. Kot da bi slutila, da gre nekaj hudo narobe. In res je šlo, a vse je bilo prepozno. V nemem kriku groze je vila roke nad hčerinim truplom, oče pa je padel na kolena in v nepopisni bolečini škrtal z zobmi. Tedaj so pritekli še ostali goste in začeli Parvati oživljati na vse mogoče načine. Zaman... Parvati je za vedno zapustila to telo. Kajti odrekla se mu je po pravici, ki jo je pridobila z rojstvom.

**

Šiva je zadrhtel do kosti. Slutnja se je uresničila. Premagal jo je obup, in pozabila je na njuno ljubezen, sveto ljubezen polovic iste zavesti...

 Parvati, zakaj?! Zakaaaj?! Zaradi materialnega življenja? Zaradi materialnega očeta? Vsa ta sila in materija življenja... zakaj išče mimo zavesti ljubezni? Zakaj svet išče življenje in zavrača ljubezen?! Ta svet je preklet...!

In je kot furija odletel z gore k Parvati, kot blisk udaril med sorodstvo, ki je objokovalo smrt njegove edine.

Ljudje so se prestrašeno umikali besnemu jogiju. In zdaj je marsikdo pomislil, da je njen mož Šiva res morda sam Šiva, gospodar Osončja.

Ko je mati videla prihajati zeta, jo je nehote obšlo upanje, dqa obstaja nekakšna rešitev. Za hip je popustila bolečina, ki je prebadala obupano materinsko srce.

»O vsemogočni, reši Parvati!«

Šiva je pogledal truplo. »Ne morem. Telo je zapustila po svoji volji. Naložila si je karmo, ki je nad življenjem in smrtjo v materiji. To je karma ljubezni v materiji.«

Oče je poslušal ob strani, a ranjeni ponos mu ni dal miru. Celo smrt ljubljene hčere ga ni ustavila, da ne bi napadel zeta, poceni prevaranta, ki je zlorabil njegovo hčero, da se je revi zmešalo zaradi laži, s katerimi jo je zmanipuliral in zrežiral njen tragični konec v cvetu mladosti...

»Ti si kriv za vse, brez tebe bi bila danes še živa!«

Šiva je vpijal bes in kljubovanje svojega tasta z vsem svojim bitjem. »Prav imaš, brez mene bi še živela,« je mirno odvrnil. Bes je tastu zlahka odpustil, in kljubovanje prav tako, a skrunitev njune svete ljubezni, tega svojemu tastu ni mogel odpustiti.   

Rahlo je spustil glavo in uprl vanj tretje oko…

Ko je tast spoznal svojo zmoto, je bilo že prepozno. Od telesa je ostal le kupček pepela. V duhu kje zbegano pogledal Šivo, ki pa se je nasmehnil in mu pomežiknil: »Mislim, da boš odslej lažje in bolje prepoznal sveto ljubezen…«

Zdaj je odpadel še poslednji dvom. Očitno je postalo, da je neugledni puščavnik, ki je poročil pokojno Parvati, tisti Šiva, ki je gospodar Osončja. Gostje so strahoma padali na kolena, in marsikdo je pomislil, da preživlja zadnje trenutke življenja in ga čaka podobna usoda kot Parvatijinega očeta.

V mučni tišini se je Šiva počasi sprehodil med tresočimi se telesi do odra, kjer je ležala Parvati. Vzel je njeno truplo in si ga naložil na rame, nato pa mirno zapustil prizorišče v šepetu svete mantre.

**

Ko je dosegel reko, je poklical gane. Ki so uredile pogreb trupla njegove drage na gorečem splavu. Pred dokončnim slovesom ji je še nežno odrezal pramen las in ga skrbno spravil za pas.

Nato pa se je odpravil po svetu. Njegove drage več ni bilo, rad bi jo pozabil in izbrisal iz svojega srca, bolečina je bila prevelika. A Parvati je hodila povsod z njim, kamor je on šel.

»Tukaj sem, ljubi…« 

»Parvati, o Parvati…« je šepetal kot iz uma ves vznemirjen. »Kje si, edina moja?«

Odgovarjala mu je s smehom, ki je vsakokrat raztopil njegovo srce. Nikoli se mu ni pokazala, nikoli razkrila, kje in kako živi zdaj v nematerialni obliki. In tako je bilo vse do dne, ko mu je na lepem začela razkrivati skrivnost svojega posmrtnega življenja. Skrivnost, ki je še ni razkril niti Šiva.

»Ljubi moj, nekaj ti moram povedati.«

Šiva je onemel od sreče in pričakovanja: »Parvati! O Parvati, ljuba moja! Poslušam...! Kako si...?«

»Dobro, dragi, dobro... Moraš vedeti, da te ljubim neskončno. In da komaj čakam, da se spet vidiva!«

»Vidiva? Kako misliš, ali bom kmalu umrl in prišel k tebi...?«

»Ah ne, norček moj...! Kot dobro veš, sem se iz razočaranja odrekla življenju v telesu. S tem sem si nakopala karmo ljubezni v materiji. Te karme me ne moreš rešiti celo ti, ki si gospodar celotnega Osončja. Lahko pa pomagaš nekomu, ki me lahko.«

»Komu, ljubica? Kdo te lahko reši karme ljubezni v materiji, ljubica?«

»Oče in mama. Ob tvoji pomoči, dragi. Onadva sta s svojo ljubeznijo v materiji omogočila življenje v materiji tudi meni. Zato zdaj le onadva lahko edina poskrbita, da se vrnem in nadaljujem z življenjem v materiji.«

»Tvoj materialni oče je mrtev... Torej ga moram...«

»…ja, pojdi zdaj, ljubezen moja... oživi mojega materialnega očeta.«

In Šiva je od veselja kar poletel k tašči.

Parvatijina mama je po teh nesrečnih dogodkih veliko premišljevala o svojem zetu. Ni ga obtoževala, ker je upepelil moža. Bila je ena tistih, ki je razumela, da je s tem moža osvobodil stare karme. In mu dal priložnost za boljši začetek v naslednjem življenju.

V navadi je bilo, da bi moževe pepel stresla v reko. A ga ni. Namesto tega ga je shranila doma v nekem upanju, da bo po čudežu njen mož znova oživel.

Na lepem se je po daljšem času pojavil Šiva, njen sveti zet, ki skrbi za to, da Osončje živi in se razvija. Padla je na kolena in ga začela častiti s sveto mantro. 

»Pusti zdaj to, draga tašča, vstani in in pojdi po posodo z moževim pepelom...«

Polna pričakovanja je planila na noge in prinesla posodo s pepelom, Šiva pa je takoj začel mantrati mantro za oživljanje mrtvih.

In kmalu je iz pepela vstala postava živega bitja. Bil je Parvatijin oče. 

Zmedeno se je oziral naokoli, in ko je zagledal Šivo, je ponižno padel na kolena. »Oprosti mi, Gospodar, oprosti…« je zatarnal. »Kako neumen sem bil… Kako oblasten…!«

»Zdaj veš, kdo sem. Toda dragi tast, ali veš tudi to, kdo je pravzaprav tvoja hči!«

Oče je nemočno dvignil roke in zajokal. »Parvati, Parvati, moja…! Kako sem ti lahko to storil?! Ki spadaš k Šivi, svoji edini ljubezni, tebi, ki si Njegova sveta žena, ojojoj… ojojoj...«

Šiva mu je pomagal vstati, nato pa obema dejal: »Dobro, zdaj vemo, kdo je kdo. Dobro poslušajta. Enkrat sta v svoji veliki ljubezni že spočela in rodila Parvati. Zdaj pa jo bosta znova poklicala v življenje, velja?«

»Kaj! Lahko to narediva? Kako pa? A karma ljubezni v materiji nepremagljiva?«

»Ja, tudi sam sem mislil tako. A mi je danes Parvati povedala resnico.«

»Parvati?! Danes? Govorila sta? Kje, kako...?!«

»Ona me ves čas vedno spremlja na vsakem koraku. Tako kot je tebe spremljal tast ves ta čas, ko ni živel v telesu, kajne, draga tašča?«

Tašča je pogledala moža in prikimala.

»Tudi vidva sta dvoje polovic novega bitja, ki nastaja iz vajine ljubeezn združitve.«

Mož in žena sta se začudeno spogledala. Kako je to mogoče? Ampak res, vedno sta si ostala blizu, hotela ali ne hotela. In vedno nekako podobna v nasprotnih pogledih, kot dvoje strani istega kovanca. Ja, in definitivno tudi nerazdružljiva...

»Zato nisi mogla zavreči moževega pepela, draga tašča. V srcu si nosila upanje neke skupne zavesti, da sta neločljiva. Tvoje ljubeče srce ti je že vrnilo moža, zdaj vama bo še hčer. Poslušajta, kaj vama bom povedal. Nocoj bosta legla v posteljo in se ljubila. Pričarala bosta ljubezen, in z nekj moje pomoči bi zjutraj Parvati že lahko bila ponovno z nami…«

Tast in tašča sta kar poskočila od veselja in se eradostno objela. Nato pa je tasta zaskrbelo: » Bojim se, o Šiva, da sem prestar za telesno ljubezen. Potrudil se bom, ampak...ne vem...«

»Ne skrbi za to, vse bo v redu. Vajina sveta ljubezen je nad telesom,« je odvrnil Šiva in segel za pas po pramen Parvatijinih las. To naj bo v postelji z vama, ko se bosta ljubila.«

Ko sta legla v posteljo in se začela ljubiti, je bilo enako kot nekoč. Kot da sta se njuni telesi pomladili in ne poznata več časa. Pomoč jima je dala Kamala, Šiva jo je prosil, da skrita v njuni spalnici mantra za njuno sveto ljubezen. Sam pa je medtem mantral mantro za oživljanje mrtvih.

Ob prvi jutranji svetlobi so se odprla vrata spalnice in pokazala se je Parvati.

Šiva je poskočil od radosti. »Edina moja... neskončno sem te pogrešal...«

»Tukaj sem, ljubi...« se je razjokala od hvaležnosti. »Oprosti, ker sem takrat pozabila na naju…« 

A to je že bilo pozabljeno. Občutek bližine je bil neskončen, pomembno je bilo le eno...

Nikoli več narazen!


*po objavi knjige Iskanje ljubezni (2017) je Oče Prvi prosil, da ga raje imenujemo Oče, ki ljubi, ali pa samo Oče.

**najresničnejšo zgodbo o Šivi in Parvati je napisal Adrian P. Kezele (sporoča Oče). Sposodila sva si zaporedje dogodkov in nekaj odlomkov iz 'Parvati i Kamala' in 'Vraćam ti ovo smrtno tijelo, oče!' (Kezele, A. P., Slomljena kljova – Ganeševe priče – prvi dio; Čakovec 2008, str. 29–75).

***Parvati je monada, Kamala pa je takrat bila še duša. Če bi bila Parvati človek, bi Kamala lahko bila njena psička. 

****ljubezenska zgodba Šive in Parvati je resnična (sporoča Oče Prvi), zgodila se je 'v zavesti Brame, ki je logos in gospodar Galaksije'. Tudi Višnu je eden od logosov, več v poglavju Šiva in Parvati v človeškem svetu, ob koncu knjige.

*****čaščenje Kamale Oče odsvetuje. Človeštvo ima še prenizko razvojno stopnjo (RS:0,5), da bi večina v iskanju ljubezni hrepenela tudi po ljubezni v duši, ne le iskala sile ljubezni, ki razvnema zaljubljenost in strasti telesa ter osebnosti.

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE

KEMAN JE VISELA MED NEBOM IN ZEMLJO. (Foto: Pinterest)

 

Vse se enkrat konča. Keman je to spoznala 4. aprila 2012. Pri 49 letih si ni predstavljala, da jo v življenju čaka še kakšno večje presenečenje. Vsaj kar zadeva zdravje, ne. Zdravniška kartoteka je bila skoraj prazna, dr. Rot[1] je v njej hranil nekaj skopih poročil o astmi iz otroštva ter alergijah na cvetni in hišni prah, živalske dlake in podobno, nič usodnega. Glede zdravja je sebi in življenju povsem zaupala. Svoje telo je kar dobro poznala, razumela, ga obvladovala. Tudi s pomočjo ezoteričnih veščin.

A ko so jo prvič zaslepile luči mariborske urgence, je doživela spoznanje. Jasno je začutila, da je nad njenim telesom zavladala tuja in močnejša sila.

To je vse spremenilo. 

Začelo se je nenapovedano. Ko se je okoli 11. ure že tretjič peš vračala z levega brega Drave domov na Trg revolucije 1, jo je začelo stiskati v grlu, dihanje je bilo z vsakim korakom težje. Noge je še komaj čutila, čez Stari most je komaj prilezla, z zadnjimi močmi telefonirala možu. 

»Armand, ne vem, kaj mi je naenkrat. Komaj stojim na nogah.«

»Kje si?«

»Ja, tukaj sem na trgu, pred domom. Mislim, da bom morala v bolnišnico. Lahko prideš?«

»Ja, pridem takoj, počakaj!« 

Po glasu je vedela, da je zakopan v delo. A kot vselej si je tudi tokrat vzel čas zanjo. 

Srce je norelo, komaj je lovila sapo. Zaradi bolečin v prsnem košu jo je dr. Rot opozoril: »Draga gospa, to je napad tahikardije.« 

Znašla se je na robu zavesti, in samodejno pričela izvajati dihalne vaje, pranajamo. Zbala se je, da bo sledil infarkt. Pomagalo je, ostala je na nogah. Čakala je pred vhodom, a v 2. nadstropje ni več zmogla. Prosila je starejšo mimoidočo, naj pokliče reševalce, če bi še pred moževim prihodom izgubila zavest.

Dihalna stiska se je stopnjevala. Mrzlično je iskala razlago. Ves kisik je porabila zaradi hitre hoje. Ampak tako vedno hodi... Zato kisik v krvi verjetno zmanjšujejo zaviralci beta receptorjev. Ti torej upočasnjujejo bitje srca… 

Pred tednom dni ji je te tablete predpisal dr. Rot.  

Armand je pridrvel z avtomobilom, in čez 5 minut je že ležala na mizi urgentnega oddelka v mestni bolnišnici. Prva diagnoza ni bila spodbudna: »Gospa, vse kaže na srčni infarkt.«

Opazila je, da se zdravnik čudi, ker ji niso zatekli gležnji. Spomnila se je, da so zatekli gležnji znamenje oslabitve srca, napoved srčnega infarkta.

Takoj so opravili EKG. Izvid je pokazal troje: pospešen utrip ali tahikardijo, drugič, ekstrasistole (začasen zastoj srca, ki mu sledi močna in aritmična pospešitev utripa), in tretjič, hipertenzijo, močno zvišan krvni tlak. 

Prvič v življenju se je ustrašila za življenje. Dospela je do konca, smrt čaka pred vrati.

Nobena sprostitvena tehnika ni zalegla. Zaman je skušala pomiriti srce, in s tem znižati krvni tlak. A srce je divjalo dalje, se zaganjalo po svoje.

Zdravnik ji je razložil: »Pri več kot 100 udarcih srca na minuto se človek ne more sprostiti. Sprostitev nastane z znižanjem srčnega utripa.« 

Gola do pasu in polepljena z medicinskimi elektrodami je nemočno obležala na mizi kot nujni primer. Opazovala je sestri, ki sta ji neuspešno vstavljali 'metuljčka'. Njene pretanke žile so sproti pokale. Nazadnje sta le uspeli, z iglo za otroke. Vbrizgali sta ji nexium, da bi pomirili slabost v želodcu, kar je tudi znak morebitnega infarkta. Ker se je telo ves čas treslo, sta ji vbrizgali pomirjevalo, lexaurin.

Bila je vajena življenja z nizkim krvnim tlakom, običajnim srčnim utripom. Hotela je verjeti, da se bo ta mora kmalu končala. A je začutila le še večjo bližino smrti. Temnih slutenj kar ni hotelo biti konec: Kadar srčni utrip brez vidnega razloga poskoči na 150 udarcev v minuti in se spodnji krvni tlak dvigne na 130 mm živega srebra, tedaj jo mora zaskrbeti za življenje… 

Keman je visela med nebom in zemljo. To je trajalo dve uri. Ko se je stanje izboljšalo, so prispeli tudi izvidi.

»Srce je v redu. Gospa, lahko greste domov.«  

Torej le ni bil infarkt. 

Spomnila se je, da kardiologa med ultrazvočno preiskavo nista mogla verjeti podatkom z ekrana: »Gospa, vaše srce je ne le zdravo, ampak brezhibno! Kot iz učbenika!« 

Pred ordinacijo je skrušeno stal Armand, ki je ves čas skozi vrata strahoma prisluškoval bitju njenega ozvočenega srca.

Roteče jo je pogledal: »Keman, prosim, da mi tega nikoli več ne napraviš…!« 

Bil je videti kot izgubljen otrok. Tiho je zavzdihnila… Ko bi ga le lahko ubogala in mu prihranila ves ta cirkus. Zakaj življenje človeka sili v trpljenje? 

Čakajoči pred ordinacijo za nujne primere so jo zabodeno pogledali. Še dve uri nazaj je zdrvela mimo njih kot najurgentnejši primer. Zdaj pa odhaja domov, kot da nikoli ni bila bolna. 

To je bilo prvič, ko se je znašla v takšnem položaju. Kajti še velikokrat je obležala na isti mizi, z istimi elektrodami in merilci. In vselej so jo po nekaj urah odslovili, in se je sprehodila skozi množico čakajočih na mariborski urgenci, ki so jo pospremili z istimi očitajočimi pogledi.

Prvič se je vrnila istega večera. In sicer 20 minut po tistem, ko je vzela beta-zaviralec concor. Po zdravnikovih navodilih.

V mesecu dni je izgubila dobrih 10 kg. Petino telesne teže… 

Zakaj se življenje tako kruto poigrava z njo? Je to zaradi kakšne slabe karme iz preteklih življenj? 

Odgovora ni poznala. Kot da se je nekdo tam zgoraj zmotil in ji pomotoma naložil križ trpljenja… Prevelik križ za njene sposobnosti. 

Zdravstvene težave so njeno življenje povsem spremenile. Vsako jutro je potrebovala najmanj uro, da je zelo počasi in previdno zlezla iz postelje. Tudi perila ni več mogla naložiti v pralni stroj. In če je le poškilila proti oknu, se ji je v hipu vse zameglilo in jo je obšla vrtoglavica. Niti pomisliti ni več mogla na to, da bi lahko iz drugega nadstropja pogledala skozi okno na trg.

Ko nekega dne ni več mogla vstati iz postelje, je Armand znova poklical prvo pomoč. Reševalca sta jo vso shirano odnesla kar na rokah, kot majhnega otroka. Zelo prijazna sta bila in uvidevna, a je vseeno bila prizadeta. V tem položaju si zagotovo ni želela srečati sosedov.

In res po čudežu pred trafiko ni bilo nikogar, kjer  so vedno tako radi klepetali.

To jo je skoraj razvedrilo. In še bolj, ko ji je reševalec v najostrejšem ovinku vstavil metuljček v žilo hitro in neboleče, česar sestram na urgenci še ni uspelo. 

A razloga za veselje ni bilo, bolnišnica je postajala njen drugi dom. Pri uradno zdravem telesu. Začela je izgubljati upanje, da bo lahko še kdaj normalno zaživela.

Po sprejemu na nujni pomoči so ji z ultrazvokom pregledali celotno telo. Ugotovili so izsušitev telesa, dehidracijo. Njeno telo je tekočino praktično zavračalo. Sicer povsem zdravi ledvici sta kazali prve znake atrofije. Še dobro, da samo to, je pomislila, kajti telo je porabilo vse zaloge nevezane tekočine. In kri se ji je tako zelo  zgostila, da sestra ni mogla vzeti vzorca iz žile, in je morala najprej dobiti infuzijo glukoze. Nato pa so jo brez diagnoze odpustili domov. 

 

Zdravil za želodec ni prenašala. Po upokojitvi dr. Rota je postal njen novi splošni zdravnik dr. Nikezić. Ta je ugotovil, da bi njen želodec potreboval zaviralce izločanja kisline. Menil je, da bi si z njihovo pomočjo lahko že zdavnaj opomogel. Ker ni prenašala ranitala, ji je predpisal nivelan, ki je bil veliko blažje zdravilo, brez stranskih učinkov in še prodajna uspešnica v Nemčiji. A po polletnem jemanju nivelana se stanje ni izboljšalo, začele so jo mučiti vrtoglavice. Zato ji je predpisal dodatna zdravila, med drugim nolpazo, zaviralca protonske črpalke, ki preprečuje nastajanje odvečne želodčne kisline.

Kar se ji je zdelo nenavadno, saj njen želodec prebavne kisline praktično ni več proizvajal, hrane pa sploh ni več prebavljal. Seveda se je njeno počutje še poslabšalo, srce pa še močneje razbijalo. Očitno je postalo, da jo telo zavrača. Kar se je ujemalo z izsledki raziskav, da v želodcu ni odvečne prebavne kisline. Očitno je nolpaza onemogočila še tiste zadnje kapljice prebavne kisline, ki jih je iz sebe iztisnil želodec.

Nazadnje se je odločila, da bo nolpazo nehala jemati. 

Na kardiološkem oddelku so jo hospitalizirali dvakrat. Prvo stalnejšo diagnozo so ovrgli že čez nekaj dni. Glasila se je: angina pektoris, pomanjkljiva oskrba srca s kisikom.

Kakorkoli so zdravniki obračali, njeno srce je bilo povsem zdravo. Toda napadi tahikardije so se pojavljali tudi med hospitalizacijo. Zato so posumili, da so njene težave psihološkega izvora,

Tudi zdravnica na prvi internistični pomoči je sklepala, da so njene težave psihološkega izvora. Ker ni odkrila organskega izvora težav v motnjah delovanja srca, je odredila psihiatrični pregled. 

To ji je pognalo adrenalin po žilah. Kot psihologinja po izobrazbi ni dvomila – psihiater ne bo odkril niti enega samega psihološkega vzroka za motnje v delovanju srca. In je na psihiatrični oddelek skoraj poletela. 

Čez 10 minut jo je že čakala odpustnica. Z diagnozo: povsem normalno prisebna, pogovorna, funkcionalno usposobljena za samostojno življenje. Dežurnega psihiatra so sredi noči budili zaman. 

Sčasoma skoraj ni več prenašala nobene hrane, pa tudi tekočine je lahko uživala zelo malo. Žejo je čutila redko, lakote tudi ne. Vse to je opisala kardiologom, saj je sumila, da so težave srca nekako povezane z želodcem. A kardiologov želodec ni zanimal. Dobila je vtis, da se uradna medicina s fiziološko soodvisnostjo telesnih organov ne ukvarja rada.  

Nekoč so jo z urgence poslali na prvo internistično pomoč, kjer so ji srce umirjali z beta-zaviralci neposredno v žilo. Po 20 minutah se je srce le delno umirilo. Zato je zdravnik predlagal tabletko apaurina. Povedala je zdravniku, da njeno telo apaurina ne prenaša, a ni zaleglo. Čeprav se je upirala, ga je morala pogoltniti.

Čez 15 minut jo je obšla močna slabost, srce je podivjalo. Sestra je naglo utišala merilec utripa, ga obrnila stran od Kemaninih pogledov. Zdravnik se je Keman opravičil. Nazadnje je le priznal svojo nemoč in začel dopuščati možnost, da je napad sprožila tableta apaurina.

A srce je enako neusmiljeno divjalo naprej, in postajalo je očitno, da ni več zdravila, ki bi ga lahko pomirilo. Zdravnik, medicinska sestra in tehnik so nemočno opazovali, kako jo premetava po postelji. Nazadnje je mlad fant, ki je bil medicinski tehnik, pokleknil na tla ter jo začel rotiti: »Zdaj je vse odvisno od vas, gospa! Prosim vas, skušajte se sami pomiriti!«

Srce je potrebovalo približno dve uri, da se je začelo umirjati. Tedaj je lahko vstala in se počasi odpravila v čakalnico. Tam ji je zdravnik v prisotnosti Armanda predpisal novo zdravilo za želodec ranital, concor pa ji je odsvetoval, zaradi suma alergije.

Spomnila se je besed dr. Rota: »Veste, draga gospa, concor jemljem že desetletja, in lahko vam zagotovim – brez concorja me danes več ne bi bilo!«

A medicinska sestra ji je zaupala, da so bolniki, ki so jemali concor, pogosto imeli želodčne težave. Tudi sama je ves čas sumila, da njen želodec ne prenaša concorja. Nazadnje so ga kardiologi le zamenjali z bloxanom… Dobro za vas, dragi dr. Rot, ki ste srčni infarkt dejansko doživeli!

Ko je doma vzela ranital, je sledil nov napad. Zdelo se je, da srce ne prenese nikakršnih tablet. 

Zdravniško nemoč med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku je doživela večkrat. Sobna zdravnica je bila dr. Razgornikova, mlajša in zavzeta ženska. Imela je navado, da je zaradi Kemaninega nenavadnega primera hitro izgubila živce.

Nekajkrat je prisedla na posteljo, kjer je Keman nemočno ležala priklopljena na različne aparature, nato pa začela pridigati, glasno in razburjeno: »Vse to je samo v vaši glavi! Vi sami sebe uničujete! Ta trenutek je srce še zdravo, ampak če boste imeli še nekaj napadov, bo vaše srce resnično zbolelo!« 

Prav tako jo je silila, da jemlje tablete. Keman pa je jasno čutila, da tablete le še spodbujajo srčne napade. Prijela je tableto, jo pogoltnila in dejala: »Glejte, čez 20 minut bom imela napad.«

In res, čez 20 minut je dobila srčni napad. Prihitel je nek drugi zdravnik, dr. Razgornikova se ni odzvala. 

Ko je imela srčni napad ponoči, je prihitel zdravnik, ki ga ni poznala. Postavil se je sredi sobe in zakričal: »Smrekova, vi ste zdravi, saj vam nič ni!«

Zavedala se je, da ji želi pomagati s 'šok terapijo'. Očitno je mislil, da je neprisebna in tako sama sebi sproža srčne napade. Pri paničnih napadih je to mogoče, je vedela.

A nje ni bilo strah. Bila je pripravljena na vse, 'samo da se ta mora enkrat konča', pomirjena s seboj in svetom glede preživetja ali česarkoli glede življenja. 

Zdravnik je stopil do postelje in se ozrl na naprave, ki so obsedeno piskale, nato pa se obrnil in brez besed zapustil sobo, češ da si je sama kriva za svoje težave.

Keman se je čudila. Zdravnik je dobro vedel, da pomirjevala, ki jih je goltala, zatrejo vsak občutek strahu v človeku.

Tega zdravnika je videla prvič in zadnjič. Zato je sklepala, da njen nerazumljiv primer pri kolegiju intenzivno preučujejo. In da so povsem nemočni. 

Zatem so se zdravniki odločili za zahtevno preiskavo pretočnosti ožilja v območju srca, imenovano koronografija. Pri tem bi z aparaturo dosegli območje srca po glavni žili, in sicer iz predela medenice.

Med jutranjo vizito je spraševala primarija, ali je tako zahtevna preiskava resnično nujna. Zdravnik je še enkrat preletel rezultate obremenitvenega testa s kolesom ter odvrnil: »Po teh rezultatih sodeč je stanje ožilje v območju srca v redu. Koronografija bi bila nujna samo v primeru slabih rezultatov. Obremenitveni test je že vse pokazal, zato res ne vem, zakaj vas po nepotrebnem mučijo.«

Zatem je vzel temperaturni list in preiskavo pisno preklical. Keman si je oddahnila. Še bolj kot sama preiskava jo je skrbela tableta, ki bi jo namesto anestezije morala pogoltniti 10 minut pred preiskavo. 10-mg tableta apaurina. Spomnila se je posledic zgolj 2-mg tablete apaurina. 20 minut po zaužitju sta srčni utrip in krvni tlak tako poskočila, da jo je na mizi internistične prve pomoči kar premetavalo, dve uri. Ni si znala predstavljati, kako bi njeno telo preneslo napad med preiskavo s tistim zapletenim instrumentom v ožilju.

Bila je hvaležna primariju. Morda ji je ravnokar rešil življenje. 

Toda dr. Razgornikova je vse videla drugače, se zaradi odpovedi koronografije glasno zgražala… Da bolnica samovoljno zavrača pomembno medicinsko preiskavo. In popoldne je prestregla Armanda, ki je ravno prihajal na obisk, ter se začela glasno pritoževati in odkrito kazati s prstom proti njej: »Gospod Smreka, vaša žena je tako neodgovorna…«   

**

Tudi doma so se napadi povečanega srčnega utripa in tlaka kar vrstili. Mnogo noči je prebedela, in tudi čez dan ni imela miru.

Kajti sčasoma se je srčnih napadov navadila, in ni več klicala nujne prve pomoči. Videla je, da ji zdravniki ne morejo pomagati.

Zaživela je vdana v usodo, ujeta med domače zidove, ujeta v telo, ki je stradalo in izgubljalo težo, medtem ko so ga pretresali srčni napadi. 

Najhuje je bilo, ko je srce s 70 udarcev v minuti v hipu poskočilo na 130. Najprej huda slabost, nato se je srce ustavilo, v naslednjem trenutku pa dobesedno ponorelo, v aritmiji…

Ekstrasistole.  

Predvsem je čakala, da mine. 

Sčasoma je opazila povezavo med hrano in napadi. Svoj prvi srčni napad je doživela po skodelici mlečnega zdroba. Na urgenci so zatrjevali, da mlečni zdrob ne povzroča tahikardije, ekstrasistol in hipertenzije. Izključevali so možnost, da bi alergija na določena živila, kot je pšenica, lahko motila delovanje srca. 

Kot osebnost, kot človek, je bila prepričana, da mora sama poskrbeti za vse, si sama izboriti preživetje. A hkrati je v srcu čutila, da je vse prav… 

A zakaj je vedno vse prav? Zakaj je vedno vse tako, kot mora biti?   

Na to vprašanje si ni znala odgovoriti. Čeprav je hkrati čutila, da odgovor obstaja. In da ni daleč. 

In čutila je, da se bo razkril, ko se bo nekaj spremenilo.

Ko bo ona nekaj spremenila.   

A kaj? Kaj naj spremeni, da se bo razkrila resnica in jo odrešila?


[1] Imena večine likov so spremenjena

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE

TE BOLEZNI MEDICINA NI RAZUMELA IN ZNALA POZDRAVITI, URADNA IN KOMPLEMENTARNA. TUDI NAJBLIŽJI SO IZGUBILI UPANJE, DA BO ŠE KDAJ NORMALNO ZAŽIVELA. (Foto: Pinterest)

 

Kmalu je postalo jasno, da v primeru Keman Smreka uradna medicina nima pravega odgovora. Vsi pregledi so pokazali, da je zdrava, fizično in psihično. Krvna slika je bila celo zelo dobra, vsebnost železa je bila nadpovprečna.

A resnica je bila povsem nasprotna. Keman je že drugo leto preživljala pekel. Bila je lačna, neprespana, zaskrbljena, trpela je bolečine, zelo je shujšala, telo je bilo izsušeno.           

Ko je menila, da je dosegla spodnjo mejo telesne teže, je zdrsnila še nižje, na 40 kg.

Zaradi bolečin ponoči ni spala več kot uro, čez dan je poležavala, občasno zadremala. Tudi Armand ni spal veliko. Potrebovala je družbo, ko je bila prepričana, da umira. Najhujše napade in slabost je premagovala tako, da je noge položila čez njegove noge, on pa je sédel in jih masiral. Vedela je, da mu ni lahko, saj je hodil v službo. Sčasoma ga je samo obvestila, da ji je slabo, nato pa vstala in odšla v kuhinjo, da bi z ritmično hojo nekoliko pomirila srce. Včasih ji je tudi uspelo. 

Z vsakodnevnimi napadi tahikardije, nenadnimi hipertenzijami ter ekstrasistolami je živela že več kot leto dni. O tem vprašanju je nekoč razpravljala dežurnim zdravnikom na urgenci. Sklenil je roke kot pri molitvi, jo roteče pogledal in dejal:

»Ljuba duša, bolnišnica ni pravi naslov za vas. To je industrija, avtokleparstvo, vi potrebujete kakšno bolj inteligentno obravnavo… Poskusite z  akupunkturo!« 

Ravno tedaj je skozi okno v prostor priletel vrabec. Zdravniku je uspelo, da ga je ulovil in spustil nazaj v naravo.

Spreletelo jo je… Znamenje zame. Prisluhniti moram zdravniku, si pomoč poiskati drugje

In kot da dušna znamenja res niso le pobožna želja, jo je naslednjega dne poklical oče. Ki ji je sam od sebe predlagal zdravnika tradicionalne kitajske medicine in se ponudil, da bo poskrbel za prevoz na terapije ter plačilo stroškov zdravljenja. 

Hvaležno je sprejela. In bila je tako slabotna, da sama brez očetove pomoči v ordinacijo dr. Čuja ne bi zmogla. 

Kitajski zdravnik tradicionalne medicine ji je najprej iridiološko pregledal oči. »V vas je dovolj življenja, a takoj nehajte jemati tablete. Te so krive, da se vam je sesul telesni sistem…« 

Hvaležno ga je pogledala. To je bila informacija, ki jo je iskala. Nato je postavil še diagnozo – neravnovesje krvnega obtoka in vnetje želodčne sluznice. 

Dr. Ču je bil poseben človek. Ki je zdravil že s pogledom v oči. Z njim je bolnika takoj postavil na pravo mesto. Predpisal ji je 21 terapij akupunkture, eno na dan brez dneva odmora. Od nekoga je slišala, da nekateri bolniki zaradi bolečin prenehajo z zdravljenjem že po terapiji ali dveh. Tudi njo sta masaža in zabadanje akupunkturne igle zelo bolela, in nazadnje je imela podplutbe po vsem telesu. Pojasnil ji je, da zaradi močno razredčene krvi, posledice preventivnega protiinfarktnega zdravljenja. 

Kajti med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku so ji dnevno v trebuh vbrizgali sredstvo za redčenje krvi in ji dali najmočnejšo, 500-mg tableto aspirina. Kljub močnim bolečinam, ki jih je čutila v območju želodca.

Jemanju aspirina se je uprla. Še zdrava ga ni dobro prenašala. In k sreči ji je uspevalo, da ga je lahko naskrivaj metala v predal mizice ob postelji. 

Dr. Razgornikova Kemaninega upora ni prenesla. Prisedla je k njej nekajkrat na posteljo – pri čemer jo je vedno posedla – in ji začela glasno pridigati, pridigo pa zaključila z besedami: »Odločite se zdaj, gospa, kje naj vam poči strdek – v glavi ali v srcu?« 

Keman se je počutila zelo slabo in imela težave z dihanjem. A je razumela, da zdravnico k takšnemu nenavadnemu ravnanju sili občutek nemoči. Zavedala se je, da so primeri, kot je njen, nočna mora za vsakega zdravnika. Nihče ne mara zdraviti bolnika brez prave diagnoze, ki je telesno in psihično zdrav, njegovo življenje pa visi na nitki.  

Dva dni kasneje je izvid pokazal, da v telesu ni nikakršnega strdka.

Dr. Razgornikova se ni odzvala. 

Dr. Ču je med vsako terapijo zabodel 20 do 30 igel v akupunkturne točke po telesu – vrh temena, med prste na nogi, na notranjo stran zapestja, na hrbtno stran roke, zadnji del kolena, v prsnico oz. 'žličko', pa v več točk na trebuhu. To jo je zelo bolelo, sploh ko je igla zadela živec. A naenkrat je bolečina kar prenehala, in je vse postalo prijetno, kot da bi zaplavala v nekakšno meditacijo. Zatem je pol ure ležanja z iglami v telesu zelo hitro minilo.

A pravzaprav jo je akupunktura manj bolela kot masaža. Tam se ji je pogosto zazdelo, kot da je tepena…  

Navadila se je, da je dopoldne hodila na masažo in akupunkturo, popoldne pa se ubadala s stranskimi učinki terapije, na katere jo je  opozoril dr. Ču. Ki ji je prav tako stalno odsvetoval jemanje zdravil. In res jih je postopno opuščala, bloxan je povsem nehala jemati.

Nekdo pa jo je opozoril tudi na posebne stranske učinke akupunkturne terapije, denimo sproščanje starih stresov in energijskih blokad. In res jo je pogosto obšlo intenzivno predelovanje čustev, kar so spremljali občutek nemira in nenadni vročinski sunki v različnih delih telesa, tudi v predelu glave. 

Ker je bila s tem pravočasno seznanjena, je stranske učinke lažje prenašala. Predvsem je bilo pomembno, da ni jemala nobenih pomirjeval, ki bi preobčutljivo telo le še dodatno obremenila. Tako je med največjo stisko le stisnila zobe in si pomagala z mrzlimi obkladki.

Tako se je rešila začaranega kroga kemične odvisnosti. 

Dr. Ču jo je opozarjal, da so motnje v krvnem obtoku posledica uradno predpisanih zdravil. A zdravil za zdravljenje česa?  Ničesar! Kajti uradno je bila povsem zdrava, fizično in psihično. A zdravnikov to ni ustavilo, da je ne bi zdravili…

A je nehote opazila povezavo med želodcem in napadi tahikardije, hipertenzijo in ekstrasistolami. Kajti po hrani ali tableti se ji je stanje želodca tako poslabšalo, da je temu vselej sledil srčni napad. Pomislila je, da želodec zaradi zavračanja neprimerne hrane morda spremeni svojo obliko, lego, in tako pritisne na vagusni živec tik nad njim, ki nadzira delovanje srca kot glavni živec parasimpatičnega živčevja. In opazila je razlike pri zaznavanju srčnega utripa. Ob slabem počutju ga je zaznavala bistveno višje, pod prsnico, namesto v predelu popka kot ob dobrem počutju, in je pomislila, da morda zaradi spremenjene oblike želodca, ki tako pritisne na vagusni živec in ovira delovanje srca. 

Kmalu je postalo jasno, da v primeru Keman Smreka uradna medicina nima pravega odgovora. Vsi pregledi so pokazali, da je zdrava, fizično in psihično. Krvna slika je bila celo zelo dobra, vsebnost železa je bila nadpovprečna.

A resnica je bila povsem nasprotna. Keman je že drugo leto preživljala pekel. Bila je lačna, neprespana, zaskrbljena, trpela je bolečine, zelo je shujšala, telo je bilo izsušeno.           

Ko je menila, da je dosegla spodnjo mejo telesne teže, je zdrsnila še nižje, na 40 kg.

Zaradi bolečin ponoči ni spala več kot uro, čez dan je poležavala, občasno zadremala. Tudi Armand ni spal veliko. Potrebovala je družbo, ko je bila prepričana, da umira. Najhujše napade in slabost je premagovala tako, da je noge položila čez njegove noge, on pa je sédel in jih masiral. Vedela je, da mu ni lahko, saj je hodil v službo. Sčasoma ga je samo obvestila, da ji je slabo, nato pa vstala in odšla v kuhinjo, da bi z ritmično hojo nekoliko pomirila srce. Včasih ji je tudi uspelo. 

Z vsakodnevnimi napadi tahikardije, nenadnimi hipertenzijami ter ekstrasistolami je živela že več kot leto dni. O tem vprašanju je nekoč razpravljala dežurnim zdravnikom na urgenci. Sklenil je roke kot pri molitvi, jo roteče pogledal in dejal:

»Ljuba duša, bolnišnica ni pravi naslov za vas. To je industrija, avtokleparstvo, vi potrebujete kakšno bolj inteligentno obravnavo… Poskusite z  akupunkturo!« 

Ravno tedaj je skozi okno v prostor priletel vrabec. Zdravniku je uspelo, da ga je ulovil in spustil nazaj v naravo.

Spreletelo jo je… Znamenje zame. Prisluhniti moram zdravniku, si pomoč poiskati drugje

In kot da dušna znamenja res niso le pobožna želja, jo je naslednjega dne poklical oče. Ki ji je sam od sebe predlagal zdravnika tradicionalne kitajske medicine in se ponudil, da bo poskrbel za prevoz na terapije ter plačilo stroškov zdravljenja. 

Hvaležno je sprejela. In bila je tako slabotna, da sama brez očetove pomoči v ordinacijo dr. Čuja ne bi zmogla. 

Kitajski zdravnik tradicionalne medicine ji je najprej iridiološko pregledal oči. »V vas je dovolj življenja, a takoj nehajte jemati tablete. Te so krive, da se vam je sesul telesni sistem…« 

Hvaležno ga je pogledala. To je bila informacija, ki jo je iskala. Nato je postavil še diagnozo – neravnovesje krvnega obtoka in vnetje želodčne sluznice. 

Dr. Ču je bil poseben človek. Ki je zdravil že s pogledom v oči. Z njim je bolnika takoj postavil na pravo mesto. Predpisal ji je 21 terapij akupunkture, eno na dan brez dneva odmora. Od nekoga je slišala, da nekateri bolniki zaradi bolečin prenehajo z zdravljenjem že po terapiji ali dveh. Tudi njo sta masaža in zabadanje akupunkturne igle zelo bolela, in nazadnje je imela podplutbe po vsem telesu. Pojasnil ji je, da zaradi močno razredčene krvi, posledice preventivnega protiinfarktnega zdravljenja. 

Kajti med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku so ji dnevno v trebuh vbrizgali sredstvo za redčenje krvi in ji dali najmočnejšo, 500-mg tableto aspirina. Kljub močnim bolečinam, ki jih je čutila v območju želodca.

Jemanju aspirina se je uprla. Še zdrava ga ni dobro prenašala. In k sreči ji je uspevalo, da ga je lahko naskrivaj metala v predal mizice ob postelji. 

Dr. Razgornikova Kemaninega upora ni prenesla. Prisedla je k njej nekajkrat na posteljo – pri čemer jo je vedno posedla – in ji začela glasno pridigati, pridigo pa zaključila z besedami: »Odločite se zdaj, gospa, kje naj vam poči strdek – v glavi ali v srcu?« 

Keman se je počutila zelo slabo in imela težave z dihanjem. A je razumela, da zdravnico k takšnemu nenavadnemu ravnanju sili občutek nemoči. Zavedala se je, da so primeri, kot je njen, nočna mora za vsakega zdravnika. Nihče ne mara zdraviti bolnika brez prave diagnoze, ki je telesno in psihično zdrav, njegovo življenje pa visi na nitki.  

Dva dni kasneje je izvid pokazal, da v telesu ni nikakršnega strdka.

Dr. Razgornikova se ni odzvala. 

Dr. Ču je med vsako terapijo zabodel 20 do 30 igel v akupunkturne točke po telesu – vrh temena, med prste na nogi, na notranjo stran zapestja, na hrbtno stran roke, zadnji del kolena, v prsnico oz. 'žličko', pa v več točk na trebuhu. To jo je zelo bolelo, sploh ko je igla zadela živec. A naenkrat je bolečina kar prenehala, in je vse postalo prijetno, kot da bi zaplavala v nekakšno meditacijo. Zatem je pol ure ležanja z iglami v telesu zelo hitro minilo.

A pravzaprav jo je akupunktura manj bolela kot masaža. Tam se ji je pogosto zazdelo, kot da je tepena…   

Navadila se je, da je dopoldne hodila na masažo in akupunkturo, popoldne pa se ubadala s stranskimi učinki terapije, na katere jo je  opozoril dr. Ču. Ki ji je prav tako stalno odsvetoval jemanje zdravil. In res jih je postopno opuščala, bloxan je povsem nehala jemati.

Nekdo pa jo je opozoril tudi na posebne stranske učinke akupunkturne terapije, denimo sproščanje starih stresov in energijskih blokad. In res jo je pogosto obšlo intenzivno predelovanje čustev, kar so spremljali občutek nemira in nenadni vročinski sunki v različnih delih telesa, tudi v predelu glave. 

Ker je bila s tem pravočasno seznanjena, je stranske učinke lažje prenašala. Predvsem je bilo pomembno, da ni jemala nobenih pomirjeval, ki bi preobčutljivo telo le še dodatno obremenila. Tako je med največjo stisko le stisnila zobe in si pomagala z mrzlimi obkladki.

Tako se je rešila začaranega kroga kemične odvisnosti. 

Dr. Ču jo je opozarjal, da so motnje v krvnem obtoku posledica uradno predpisanih zdravil. A zdravil za zdravljenje česa?  Ničesar! Kajti uradno je bila povsem zdrava, fizično in psihično. A zdravnikov to ni ustavilo, da je ne bi zdravili…

A je nehote opazila povezavo med želodcem in napadi tahikardije, hipertenzijo in ekstrasistolami. Kajti po hrani ali tableti se ji je stanje želodca tako poslabšalo, da je temu vselej sledil srčni napad. Pomislila je, da želodec zaradi zavračanja neprimerne hrane morda spremeni svojo obliko, lego, in tako pritisne na vagusni živec tik nad njim, ki nadzira delovanje srca kot glavni živec parasimpatičnega živčevja. In opazila je razlike pri zaznavanju srčnega utripa. Ob slabem počutju ga je zaznavala bistveno višje, pod prsnico, namesto v predelu popka kot ob dobrem počutju, in je pomislila, da morda zaradi spremenjene oblike želodca, ki tako pritisne na vagusni živec in ovira delovanje srca.  

Začela se je spraševati, ali bi ji pomagalo nadzorovati srčni napad, če bi tedaj občutek srčnega utripa v mislih preusmerila izpod prsnice v predel popka. In je poskusila. Pri čemer si je pomagala tudi s  polaganjem dlani na pare čaker in reikijem.

In res je zaleglo, srčni napad ni bil tako močan, in krajši.  

Za pare čaker je izvedela kar sama od sebe. Tako kot so se same od sebe odvile tudi posvetitve v višje stopnje reikija, pa čeprav je prebrala, da to ni mogoče. A se je zgodilo ravno to, medtem ko je preučevala  knjigo Diane Stein o reikiju takoj po uradni posvetitvi v 1. stopnjo. Morda zaradi njene večje dovzetnosti za zaznave in vtise iz okolja? 

Keman se je zavedala svoje nemoči. Kajti uradno je bila povsem zdrava fizično in psihično, dejansko pa živela na robu smrti. Že dobro leto močno podhranjena, dehidrirana in neprespana, z dnevnimi napadi tahikardije, ekstrasistolami in nenadnimi hipertenzijami.

Njenih težav s srcem in prehrano medicina ni znala pozdraviti, uradna in komplementarna. Tudi njeni najbližji so izgubljali upanje, da bo lahko še kdaj normalno zaživela.

In tako je obtičala nekje med zemljo in nebom. Iskala svoje mesto pod soncem.

In potem tudi tega ne več…

Samo da enkrat mine.

3. poglavje – 'TVOJE TELO SE PRIPRAVLJA NA NOVEGA MOŠKEGA'

MED BOLEZNIJO JE SPOZNALA PONIŽNOST. ŽE ZARADI TEGA, KER SE MORA NEKAJ SPREMENITI. NOČE VEČ ŽIVETI PO STAREM IN SAMO ČAKATI. (Foto: Pinterest)

 

Keman se je namakala v kadi. To je rada počela, in tudi telo je tako lahko vpilo nekaj prepotrebne tekočine. Žalostno si ga je ogledovala, se poslavljala od njega…

Počasi propadaš in izginjaš, kmalu te več ne bo… 

Čutila je, kako ji plahni upanje, celo razočaranja nad življenjem ni bilo več. Užaljenost in jeza sta se spreminjali v malodušje, otopelost. 

Ko je tako tonila v brezup in žalost, je nenadoma zaslišala glas, čeprav je bila v kopalnici sama. Bil je moški glas, jasno in razločno je slišala, kako je spregovoril čisto od blizu:   

»Tvoje telo se pripravlja na novega moškega…« 

Običajno bi se ustrašila, a tokrat se ni. Namesto strahu se je pojavil domač občutek pričakovanja, ki jo je pomiril in vso prevzel.   

Tedaj se ji je pred očmi odvrtel film življenja. Njen oče in mama, odličen uspeh v šoli in poljubljanje s fanti na šolskih planinskih izletih, iskanje ezoteričnih odgovorov v srednji šoli, zaljubljenost z Armandom, zavrnitev očetove želje, da bi študirala matematiko ali kaj podobnega v Ljubljani, samo da bi zapustila Armanda, rojstvo Ariane in prekinitev uspešnega študija psihologije po 3. letniku, hitra zaposlitev v državni ustanovi, ljubimec Kirn, ljubimec Zoltan, rojstvo Amelije in Alje, družinske selitve na 7 let, 'tantrični ljubimec' Tian, srečanja z Adrianom Kezeletom, izgradnja duhovnega centra Justbe, dokončanje študija psihologije in živahen odnos s profesorji, ter nazadnje, kot krona vsega, ta nenavadna bolezen… 

Vstala je iz kadi, se obrisala, si začela sušiti lase… 

Življenje ji je pravkar najavilo novega moškega – kako kruto! To je zadnje, kar bi potrebovala, zdaj ko še prav hoditi ne more

Saj res, se je spomnila. Vedeževalke so ji napovedale moževo smrt... V prometni nezgodi. Kar zvrtelo se ji je. Da bi Armand umrl, si ni znala predstavljati, niti v najhujši mori. Ne glede na vsa njuna razhajanja. Še toliko manj, da bi moral umreti zaradi tega, da bi napravil mesto drugemu... 

Osupljiva napoved jo je tako zmedla, da je začela pospravljati kopalnico. Predstava življenja z novim moškim je odločno presegala njeno domišljijo.

Zavedla se je, kako malo ve o sebi in svetu, v katerem živi. Praktično ničesar. Med boleznijo je spoznala ponižnost. Že zaradi tega, ker mora nekaj spremeniti. Noče več živeti po starem in samo čakati. 

**

V duhovnem centru Justbe je Mojca Morya Malek priredila delavnico zvočne masaže čaker. Vodil jo je zvočni terapevt Aron iz Kalifornije. Prva se je prijavila Keman. Bil je junij 2013. 

Aron je spominjal na Indijca. Nosil je daljše štrenaste lase in veliko košato brado, in ko sta se predstavila, je pomislila, da se je pozabil umiti.

A njegov močan vonj je ni zmotil, ampak prebudil. Bil je postan, a je deloval naravno. 

Za svojo demonstratorko je izbral prav njo, in kar naenkrat sta bila v tesnem stiku. Začutila je njegovo bližino. Pod košato grivo je skrival deški obraz. Spominjal jo je na Luciana, njeno osnovnošolsko ljubezen.

Med demonstracijo je večkrat nehote prišlo do telesnega stika. Tudi svojo moškost obvladuje, je pomislila, morda se je zaobljubil celibatu.

 A je hitro spoznala, da se moti. Njegove oči so ji kmalu sporočile, da jo gleda kot moški.   

Kar pa je na njeno veliko začudenje ni motilo… Kdo bi si mislil, naslednjič bi se lahko še kaj zgodilo. 

Nasmejala se je sama pri sebi. Po dolgem času se je prvič počutila kot najstnica. In prvič med boleznijo pomislila na moškega…

Še je nekaj upanja

Spomladi sta z Armandom znova obudila fizično ljubezen. A to ljubljenje je ostajalo zavrto, in hkrati preveč čustveno. Za nesproščenost je bil kriv strah. Kajti usodna bi lahko bila že najmanjša dodatna obremenitev srca. Keman ni imela občutka, do kod se lahko preda ljubezni. To je bilo mučno, zlasti za Armanda. 

A zavedala se je, da strah pred infarktom ni edini razlog za medsebojno odtujitev. Že leta je pogrešala več medsebojne duhovne povezanosti. Med ljubljenjem je iskala nefizično, duhovno bližino. Le ta jo je zares vznemirila in potešila. Potrebovala je bližino srca, dajanje in jemanje sebe do konca. 

In na to bližino jo je spomnil ta Indijec iz Kalifornije… 

Obudila ji je spomin na obdobje, ko ni poznala ne utrujenosti ne bolezni. Tedaj je živela polno, se posvečala trem otrokom, možu, službi, študiju, sorodnikom, prijateljicam, celo skrivne ljubimce je imela. Začutila je nekdanji žar in polet, v mislih jo je znova zajel val življenja. 

Po koncu jo je Mojca prosila, če bi se lahko prijavila tudi na njeno zvočno delavnico naslednjega dne. Keman je popustila in se prijavila, čeprav je enako delavnico že opravila pri Donu Conreauxu. 

Naslednje jutro je Keman znova vse pravočasno uredila. Po dolgem času ji je uspelo, da je pravočasno vstala, se umila in oblekla. Nato se je sama odpeljala v 'duhovno središče Šambala', kjer se je odvijala delavnica.

Ko je vstopila skozi vrata, je najprej zagledala Marka. Stal je sredi ozkega hodnika, ki je povezoval prostore.

Dobro je vedela, kdo je, oče Aljine prijateljice Manje, mož nekdanje razredničarke njene druge hčere Amelije in vodja Šambale. Osebno se še nista spoznala, a se je z njim preko Alje in Šeherezade dogovarjala za džotiš svetovanje.

Oklevala je, ali se mu naj predstavi. Odločila se je, da se bo tokrat raje izmuznila.

A nenadoma jo je s trdim prijemom za rame ustavila neznana sila. In naslednji trenutek je zaslišala svoj glas: »Če se lahko predstavim, jaz sem pa Aljina mama.«

 »Ooo, res?« se je vedro odzval Marko. »Vi ste Aljina mama? Lepo pozdravljeni, končno sva se srečala, kajne? Ste prišli na gonge?« 

Naenkrat je začutila tesnobo. Kot da bi jo zmotila njegova zgovornost. Ni bila pristna.

»Ja, na zvočno delavnico,« je zakrila prave občutke.

»Aja, seveda, na zvočno delavnico. Šele dopoldne je, gongi pa so praviloma zvečer…«

Začudila se je sebi. Zelo redko jo je skrbelo, ali je sogovornik pristen. Navadila se je bila, da ljudje neradi razkrivajo svoje prave občutke in čustva. A tokrat jo je nepristnost zelo motila. Bolelo jo je, ker je z Markom nekaj narobe…

Razlog več, da čimprej zaključi pogovor.

In tako se je pripravila, da se nahitro poslovi. A na vsem lepem so namesto tega iz nje nepričakovano prišle besede: »Zdi se mi, da se Manja in Alja ne razumeta več tako kot nekoč.«

»Tudi meni se zdi, tudi meni,« je zgovorno povzel. »Pa saj veste, kako je zdaj z Manjo. Prestopila je v islam, ja, kar po telefonu je v arabščini zdeklamirala suro iz Korana. Karma po dedku muslimanu, mojem očetu. Zdaj se imenuje Šeherezada in trenutno živi v romskem naselju v Pehlinu v Reki. Ekskluzivni pogled na Kvarner, kot v Kusturičinem filmu…« 

»Ja, sem slišala, da se je odselila. Alja je bila šokirana.«

»Ja, tudi sam mislim, da sta se zato malo odtujili. Bili sta dobri prijateljici. Večkrat je prespala pri vas doma. Govorila je, kako je uživala, ko vam je lahko pomagala pri gospodinjstvu. In se igrala s Tiano, vašo vnukinjo.«

Čutila je, da bi bilo dobro zaključiti s pogovorom, njegovo sprenevedanje jo je kar dušilo. A on se je razgovoril o Šeherezadi. Brezupno je skušala ujeti nekaj tišine, ki jo je odnašala poplava njegovih besed…

Kot da se skriva za gostobesednostjo! A zakaj jo to moti? Zakaj jo moti, kaj on počne, od kod ta bolečina? 

In ni zaključila pogovora. Namesto tega je dejala: »Alja se boji za Šeherezado, zaradi Romov. Ker se je dvakrat sprla z njimi, tudi policijo je poklicala.«

»Aha, se spomnim, mi je Šeherezada vse povedala. A dajte no, ne morem verjeti, da ste Aljina mama! Alja je nekaj posebnega. In verjetno bolj po očetu, kajne?«

»Po očetu? Kako veste?«

»Samo sklepam. Ker je Amelija očitno bolj podobna vam, kajne? Sorojenci si morajo biti nasprotni, tako se lahko dopolnjujejo v družinsko celoto, ne? Amelijo sem spoznal v Vivianinem razredu. In edino njo sem opazil, njen pogled, ki ga nisem pozabil. Čista prisotnost, duša…«

»Z Amelijo se hitreje ujameva, res je. Viviana ji je bila tri leta razredničarka. Nekoč mi je med govorilno uro je opisovala vaše ezoterično navdušenje nad Amelijo. Tedaj mi je to ogromno pomenilo, ker je Amelija imela velike težave z učenjem, zaradi disleksije, diskalkulije.«

»A res? Kako lepo, mislim reči, da se je vse dobro izteklo kljub motnjam, hahaha. Imate samo njo in Aljo?«

»Ne, še Ariano. 9 let je starejša od Amelije.«

»Tri otroke imate? Tako kot jaz! Trije otroci – trije svetovi, kajne?«

»Ja, res je! Nobena ni niti malo podobna drugi v ničemer.«

»Pri mojih enako! Najstarejša Živa je briljantna študentka psihologije, poznavalka ezoterike, Šeherezada ima hudo diskalkulijo, a je poznavalka življenja, sploh na meji dovoljenega. A tudi poznavalka odnosov, zato je stabilna, lahko bi postala uspešna pisateljica, če bi le zapisovala svoje pustolovščine. Najmlajši Marcelino je Aljin sošolec, hud disleksik in duhovno dojemljiv umetnik. Viviana pa ima še dve hčeri iz prvega zakona, Irido in Violeto…

Trudiva se otrokom pustiti, da ostanejo otroci. In samosvoji. Sorojenci, ki niso različni, niso srečni. Različnost je njihova usoda, ki jo starši ne razumemo. Ker ne razumemo celovitosti družine, kjer mora vsakdo zapolniti svoj prostor, opravljati svoj razvoj, izvajati svojo nalogo…« 

Všeč ji je bilo, da je zavzet in poglobljen. Nehote se je spomnila pogovorov s profesorjema Rusom in Tušakom… Zdaj se bo lahko poslovila.

In se je poslovila ter odpravila na delavnico. Marko pa je natočil vrč vode in ga odnesel za njo. In si je natočila za požirek vode iz vrča ter jo popila. Česar sicer ne bi, a je naenkrat postala nenavadno žejna, svojo studenčnico pa je pozabila doma.

Čez nekaj časa jo je napadla huda slabost. Tako huda, da jo je treslo po vsem telesu. Mojca ji je pomagala na balkon. Nič ji ni pomagalo, kljub izjemnemu razgledu na Dravo, Jožefovo cerkev. 

A je takoj zagledala Markovo hišo na drugi strani dvorišča. Naenkrat je pomislila, da bi kar pozvonila pri njem, ga zaprosila, če lahko za pol ure leže na njegov kavč… Kar tako. 

A tega ni storila. Namesto tega se je čez pol ure le nekako postavila na noge in se zvlekla do avta, sedla vanj in se odpeljala domov. Toliko se je poznala, da lahko vozi varno v tem stanju, bila je povsem prisebna.

Ko je stopila v stanovanje, je drgetala od mraza in legla v posteljo. Sredi junijskega sonca se je zavila v tri odeje in upala, da mrzlica mine. Ni minila, zato je odpovedala seminar mediacije. V zadnjem trenutku še nikoli ni ničesar odpovedala. A tokrat je bilo vse drugače.

A bila je tudi dobra stran te slabosti. Ni več čutila žeje in lakote kot ponavadi… Vsaj nekaj, vsaj nekaj. 

**

Tudi naslednje dni se ni počutila dobro. A srčni napadi so izginili. Kar tako, sami od sebe, podobno kot so se pojavili pred 14 meseci.   

Toda pravega razloga za veselje ni bilo. Še naprej je bila lačna in žejna, brez vsake moči. In živela v strahu pred napadi, ki bi se lahko ponovili vsak trenutek. 

A zdaj se je ponoči lahko vsaj malce naspala – za to je bila neskončno hvaležna! In ker napadov ni več bilo, se ji je počasi začela vračati moč. 

Nenadno izboljšanje jo je opogumilo. In tako se je julija z družino za 10 dni odpravila v hrvaško primorje, ki ga je oboževala. Na otočku Vir se je predajala soncu in vodi, znova odkrivala naravo.

Njeno telo se je odzvalo čudežno. Pila je in jedla, skoraj tako kot v starih časih. Poskušala je vse po vrsti, kruh, marelične cmoke, brezmesno polnjeno papriko. Le ko se je enkrat zvečer nabasala sladoleda, se je od nemira in tesnobe vso noč sprehajala po hiši. A srce je še naprej teklo kot urica. In naslednji dan je lahko jedla dalje. 

Bila je navdušena.

A pojavila se je nova težava. Niti enkrat ni začutila poželenja. To se ji je na dopustu zgodilo prvič. Čeprav sta si vse delila in dneve pretičala skupaj, ko sta raziskovala otok in se izgubljala v nedotaknjeni naravi, je nad njunim odnosom visela senca napetosti.

Tako se je vsako noč trdno oklenila svojega roba postelje.

In svojega alibija, bolezni.

A se je zavedala, da bolezen ni razlog. In Armand je tudi vedel.

A tokrat je ni prosil, silil. Preveč ga je skrbela morebitna vrnitev zahrbtne bolezni.

Čez dva dni se je v spalnico priselila Alja, iz sobe, ki jo je delila z Amelijo in njenim Torom, kjer so jo vso popikali komarji. 

Armand se je preselil na kavč v dnevno sobo. 

Nekega jutra ga je vprašala, zakaj je žalosten. Odvrnil je, da pogreša Ariano in Tiano, svojo hčer in vnukinjo. Ni pomislila, da bi to lahko bil samo izgovor. Navadila se ga je kot moškega, ki zna izprositi to, kar potrebuje in si želi.

A ni bil žalosten samo tedaj, ampak ves čas. In ni ji mogel povedati, kaj ga teži. Kot da je izgubil zaupanje vase. Ni več čutila njune nekdanje povezave.

Zavedala se je, da ji je narava vselej vzbudi željo po ljubezni in življenju. Poželenje po moškem, potrebo po ljubezni, iskanje življenja v objemu telesa.

Tokrat ni začutila nič. Počutila se je drugače. 

Ali jo je bila spremenila bolezen? Se bo morala sprijazniti, da tako pač včasih pride med pari z boleznijo in leti? Oba sta že čez 50.     

Kaj če je to znamenje konca njune ljubezni, je celo pomislila. Tak odnos med dopustom sredi popolne narave namiguje, je zveza klinično mrtva.

A da bi jo končala, ni razmišljala… 

Konec ljubezni ni konec življenja. 

Z morja se je vrnila vsa prenovljena in z dvema kilogramoma več. Še isti dan je odnesla Agati podarjeni kruh z otvoritve nove pekarne, in ta se ni mogla načuditi: »A to si ti?! Zadnjič nisi zmogla zdržati v avtu niti do Lovrenca, zdaj pa si se pripeljala iz Zadra in kar cvetiš!« 

A pravljica ni dolgo trajala. Po treh dneh je telo znova zavračalo tekočino in hrano, znova jo je obhajala slabost. Shujšala je. 

Toda nekaj je le ostalo z morja – ribe! Telo jih ni več zavračalo. In tudi srce je še vedno teklo kot urica… 

Tudi to je nekaj.

4. poglavje – 'TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA'

ODNOS V DUŠI VSE POSTAVI NA GLAVO. KOT DA JE NJEGOV EDINI NAMEN LJUBEZEN MED MOŠKO IN ŽENSKO POLOVICO, KI STA KOT OTROKA, KI ŠELE SPOZNAVATA PRAVO LJUBEZEN. (Foto: Pinterest)

 

»Vedela sem, da ne bi smela iti brez očeta!« se je Keman razočarano sesedla na dvosed sredi prostorne jedilnice, ločeni od kuhinje. Pravkar je zavrnila naročen pregled želodca.

Prepričana je bila, da ga bo lahko opravila, če ji bodo cevko vstavili skozi nos (namesto skozi usta). A izkazalo se je, da tudi tega ne prenese.

Rogaški gastroenterolog dr. Koštrun je bil zelo prijazen. Potem ko  je celo uro potrpežljivo prenašal opisovanje težav s srcem, prehrano in tabletami, je stopil na njeno stran: »Pravilno ste naredili, gospa. Prav je, da ste prenehali jemati te tablete. Morda vam tudi primanjkuje prebavnih encimov, a to bo dokončno potrdila gastroskopija.« 

Ki pa je vseeno ni zmogla.

V varnem objemu doma je občutek krivde še naraščal. Obžalovala je, da je na pregled ni odpeljal oče, ki je nepričakovano moral nadzirati popravilo vodovodne cevi… On bi me enostavno prijel za roko in odvedel  v ordinacijo, zdaj bi bilo že vsega konec

Ko je skušala vstati, da si s hojo zbistri misli, se ji je zameglilo pred očmi, zapiskalo v ušesih. Menda nisem dobila Menierove bolezni, jo je zaskrbelo. Zaradi iskanja diagnoze zase je postala neumorna zbirateljica informacij o boleznih. 

Zazvonil je hišni telefon. Neznana številka.

»Prosim?« 

»Lepo pozdravljeni, Keman! Tukaj Marko, Šeherezadin oče…« Marko je skrival tremo.

»Ja, pozdravljeni…«

Kemanin glas ga je pomiril. »Se kaj novega dogaja?«

»Pravzaprav ja. Pravkar sem se vrnila s pregleda.«

»Pregleda? Kakšen poseben pregled?«

»Pregled želodca, gastroskopija.«

»Aha! In kako ste ga preživeli?«

»Nisem se pustila pregledati.«

»Niste? Potem se že niste rabili, kajne? Hahaha! Meni delujete povsem zdravi. Čeprav sta mi Šeherezada in Alja opisali vaše težave.«

»Ja. Zdaj je malce bolje. Uradno sem menda popolnoma zdrava. Ostale pa so težave s hrano. Hujšam. Telo zavrača vso hrano in tekočino. Dobra novica pa je, nimam več srčnih napadov. Moram hitro nekam potrkati.«

Marko se je namrščil. Srce je v redu, to je dobro, a zdaj je na vrsti želodec. Počutil se je, kot da pozna rešitev njenih težav.

»Veste, zakaj sem vas pravzaprav poklical? Zaradi džotiš svetovanja. Sédiva skupaj in si oglejva vašo astrokarto, morda bi se še dalo postoriti. Koliko let se že pogovarjata Šeherezada in Alja, da boste prišli k meni?«

»Ja, saj sem hotela. Mi je Alja naročila, naj vas pokličem, a me je vedno nekaj zmotilo. Ja, ne vem… Kako bova?«

»Enostavno pridite! Zdaj, če lahko. Svetovanje vam lahko da moč.«

Čutila je, da se bolje počuti. In pozabila je na pregled želodca.

»Pridem,« je dahnila v slušalko. »Bo ob petih v redu?«

Iz ust se mu je izvil nasmešek. »Nikamor ne grem. Čakam vas.« 

Odločil je slušalko in kot zaljubljen mladenič obsedel. V pritličnem hodniku starejše meščanske vile v dunajskem slogu se je čudil, kako zelo drugače sta mu jo predstavili Šeherezada in Alja…

Ženska, ki 24 ur na dan 7 dni v tednu ponosno umira kot mati heroj za otroke, moža, družino.

Ne bi bila prva deloholična mati, spoznal jih je kar nekaj v desetih letih džotiš svetovanj. A ko se mu je predstavila, je v hipu pozabil na vse, kar je slišal o njej. Tako znana, tako blizu. V obojem, nemoči in v moči. Morda preblizu?

Kakorkoli, to je bila ženska, kakršne še ni srečal, čeprav jo je od nekod dobro poznal, zelo dobro. 

Malce ga je spominjala tudi na – Suzano. Ki jo je ravno prebolel, potem ko sta se naskrivaj dobivala, a mu je jo vodnik odsvetoval kot ljubico, saj mora ostati zvest Viviani. Tega nikoli ni povsem razumel. Zakaj zvest? Saj se s Suzano začutiva bolj kot z Viviano, ob podobni pretočnosti čustev imava tudi podobno močna pretok misli! Ali pa je to samo začasno stanje, ki bo prenehalo s koncem začetne zaljubljenosti? 

Enako kot mu je vodnik med začasnim delom v Švici odločno odsvetoval Auroro. Tudi Aurora ga je zelo močno spominjala na nekaj ali nekoga, kar že zelo dobro pozna (a ne tako močno kot Keman). Ker da se mora z Viviano do konca opraviti nalogo.

A kakšno nalogo, vendar? Saj ga žena ne bi pogrešala preveč, za njima je nekaj obdobij precejšnje odtujenosti, dokaz, da ne moreta postati celota...

Zato sta se nekajkrat dobila, z Auroro. Ki je tudi sama do njega začutila ljubezen.

Takrat pa je Viviana iz njegovega načina pogovora po telefonu spoznala, da ima drugo. Takoj ji je priznal. In dodal, da ima občutek, da nima občutka, da ga pogreša. Viviana je doživela šok, ki je trajal nekaj dni. Nehala je jesti in začela kaditi.

Nato ga je poklicala in dejala, da mu vse odpusti in naj počaka vsaj toliko, da bodo otroci polnoletni. Ko je videl, koliko ji pomeni kot moški, je takoj poklical Auroro, ki se ni ravno pretegnila, da bi se spustila v zvezo s poročenim moškim, očetom treh osnovnošolcev. Zvezo, ki ne bi bila skrivna, ampak edina – tako si je želel Marko, ker ni želel sedeti na dveh stolih. Ni iskal avanture, ni iskal ljubice, ampak pravo ljubezen – in Aurora očitno ni bila prava ljubezen, se je izkazalo. Zaradi te zgodbe sta nato z Viviano izjemno poglobila svoj odnos, okrepila strast svoje ljubezni, jo dobesedno prenovila.

A se je spraševal, ali bi stopil na ženino stran, če bi mu vodnik svetoval drugače. Bi se lahko odpovedal ženski, ki mu je takoj sedla v srce, kot da jo dobro pozna iz nekih starih časov, in se je kljub svoji mladosti vedla kot izkušena ženska, naučena poslušati, iskati pravo ljubezen, slediti moškemu svojih sanj. Če bi on bil ta moški, bi bil presrečen. Zaradi Aurore se je tako pomladil in shujšal, da ga Vivianine sodelavke niso prepoznale. Mislile so, da je Marko Vivianin svak, ne mož. 

Občutek povezanosti s Keman je bil še močnejši. A tudi bolj pomirjajoč. Ne le, da jo pozna že od nekdaj, ampak da enostavno ve, kaj je dobro zanjo in kaj ne. Kako je to mogoče? Tega še nikoli ni doživel.

A kaj poreče glede Keman njegov vodnik? Gotovo nič dobrega, doslej mu je še vsako odsvetoval, celo Viviano. Razumel je, zavedal se je, da bo zašel s svoje poti. A na nek način si je tega zelo želel. Morda zato, ker se je naveličal biti nesrečno zaljubljen v večno nezadovoljne ženske. Viviana je bila drugačna. Mila in predana ženska, prizemljena in modra, a hkrati vedra in igriva. Ob njej se je lahko spočil. Imela je dve hčeri, Irido in Violeto, in ko sta se prvič poljubila, je bila še poročena… 27. decembra bo minilo ravno 25 let. Čez pol leta je že bila razvezana, čez devet mesecev sta že skupaj zaživela v Ljubljani… Ah, ljubezen je usoda moškega in ženske. 

V mislih je odpiral hladilnik, da bi se pregrešil in si pripravil sendvič s sirom. A ga je želja minila, nemir skoraj čudežno izginil, in popil je le kozarec vode. Ravno je postal vegan, po četrt stoletja vegetarijanstva. Brez napora, brez posebnega razloga… Ja, ko jo je prvič srečal junija, je njegovo življenje začelo teči drugače.

Hlad na hodniku mu je prijal. Hiša je bila je bila zdaj last mame, ki je živela sama v prvem nadstropju. Babica in stric sta umrla pred leti. Marko je odraščal brez očeta. Po rojstvu saj sta se starša študenta razšla.

Ustavil se je pred ogledalom pred vrati na dvorišče. 49-letnik se ni imel za lepotca, a so mu nekatere prijateljice in svetovanke namignile, da se ga ne bi branile. Toda za fasado svoje osebnosti ni spustil skoraj nikogar. Dajal je videz, kot da vidi le svojo ženo in otroke, dve hčeri in sina, ki je to leto kot najmlajši postal polnoleten. Pa tudi dve pastorki, Vivianini hčeri iz prvega zakona, je pomagal vzgojiti. Od pospešenega  življenja je stara vila kar pokala po šivih. Obiski partnerjev, prijateljic in prijateljev otrok so se izmenjevali 24 ur dnevno.

Marko je živel kot zaprisežen duhovni iskalec. In tak je bil, odkar je pomnil. Ni imel mentorja, ki bi ga usmerjal, niti vzornika, ki bi ga navdihoval. Vodilo ga je zgolj lastno duhovno vodstvo. Vodnik. Čeprav je bil od otroštva dejaven navzven kot razredni predsednik, aktivni športnik, pesnik in kulturni urednik študentskega časopisa, je v srcu že kot osnovnošolec iskal duhovna znamenja in jim prilagajal svoje življenje. V 1. letniku gimnazije je začel dobivati videnja, ki jih je zapisoval, čeprav ni poznal niti izrazov duhovnost ali ezoterika. Na akademiji je vedeževal in svetoval vrstnikom glede življenja in ljubezni, tako, za zabavo, saj v duhovno resničnost ni verjel. Meditirati je začel pri 23-ih, in začel spoznavati duhovne tehnike. Leta 1999 pa je začel izvajati posebne starodavne mantre v sanskrtu. Na svoj način, dvakrat dnevno, mantre za planete in pudžo ali hvalnico za Ganeša. Tedaj je porušil razpadajoči hišni prizidek in zgradil duhovni tempelj Šambala, ki je postal eden prvih centrov v mestu za duhovne prireditve, vadbo in srečanja duhovnih skupin. 

Ura je kazala nekaj čez tretjo, čas za popoldansko pudžo in mantre. Sonce je neusmiljeno pripekalo, termometer je kazal rekordnih 40 ºC v senci.

Stanovanje je bilo kot izumrlo, vsakdo se je zavlekel v svoj kot. Viviana je po kosilu zadremala na kavču, sin Marcelino v hladnem zavetju kleti z raperji urejal studio. Pastorka Violeta se je s fantom Andijem zaklenila v sobo. Najstarejša hči Živa je šla s fantom na morje, Šeherezada je živeli pri fantu na Hrvaškem v Reki, najstarejša pastorka Irida pa si je že tako ustvarila družino in je živela v svojem stanovanju.  

Marko je bil poln pričakovanja. Naglo je iz hladilnika vzel dvoje jabolk, na dvorišču rutinirano utrgal dve vejici smilja za sivega Ketuja, pa dve marjetici za srebrno Luno ali Čandro. Vse to bo daroval Ganešu z mislijo na vladajoča planeta tega popoldneva 6. avgusta 2013. 

V Šambali je bilo prijetno hladno, saj so bile žaluzije ves dan spuščene. Pokleknil je na zloženo koco ter pričel z pudžo in mantrami. Deloval je nekoliko odsotno. V mislih je že bil z Keman... Hvala Bogu za to čudovito bitje. In za to, da lahko zdaj ponoči vsaj spi. Kako lepo, da so se srčni napadi prenehali! Zanimivo, po njunem srečanju, kar tako… Kot da ni bolna. Nekaj drugega mora biti. Ljudje zbolijo, da se spremenijo. A spremenijo kaj? Morda bo razodel džotiš.

A v srcu ga to ni prav nič skrbelo. Tam je bila ena sama radost, da bo prišla k njemu in da jo bo lahko videl. 

Keman Smreka je popoldne ob petih že sedela v Šambali. Finalni del večletnega dogovarjanja se je odvil bliskovito, v eni sami potezi. On jo je povabil, in ona se je odzvala… Kako je včasih življenje enostavno. 

Ko je vstopil v manjši prostor Šambale, je zajel sapo. Tiho je sedela tam in bila še lepša. Kar zaplaval je, ko je začutil, kako ga opazuje rjavooka Boginja. Zdelo se mu je, da vsa žari.

»O, Keman, ste že prišli! Oprostite, ker ste morali čakati. Ta moja grda razvada, da zamujam.«

»Prišla sem malce prej. Upam, da nisem bila prezgodnja.«

»Ne, ne, kje pa! Vedno vse urejam v zadnjem trenutku. Ste morda že kdaj bili pri džotiš svetovalcu?«

»Ja, pred 15 leti pri Kezeletu.«

»Pri mojem učitelju džotiša. Veste, kasneje me je poneslo drugam, in tako se je razvil ezoterični džotiš. Vam je tedaj kaj naročil?« 

 »Da si z možem nisva usojena. A da ga ne smem zapustiti. Dejal je celo: 'Čaka vas lepo poplačilo za odrekanje.' To je bilo pred to boleznijo. Med boleznijo so mi vsi svetovali, naj zapustim moža. Učiteljica theta healinga mi je dejala: 'Če želite ozdraveti, morate takoj zapustiti moža.' Moj primer je nato celo objavila na svoji spletni strani.«

»A res? Lahko pogledam, kaj je napisala?« 

Marko je odprl zdravilkino e-stran* in preletel mnenje:

»ODGOVORNOST THETA HEALING PRAKTIKA

Včeraj sem imela zanimivo izkušnjo. Imela sem seanso z gospo, ki se nahaja v nefunkcionalnem partnerskem odnosu. Najbrž bi se marsikdo lahko prepoznal v tem opisu, če ne vi sami, pa zagotovo številne vaše stranke, če ste Theta Healing praktik. In na čem sva delali? Na tem, da je pred leti, ko je obiskala več jasnovidcev, dobila informacijo, da MORA vztrajati in ostati v tem partnerskem odnosu vse do konca. Zaradi tovrstnih izjav ljudi, ki bi naj s svojimi nasveti pomagali drugim, si je ustvarila podzavestno prepričanje, da je sama odgovorna za življenje svojega moža. Tako je leta in leta prepričevala sebe, da si zasluži biti kaznovana in niti otroci je niso prepričali, da bi moža zapustila. Še kar je vztrajala v tem partnerskem odnosu, kljub temu da se ji je še lastno telo začelo upirati nad nastalo situacijo. Postalo je tako hudo, da je njeno telo začelo od znotraj razžirati sebe. Takrat so se ji le začele prižigati svarilne lučke, da bo zapustila ta svet, če nekaj ne ukrene.

Že samo zaradi tega primera, pa verjemite mi, da v moji praksi ni osamljen, vsem tistim, ki se ukvarjate z ljudmi, polagam na srce, da jim ničesar ne napovedujete in določate, kako naj živijo svoje življenje. Vsak človek je otok povsem sam zase, kot je napisal že John Donne. Če je trpljenje prehudo, se morajo obrniti v drugo smer. Tako pa si ali ne upajo ali ne morejo zaradi izjave nekoga, ki mu slepo verjamejo kot strokovnjaku. Kdo smo mi, da odločamo, kako bodo živeli drugi!? Poklicani smo, da ljudem lajšamo trpljenje, in ne da ga povzročamo.

Z ljubeznijo….«

»Ravno zato si želim posveta z drugim džotiš svetovalcem. Kako se v džotiš karti vidi moja bolezen in  odnos z Armandom.«

»Pa ste zatem prosili zdravilko, da prereže vajine življenjske vezi?«

»Prepričala me je, zato sem pristala«

»In kako je bilo? In ali ste Armandu povedali?«

»To je izvedla na daljavo, Armand o tem ni ničesar vedel, a na vsem lepem se je psihično zrušil. Postal je zelo nemiren, zašel v globoko psihično stisko, da je prvič zaprosil za tablete in psihiatrično pomoč. 'Keman, moja osebnost razpada,' mi je govoril.«

»In kaj ste naredili?«

»Ni mi bilo vseeno. Pomagala mi je Agata, zdravilka, ki s tremi otroki živi v stanovanju po pokojnem moževem očetu. A tudi ona je ocenila enako, da mora nama z možem prerezati medsebojne življenjske vezi. Po njeni terapiji se mu je stanje še poslabšalo. Nisva se več mogla normalno pogovarjati, povsem sva se odtujila.«

»In kako ste razrešili težavo? Zdaj je vajin odnos bolje, kajne?«

»Ja, zdaj je bolje. Tedaj sem bila na robu obupa. Obiskala sem Agato, in ji vse razložila, jo prosila za pomoč. A je le odvrnila, da je storila vse, kar je lahko. Nisem se vdala, iskala sem rešitev in mu dala zeliščne tablete iz šentjanževke. Čez teden dni se mu je stanje izboljšalo.«

Pogledal je v kundali (astrokarto) in začel premlevati: »Kakšen je vajin odnos z Armandom? Vse kaže na konec zveze. A tako je videti z vidika volje osebnosti. Poglejva še z vidika višje osebnosti, upanja in zaupanja vašega srca.« 

Nemirno se je presedel, odkašljal in dvignil pogled, da se je za trenutek ujel z njenim. Bil je očaran. V njenih očeh je našel vse, kar je čutil in poznal, nebo in pekel, vse kar je iskal in potreboval. A na nov, poseben, njemu neznan način. 

»Z vidika osebnosti je vaš mož dejansko vaš zadnji partner. Za vašo osebnost drugih moških ni. Zato bi bilo smiselno, da svoj zakon ohranite.«  

Pa ga res ni, drugega moškega, je pomislila. Armand je bil, je in bo očitno prvi.

Gospod Nenadomestljivi! Še umreti ne bi mogla brez njega. In če bi on umrl, bi verjetno nadaljevala kar sama. Četudi ni bil vedno edini...

Marko je naskrivaj opazoval njene oči. Spremenile so se. Povleklo ga je nekam navznoter, kot da bi ga nekaj želelo uročiti, prisiliti k predaji… Oh, če bi bil njen mož, vse bi napravil zanjo! 

Ta ženska je vse postavila na glavo! Kakor da je njun odnos le zadeva srca, in njegov edini namen ljubezen. Totalna ljubezen med moškim in žensko, ki kot otroka šele odkrivata ljubezen.

A tega ji ni želel razkriti, preveč se je bal zavrnitve. Odkritosrčnost mu še nikoli ni pomagala. Svoje občudovanje in navdušenje je nehote prelil v astrološko svetovanje in začel pretiravati, kot da bi mu nerazumljivi strokovni izrazi lahko pokazali pot do njenega srca:

»Zdaj čistite karmo svoje preanalitične Device, kar ste v zahodnem horoskopu. V džotišu je Devica karmična, zaradi debilitirane Venere/Šukre, ki je prisotna tudi numerološko – nekoč ste dajali prednost življenju pred ljubeznijo.

A ta karma je tudi dobra karma. Že od januarja 2005 dvakrat eksaltirani Merkur/Bud po zahodni in vzhodni Devici/Kanji pripravlja novo življenje za vas v 12. bavi/astrohiši… Prestavlja vas tja, kamor morate po načrtu te inkarnacije… Vaše novo življenje mora nastati tudi v bolnišnici, kajti aktivna 12. bava/astrohiša v Kanji/Devici predstavlja tudi to…

Zaradi močne multrikonske Venere v Tehtnici po zahodni astrokarti se kot ženska navzven dobro počutite. Zato izžarevate ženstvenost, kadar poenostavite žensko v sebi in pomirite svojo zapleteno Venero v džotišu… 

Najini osebnosti sta si zelo podobni – zaradi podznaka na praktično isti stopinji. Kotne stopinje se spreminjajo na 4 minute, zato redko srečaš takšnega človeka, ki bi bil rojen v istem podznaku na isti stopinji. Hm, očitno imava več skupnega, kot se zdi.

Oba denimo doživljava preobrazbo, ezoterično preobrazbo. Tukaj izkušnje le malo zaležejo, v glavnem si jih človek tedaj nabira za kasneje. Pa kakršenkoli že bo uspeh preobrazbe, v vsakem primeru človek osvoji ta neznani del sveta, imenovan druga stran sebe… Tukaj se lahko zaneseš le na svoje srce, in vam to gre dobro, Keman. Ste poosebljen napredek, ko vam uspe premagati dvom, slabe navade iz preteklih življenj. Vaša iskrenost vas v kombinaciji s skrivnostmi, ki jih radi zadržite zase, vodi varno in zanesljivo. Če mene vprašate, vaša bolezen ni bolezen, ampak znamenje. Dokončno slovo neke hujše karme…« 

Kaj ji želi sporočiti Marko? Da bo vse dobro? A od kod vsa ta lakota in žeja pri 40 kg?!

»Če prav razumem, me bolezen ne ogroža? Ne bom umrla?«  

Njen glas in odkritost sta bila dovolj, da ga je preplavil užitek. Ni se mogel več zadržati, zdaj ji je moral pokazati, kako zelo kot njen svetovalec zaupa vase, da tudi ona lahko začne znova upati glede svojega zdravja in sreče:

»Boste pač umrli… Vse je odvisno od tega, koliko boste sproti uravnovešali karmo debilitirane Šukre/Venere v 12. hiši izgube starega življenja. A če mene vprašate, le brez skrbi! Umrli bi le zaradi popuščanja škodljivim željam, takšnim, ki ne sledijo glasu vašega srca. A to je, kot rečeno, zelo malo verjetno zaradi vašega eksaltiranega Buda/Merkurja. Ki rešuje vašo debilitirano Šukro/Venero, vladarico astrala, in s tem želja. Bud/Merkur se vam je mentalno aktiviral pred 8 leti, kar pomeni, da pridno uporabljate svojo dobro razvito voljo (prepričanja in verovanja), površinsko pa višji astral (predstave), ker je Merkur globinsko vladar volje/budija, površinsko pa višjega astrala (površinsko je Venera vladar višjega fizisa, torej energije, moči).« 

Bila je v dvomih, saj ji ta džotiš ni deloval dovolj oprijemljivo. A ni mogla zanikati, da ji ni vlil upanja. Prvič med boleznijo jo je prevzel občutek upanja, da bo vse v redu. 

»Draga Keman, naj vas spomnim, kar že sami veste bolje od mene. Smrt je življenje in življenje je smrt. Obstajajo Mojstri človeškega sveta, ki to vsak dan konkretno živijo. Lahko jih srečate, lahko jih prepoznate, če veste, kako morate iskati. Njihovo sveto življenje je preobražanje telesa v času brez prave smrti…«

Res je. Ves čas bolezni se je bala življenja, ne smrti. Tako jo je razočaralo, toliko krivice, ponižanja, trpljenja. Smrt nima nič pri tem. Čemu ta bolezen? Morda zato, da bi postala ponižnejša, bolj ljubeča? Kolikokrat se ji je zdelo, da dobro povrne s slabim.

Nemirno se je presedel. Vse bi dal, da bi tudi ona čutila nekaj privlačnosti do njega. Njeno omamno bližino je le težko prenašal.

A ni kazalo, da bi jo privlačil kot moški, ko je tako zbrano in lahkotno sledila toku zahtevne razlage, brez signala po večji bližini. Ker je tako zvesto sledila sebi, se je še dodatno razvnel. Tako ženstvena je, a neodvisna! Tako zelo skrivnostna, a iskrena! Čarobna kombinacija! 

Nemočno je tuhtal, kako se ji naj približa, ne da bi prekršil zapovedi džotiša. Spomnil se je, kako nevarno je zlorabiti ranljivost svetovanca.

»Keman, zelo si želim, da bi odslej več sodelovala. Povezava jasnovidnega Ketuja z izjemno postavljenim in aktiviranim vladarjem fizisa Saturnom/Šanijem kaže na vaše izjemne duhovne darove. Premorete in zmorete več, kot si morda predstavljate. Vaše srce je živ dokaz. Če bi imeli karmo običajnega človeka…«

Opazila je, kako je znižal glas in zardel. A se ni obremenjevala s tem.

»…Medsebojno sodelovanje bi obema veliko prineslo. Ne glede na morebitno bližino med nama. Ta bi se lahko razvila, lahko bi nastala privlačnost, zaljubljenost, in tako naprej. A vse to bi lahko oba z lahkoto presegla, preobrazila v iskrenem duhovnem iskanju in sodelovanju.« 

Precej drzna misel, je pomislila. Kaj ji želi sporočiti? Da jo vidi kot žensko? Doslej ni zaznala, da bi jo. V njem ni videla moškega. In bil je del velike srečne družine Hoja, zelo povezane, a morda malce nedostopne… Že zaradi tega v njem ne more videti moškega. 

Ob koncu je začutil, da ji mora predstaviti mantre Planetov in Ganeševo pudžo. »Keman, mantre in Ganeševa pudža sta skrivnost,  lepota in moč džotiša, predvsem pa milost, vsaj zame...« 

Prižgal je svečko in kadilo, napolnil skodelico z vodo, priskrbel sadež in cvet. Pokleknil je, se priklonil in začel z obredom.

Prisluhnila je neznanemu jeziku manter in petja. Zdaj se je sprostil, in legel na tla pred Ganešem, to ji je bilo všeč. Nenadoma je pod ohlapnimi hlačami zagledala obris njegove zadnjice. Presenečena je začutila njegovo moško energijo.

A tedaj ji je postalo slabo. Opazil je in prenehal z obredom, jo vprašal, kako ji lahko pomaga, in takoj se je počutila bolje, da je lahko dokončal. 

Na njegovo pobudo sta se po obredu začela tikati. Ves čas je močno čutil, da ji mora nekaj povedati, a ni vedel točno kaj:

»Mantre Planetov in Ganeševa pudža ti bodo pomagali. Da boš bolje začutila, kaj zares hočeš, in bolje razumela, kaj zares moraš. Lažje boš videla in razumela celoto. Ker to je poseben obred, obred – celote!«  

Zatem jo je pospremil do avta. Ko se je čudil, kako lahkotno zna obrniti avtomobil na preozki cesti, ga je znova prešinilo: »Ja, Obred celote...!« 

**

Naslednjega dne se je vrnila v Šambalo po besedilo Ganeševe pudže v sanskrtu s prevodom in razlago celotnega Obreda celote, kot ga je imenoval. Ponovni obisk Šambale ji je obudil nevsakdanji občutek med njegovim džotiš svetovanjem. Čutila je namreč, da ne svetuje le njej, temveč tudi sebi. In da mu mora to iz njej neznanega razloga dovoliti. V poplavi besed je morda dva- ali trikrat zadel žebljíco na glavíco. A takrat se je je to tako močno dotaknilo, da jo kar prestavilo v drugo razsežnost. Zato se je splačalo potrpeti z njegovo zgovornostjo. Ali z nenavadnimi nasveti na meji vsiljivosti, denimo, da ne sme več kopičiti znanja in modrosti, temveč se naj preda vodstvu srca v brezčasnem trenutku tu-in-zdaj. Nenavadno, pri tem ji je celo zagrozil s smrtjo. 

Nazadnje jo je znova pospremil do avta, kjer sta še kar pogovarjala. Tedaj je na drugi strani ceste opazila Viviano. Bila je vsa obložena z vrečami, polnimi odpadne embalaže. Želela ji je pokimati v pozdrav, a Viviana jo je le jezno ošvrknila s pogledom. Marko pa je ženi pomahal, kot da ne bi videl njenega jeznega pogleda. Presenečena je začela premišljevati, ali se ji je s čim nehote zamerila. Ni se mogla spomniti.

Hitro sta se poslovila, da se je Marko lahko pridružil ženi, sama pa je sedla v avto in se odpeljala po Amelijo na Pedagoško fakulteto. Viviano je spoznala pred 12 leti kot Amelijino razredničarko. Občudovala je njeno zavzetost, optimizem, posluh za drugačnost... Pri učiteljih te lastnosti niso samoumevne. A spomnila se je tudi, da se je Armand z Viviano bolje ujel… Onadva sta si bolj podobna. 

Ko se je Marko pridružil ženi, je molčala. Njen pogled mu je izdal vse… Kakor da sluti njegovo skrivnost. Bila sta vajena, da si zaupata vse. A zavedal se je, da ji tokrat ne more izdati svojih občutkov. Preveč resnični so bili, Keman je zavladala njegovemu srcu, in pri tem je bil nemočen.

»Ta ženska ni bolna, Vivi. Le čisti se, preobraža. Njena astrokarta ne kaže smrti. Ta Devica v njej z debilitirano Venero jo drži v šahu. Preveč je analitična, nadzira dogodke. Ko bo njena osebnost spustila nadzor in se predala srcu, bo spoznala. Njen aktivirani Šani v Šaša mahapuruša jogi v jutiju z jasnovidnim in kmalu aktiviranim Ketujem je v območju 3. posvečenja, v 4. bavi. Veš kaj to pomeni?«

»Saj je vseeno… Pusti me!«

»Glej, Vivi... Če sem naredil kaj narobe, mi povej! Je ne bi smel spremljati do avta? Vsakogar spremljam do avta. Ali celo do doma, če živi blizu.«

»Saj je v redu...« 

Trudil se je biti odkrit. Ker iskren ni smel biti. Ni želel prizadeti žene, ji razkriti svoje zaljubljenosti. Ker se je sramoval svoje neodgovornosti.  

V sredo, 7. avgusta 2013, je Keman doma prvič zapela Ganeševo pudžo in mantrala mantre Planetov. Že med vajo besedila pri Marku je prvič med boleznijo začutila mir. Ki se je med popoldanskim Obredom še poglobil, ko jo je preplavil občutek ponižnosti, hvaležnosti in radosti. Da so privrele solze in tiho kapljale v naročje.

Čeprav sta se Ariana in Alja zelo glasno prepirali zaradi računalnika, ni začutila bolečine v 'žlički' na dnu prsnice kot običajno. Mir je bil močan kot ljubezen, ki odžene nepotrebne skrbi… Vse je v redu. 

Guru (četrtek), 8. avgust 2013

Naslednji dan je izvedla Obred celote že veliko bolj tekoče. In med Ganeševo pudžo so jo preplavili močni občutki po vsem telesu, da je nazadnje obsedela v čisti tišini. In ko je tako uživala, je začela globoko dihati. Kot da ne diha ona, ampak telo. Dolgi vdihi in izdihi so jo ponesli v meditacijo. Tedaj je v trebuhu začutila pritisk, dvigoval se je proti vratu. Prestrašila se je in odprla oči, a jo je takoj pomiril pogled na kipec Ganeša, ki je stal pred njo. Zaprla je oči in se predala dihanju. Vdih skozi nos, izdih skozi usta. 

Tedaj se ji je pred notranjimi očmi prikazal strašljiv prizor. Videla je svoje telo, razparano od prsi do trebuha. Ob njej je bil Ganeš in ji dajal nekakšna navodila. V globoki rani je videla temno snov sivo-črne barve, ki se je premikala. Kot da se ne more zmehčati in zapustiti telesa. Občutek je bil zelo neprijeten. 

Naenkrat se ji je posvetilo, kaj je to. Stresi! Vsi stresi, ki jih prinaša družinsko življenje… Ker ga jemlje preveč osebno. 

S spoznanjem je prišlo olajšanje. In res, kot da bi kdo odprl zapornice, je sivo-črna snov kar drla iz nje. Z očiščenjem je prišlo novo zavedanje. Kot da je končno dojela, kako mož in hčere doživljajo družinsko življenje… Veliko manj obremenjeno. Začutila je velik mir in svobodo. 

In znova se ji je prikazal Ganeš. Ki je nekaj počel z njenim telesom. Preobraža vsa tvoja čustva, ki so neustrezna, je zaslišala v mislih. 

Po 15 minutah se je dihanje umirilo. Bila je prečiščena, olajšana. Pomirjena… Kot da je prvič vsa v telesu, odkar jo je doletela bolezen. 

Ta dan je prejela Markovo e-pismo s tedenskim seznamom manter. Pri drugi povedi uvodne razlage jo je prevzela neizmerna hvaležnost, in ihtenje… Kako je mogoče, da se je tako zanemarila v duši? 

V mislih se je zahvaljevala Ganešu… Spremlja jo že 15 let. Odkar jo je Kezele uvedel v meditacijo. Ves ta čas jo opazuje s strani. 

A meditacije se ji je ni dalo izvajati. Čeprav jo je Kezele opozoril, da brez nje ne bo šlo naprej. Zadnjih 6 let so jo reševale zvočne tehnike, gongi, tibetanske posode… A odrešile je niso. 

S solzami na licu je začutila, da mora odpisati Marku… Obred celote, to je iskala vse življenje. Kot da se je vrnila, vrnila domov. 

In mu je napisala daljše pismo, ki ga je sklenila z opisom nenavadnega dogodka.

9.35 (Kemanino e-pismo Marku):

»(…) Samo še to in zaključim. Ko je oktobra 2005 Ljubljano obiskal vladika pravoslavne cerkve Pavle, sem s seboj vzela tudi prijateljico Milo. Po koncu predavanj sem po Prešernovi hitela proti pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda, da jo poiščem. Opisala ti bom dogodke, ki so se zgodili v petih minutah.

Prav tedaj je v mestu potekal vsakoletni maraton. V trenutku, ko sem prečkala ciljno črto maratona na pločniku, jo je po cesti pretekel tudi zmagovalec iz Etiopije, ljudje pa so začeli bučno skandirati. V istem tempu sem nadaljevala, a ko sem želela prečkati cesto, ki je bila zaprta za promet, je po njej pripeljala limuzina s predsednikom Drnovškom. Nisem bila na prehodu za pešce, zato sem se ustavila, da bi počakala na prost prehod. A tedaj sta mi šofer in Drnovšek pokazala, da mi dajeta prednost. Čez dve minuti sem prispela pred pravoslavno cerkev in zagledala nepregledno množico. Ljudje so čakali svojega voditelja in se drenjali, da bi se mu čimbolj približali. Približala sem k množici. V naslednjem hipu sem se na vsem lepem zavedla, da stojim zraven vladike in dveh popov, z ramo ob rami. Čeprav je bil varovan, sem kar stala tam ob njem. Spogledala sva se, in on mi je dal vedeti, da je vse v redu. Čez čas sem se počasi začela umikati, zaradi ostalih vernikov, ki so prišli iz vse Slovenije in čakali več ur, da bi se mu čimbolj približali.

To zgodbo sem zaupala le prijateljici Mateji, svoji sošolki s psihologije. Mateja jo je takoj skomentirala kot iz topa, v slogu prerokinje: 'Keman, saj ti že ves čas govorim, tvoja pot ni psihologija. Le v duhovnem svetu boš lahko kaj dosegla. Poglej, Drnovšek je pomembna človeška osebnost, vladika pomembna duhovna osebnost, maratonec je zmagovalec. Kaj ti to pove? Samo eno – da boš skozi duhovnost dosegla nek pomemben cilj. A ti ni očitno?'

Nato je Mateja o tem govorila ves čas najine vožnje do BTC-ja. Z užitkom je iskala vse mogoče simbole, povezave, sporočila in pomene teh dogodkov. Nisem je poslušala, ker sem njeno razlago pripisovala trenutni evforiji. Ko sem jo želela preusmeriti v bolj razsodno razmišljanje, me je odločno zavrnila: 'Keman, to ni tvoj pravi način razmišljanja. Predaj se, zaupaj življenju. Zaupaj mu, naj te vodi!'

Malo daljša izpoved, a sem jo potrebovala. Hvala.

Lep pozdrav, Keman.«           

10.40 (Markovo e-pismo Keman):**

»Keman, krasno! Ostajam brez besed! Škoda, da ne najdem več časa, da bi ti nazorneje pokazal izvajanje manter. In se spoznal s tvojim možem, da bi vsi trije lahko skupaj kaj dobrega naredili. Če pa boš potrebovala kaj, prosim, pokliči. Za kakšne pavze se vedno najde čas tudi v sedanjih razmerah.

Strinjam se z napovedjo Mateje – tiste Mateje Svet? Že zaradi Ketujeve 'čarodejne' povezave s Šanijem/Saturnom v Makari/Kozorogu tvoje 4. bave/astrohiše. Izdaja namreč tvojo posvečeno osvobojenost – znamenje 3. posvečenja? In zaradi Rahuja, tvoje dašagrahe, ki predstavlja mentalno telo tvojega pravega partnerja, v 10. bavi. Če ne prej, se bo resnica razkrila v Ketujevem obdobju: 2022–2029!

Marko

PS: Prilagam seznam manter Obreda celote še za Agato, ker nima lastnega e-dostopa.« 

13. 25 (Kemanino e-pismo Marku):

»Hvala, Marko, bom posredovala Agati. Sem se med Ganeševo pudžo posnela na diktafon, z veseljem bi posnela tudi tebe, zaradi melodije pudže. A se trenutno ne obremenjujem zaradi melodije in naglasov, zaupam intuiciji.

Kako mi gre? Spoznala sem, da v času bolezni sploh nisem bila v svojem telesu. Zdaj se z vsakim obredom vedno bolj zasidram v njem. Kaj se na novo sidra, ne vem. Sanje so intenzivnejše, podzavest se pospešeno čisti. Sanjalo se mi je o celem skladišču korenčkov, čeprav korenje sicer lahko jem. In to, da ponovno lahko pijem kavo, čeprav je že več kot dve leti, odkar je niti povohati ne smem, takoj mi postane slabo. 

Mož me je prosil, ali si lahko prebere Obred celote. Sicer v službi med krizo ponavlja mantro, ki mu jo je dal Kezele za meditacijo. Zapustil ga je ves optimizem, zato bi bilo dobro, da se dobita. Dovoli, da ti kar posredujem njegove podatke (…). Marko, mislim, da se nekaj premika, tudi Ines bi se rada pridružila.

Ja, še nekaj, ko na diktafonu poslušam Ganeševo pudžo v tvoji izvedbi, se me bolj dotakne, kot če jo recitiram sama. Enako sem doživljala, ko sem poslušala tvoje petje Ganeševe pudže v živo. 

Radost, Keman.«

________________________

*http://www.theta.si/odgovornost-thetahealing-praktika/; 23. 11. 2012

**Markovi e-dopisi in sms-i so zapisani poševno, Kemanini pokončno.

5. poglavje – OBRED CELOTE

Zakaj človek potrebuje Obred?
»Obred preobrazi človeka v dušo, ki deluje v ljubezni.«
Ali človek ne deluje v ljubezni?
»Ne, v zavesti materije, duša deluje v zavesti ljubezni.«
Ali lahko človek tudi deluje v zavesti ljubezni?
»Da, zvok vseh planetov prikliče zavest ljubezni.«
Ali se zavest ljubezni prikliče z izvajanjem manter planetov pri Obredu?
»Da.«
(Foto: Pinterest)

 

Z Obredom celote je začutila, da se znova vrača v življenje. Počasi se je začela zavedati, koliko trpljenja je morala prestati med boleznijo…

Ki morda res ni bila bolezen. Zdaj je razumela, zakaj si bolan človek želi zapustiti svoje telo. 

Minil je kakšen teden, odkar je začela opravljati Obred celote. Sredi noči se je zbudila zaradi slabosti. Kot da se ji vsaka celica trese, okoli trebuha pa ima oklep, da se ni mogla premakniti…  

A nenadoma se je zgodil preobrat. Naenkrat je začutila močno poželenje, zelo močno. Ogromen val spolne energije jo je nosil po postelji… Kot da bi se nekaj odprlo. 

Kaj takega še ni doživela. Najprej je pomislila, da doživlja spontan dvig kundalini. Kaj če energija spontano prodira skozi zamašeno spolno čakro? A to je že doživela, zdaj je bilo drugače.    

Tedaj je opazila, da ni sama. V spalnici, kjer je mož spal na drugi postelji, je bil še nekdo. Nek moški. Ki se ji je približeval. 

Marko?!

Ja!

Brez dvoma je bil Marko! 

Zdrznila se je, nagonsko preusmerila pozornost… Prestopil je vse meje dobrega okusa, pa kaj si ta dovoli!

In takoj je zavrla bližino z moškim, ki je hotel manipulirati z njo. 

A ni pomagalo. Marko je oblastno legel nanjo, kot da je njen mož. 

Nemočno je otrpnila in mrzlično iskala rešitev. Prepotentnež, kako naj ga ustavi?!

A tedaj je zaznala njegovo energijo. Kako čista je! A kako je mogoče, da ima lahko nekdo, ki jo posiljuje, čisto energijo!? 

In v trenutku je krč popustil. Vse v njej se je sprostilo in znašla se je sredi strastnega poljubljanja z neznancem. Kot da je nekaj najbolj naravnega, najbolj samoumevnega.

Zraven pa spi njen mož.

Ves čas jo je spremljal močan občutek, da se mora združiti z njim. da je njuna združitev nujna in neizogibna.  A kako, zakaj, čemu, to je noro, noro!!!

Nazadnje je popustila. Zazrla se je v obraz pred seboj. Oziroma ud. Pretvarjala se je, da ji je vseeno. Ničesar ne razumem, to ni več moja izbira!

 Ni videla natančno, lahko bi bilo oboje, obraz in ud. Gledal jo je, ves pokončen. In pulziral.

Ud? Moški ud? Njegovo anatomijo si je lahko ogledala do potankosti. Kako je to mogoče? 

Začutila je močan naval krvi v nožnico. In negibno čakala, kaj se bo zgodilo.... Napetost je le še naraščala. 

Potrebujem združitev... 

Tedaj je bitje stopilo vanjo. Saj to ni res, jo je spreletelo. Počutila se je, kot da lebdi v neskončnem prostoru. 

Naenkrat so se ji pred očmi prikazale čakre. Vrtele so se. Kot različno obarvani planeti. In z različno hitrostjo. 

In tedaj se je pojavil še nekdo. Še en moški. Podoben je bil Marku. Svetlo rjavih las, s kratko pristriženimi brki ter podaljšano, ozko zašiljeno bradico. Ni se mogla niti premakniti. 

Pa saj to ni res! Ali je to mogoče avtobusna postaja?! 

Gledal ju je, njo in Marka, kako se ljubita. Deloval je nekako neprizadeto. Počutila se je neprijetno, kot da je nadzornik, ki dolžnosti nadzira njuno združevanje.  

A bilo ji je že vseeno. Čutila je svoje telo, kako se polni z občutki čiste blaženosti. Kot nekakšen podaljšan niz orgazmov. Čeprav niti ne orgazmov…

Ker se tokrat ni praznila, ampak polnila. Orgazmi so jo vedno tudi izželi, ko so jo ponesli. Kolikor so ji dali, toliko so tudi vzeli.

Bilo je zunaj vsega, kar je doslej izkusila! Kot da vse, kar živi, se rojeva in umira, obstaja le zaradi enega cilja – dokončne združitve dveh svetov. Združitve nje in Marka! 

Kakšnega Marka, halo!? O groza,se je spomnila na njegovo Viviano. V želodcu je začutila težo, zapekla jo je slaba vest.

Saj mi ni treba z Markom početi tega tudi v živo. Hvalabogu! 

Noč do jutra so ji izpolnile prijetne sanje, in prebudila se je zadovoljna, s seboj in življenjem.

Seveda bo nočno izkušnjo z Markom ohranila zase, to je niti najmanj ne moti, nasprotno. Doživela je nekaj nadzemeljskega, zdaj ji je vseeno, če se je moški še kdaj dotakne. 

**

Marko si je želel tesnejšega sodelovanja z Keman, njena bližina ga je vedno očarala. A ni vedel, kako naj to izpelje, da ne bi bilo sumljivo. Sumljivo Keman, ki ji ni upal razkriti svoje ljubezni zaradi strahu pred zavrnitvijo, in sumljivo ženi, ki je že slutila, da je Keman v njegovih mislih in občutkih preveč prisotna. Pa se je domislil, da bi lahko vsi skupaj ustanovili nekakšno skupino za vsestransko pomoč. On, Keman, Viviane ter njeni sodelavki Agata in Ines, katerima je opravil džotiš svetovanje. In tako so se konec avgusta dobili v Kemaninem duhovnem centru Justbe

Na začetku sta Marko in Viviana opravila kratek obred. Na veliko pisalno mizo sta postavila Ganešev kipec, svečko, posodico z vodo in kadilo, zatem pa pokleknila, opravila Ganeševo pudžo in odmantrala nekaj manter Obreda celote.

Keman je sedela na drugi strani mize, za Ganeševim kipcem, da sta Marko in Viviana ves čas gledala naravnost vanjo. Naenkrat je med mantrami začutila, kako ji je streslo vso telo. Kot da je v njo vstopil Marko. Vstopil tam, kjer lahko vstopa le mož, ali ljubimec. Kako je to mogoče!? Zakaj je zdaj prodrl vanjo?

Ne, na kaj takega ni bila pripravljena… Eno je na samem ponoči doma, v postelji, nekaj drugega pa kar med ljudmi sredi belega dne. Nezaslišano!  

Nemočno je prenašala Marka v sebi, medtem ko je s svojo ženo mantral pred kipcem Ganeša. Razgaljena do dna duše. Agata zraven nje je postala zelo pozorna… Gotovo je opazila, kaj se dogaja med njima z Markom. Saj si bo še kaj mislila!? In če to pride na uho Viviani… 

Skušala je preusmeriti pozornost drugam. Ni šlo. Pritisk je bil čedalje večji. Čutila je, da jo Agata že preverja, 'skenira'… Morala bo hitro ukrepati, se takoj nečesa domisliti.

In se je domislila. Začela je iskati razlike med seboj in Markom. In res, zdaj ni bilo več težko preusmeriti pozornosti… Hvalabogu, Agata ji je že pošteno dihala za ovratnik.

**

V Obred celote se je posvetila tudi uradno. Čez vikend, 7. in 8. septembra 2013. To je bila sploh prva uradna posvetitev v Obred celote.  

Prijavilo se je šest, sedem kandidatov, tudi dva otroka, brat in sestra, stara 11 in 8 let. 10-letni Tine je bil zelo radoživ, radoveden in kreativen fant iz razvezane družine, nenehno je sledil Marku z neskončnimi vprašanji. Keman je dvomila, da bo Marko lahko obvladal njegovo neugnanost. A se je znašel prav dobro, in si prislužil njeno občudovanje. 

Uradna posvetitev v Obred celote ji je dala še dodaten življenjski zagon. Začutila je tla pod nogami, življenje se je znova hitreje obračalo. Marsikdaj so se vsakdanji zapleti razrešili veliko lažje in hitreje, včasih skoraj sami od sebe. 

Težave so se počasi začele umikati. A vseeno si je želela manj naglice in sprememb, ter več časa zase. Pretiranosti ni ravno oboževala. 

A nekje v srcu se je zavedala, da razvoja ne more ustaviti. In da je vse dobro tako, kot je. 

Dobro je…

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET

'NE SKRBI, VSE BO V REDU.' (Foto: Pinterest)

 

Med posvetitvijo v Obred celote je spoznala Tima in njegovo mamo. Ki sta ji toplo priporočala bioresonanco. Prisluhnila jima je. Tako je v naslednjih mesecih opravila okoli 30 bioresonančnih terapij.

Prve terapije je komaj prenesla. Terapevt Aleksander Silič se je čudil, ko je opazil, da se vsa trese. Kajti da bi bioresonančna terapija komu povzročila bolečino, tega še ni doživel. Ugotovil je tudi, da so vlogo meridiana, oz. energijskega kanala, želodca prevzeli drugi meridiani.

Opravila je teste za parazite, alergene, težke kovine, kandidozo. Prinašala je vzorce živil za preizkuse, ali in koliko jih lahko njeno telo sprejme. Pokazalo se je, da lahko uživa kravjo sirotko, izvirsko vodo, zelenjavno juho, riževo mleko, ovsene kosmiče, krompir, riž, ribe. A večino le v majhnih količinah in samo tedaj, ko se dobro počuti.

Čudila se je, zakaj ji ni bioresonanca prepovedovala mesa. Kajti v praksi ji je že majhen košček zaužitega mesa obležal v želodcu kot 10-kilogramska utež. A ribje meso je dobro prenašala.  

Nekoč je terapijo sklenila s preverjanjem čustvenih blokad po testu cvetne Bachove terapije. Ki ga je opravila uspešno. Nato pa je na zapestje dobila kapljico 'rešilnega zdravila'. Učinek bi moral biti blagodejen, a jo je začelo vso tresti. Njeno telo se je pretirano odzvalo prav na vsako cvetno esenco.

Tako je že pred leti ugotovila poznavalka Bachovih esenc. Kot da 'rešilno zdravilo' za Keman ne obstaja. To je bilo obdobje, ko je Keman Bachove esence še sama izdelovala. 

V praksi je njeno telo brez težav prenašalo le eno vrsto hrane – kravjo sirotko. Spila jo je liter do dva dnevno. Zanjo ji je povedala Ida, potem ko je v Nedeljskem dnevniku prebrala, da si je neka Slovenka tako pozdravila rak trebušne slinavke.   

»In Keman,« je svečano povzela, »sirotko zelo cenijo tudi v najboljših švicarskih sanatorijih.«

Ida je bila njena poročna priča, in glavni krivec, da sta se z Armandom sploh poročila. Po mamini smrti je je postala nekakšna nadomestna babica njenim otrokom, pa tudi njena zaupnica. Med spori z možem se je vselej za kak dan zatekla k njej v hišo v Hočah.

Zelo ji je bila hvaležna za ta nasvet, brez sirotke bi še veliko bolj trpela.

**

Gastroskopijo v Rogaški Slatini je junaško prestala septembra 2013. Pregled ni pokazal bistvenih težav z želodcem, je pa razkril prisotnost eozinofilcev v dvanajstniku. Eozinofilci so vrsta belih krvničk, ki varujejo organizem pred okužbami zaradi vnetij. Toda dvanajstnik ni bil vnet, nenavadno… Kaj tam počnejo eozinofilci, če ni vnetja?

Kaj počnejo, ji je pojasnila zdravnica: onemogočajo določene vrste zaužite hrane, ki jo organizem prepoznava kot nevaren vir okužbe.  

Alergijo na hrano imam torej, je pomislila. Zato torej njeno telo večine hrane ne razgradi in se nahrani z njo.

Toda zakaj se to dogaja?

Tega zdravnica ni vedela. 

Gastroskopija je pokazala tudi spremembo sluznice v dvanajstniku. Kot razlog zanjo je zdravnica navedla – kandidozo. Ter ji predpisala donat in zeliščne kapljice za želodec iberogast…  

Težave so se očitno pojavile po jemanju zdravil za želodec in srce, saj pred tem teh težav ni imela. Morda so zdravila zakisala organizem, in so se glivice kandide pretirano razmnožile? 

Ko sta se z očetom iz Rogaške vozila domov, je napravila načrt. Ker je razlog njenih prehranskih težav alergija na določena živila, se bo začela držati diete in ozdravela…

A tedaj jo je v srcu in želodcu zbodlo, sledil je močan pritisk. Ni se ustrašila bolečine, temveč sporočila, ki ga ji je bila prenesla… Dieta ne bo pomagala, ni hrana razlog intolerance na hrano. 

Navadila se je, da nima več nadzora nad svojim zdravjem. A z Obredom celote je vse postalo lažje. Znova je imela občutek, da je v svojem telesu. To ji je dajalo moč, in ni je več tako skrbelo, ko je izgubila še nekaj teže in upanja, da bo še kdaj ozdravela.

Znova je dobila voljo za spremembe. Predvsem glede prehrane. Naenkrat se je spomnila kineziološkega testa, metode, ki jo je nekoč že uporabljala. Z levico si je na srce prislonila steklenico sirotke, desnico pa iztegnila bočno od sebe, zatem pa prosila Amelijo, da jo prime za desnico in jo pritisne navzdol. Začutila je upor roke, roka se je hčerinemu pritisku uprla. In to je bilo znamenje, ki ga je potrebovala. Tako ji je telo sporočilo, da sirotka je primerna hrana zanj.

Nato je postopek ponovila s polnozrnato štručko. Tokrat se desnica Amelijinemu pritisku ni uprla. Kar je bilo znamenje, da štručka ni primerna hrana zanjo… Škoda, polnozrnate štručke so najboljše. A če si hoče dobro, se jim mora odreči.  

Tako je začela preizkušati vsako živilo. A bilo je zelo malo živil, ki jih telo ni zavrnilo. In še tista, ki so načelno bila primerna za uživanje, je zavrnilo, če niso bila primerno pridelana, skladiščena itn. Recimo proso bi načelno lahko uživala, a ko ga je kupila in kineziološko preizkusila, ni bilo primerno zanjo, pa čeprav je bilo iz ekološke pridelave.

Tako je morala preizkusiti veliko konkretnih živil, če je želela odkriti kakšnega, ki ga je lahko zaužila brez posledic za počutje. Kmalu je težko dobila koga, da bi ji pri tem pomagal s pritiskanjem na iztegnjeno desnico. Slaba stran kineziološkega preizkušanja je bila odvisnost od pomoči drugega človeka.

Zato je iskala boljši način. In se ga tudi domislila. 

Nihalo. 

Delo z nihalom je spoznala leta 1987, pri 25-ih. A isto leto nihalo tudi opustila. In sicer zaradi razočaranosti. Zaradi odgovora na vprašanje, kdaj bo srečna v partnerstvu. Kajti odgovor se je glasil: Čez 27 let!

Kaaaj?! Leta 2014, pa saj to ni res...!!!!

Od razočaranja je pospravila nihalo v predal in pozabila nanj. 

A zdaj je bila napoved glede leta 2014 že davno pozabljena. Zanimalo sta jo le še zdravje in preživetje. In tako si je kar sama izdelala nihalo. Iz tanke verižice in medaljona, ki ga ji je poklonil oče.

Začela je spraševati glede prehrane, še vedno po enostavnem sistemu 'da' ali 'ne'. Bila je navdušena, kajti odgovori so se izkazali za pravilne! Konec je bilo slabosti po letu in pol trpljenja!

Nihalo je bilo še naprednejše od kineziološkega testa. Povedalo ji ni le tega, katero živilo lahko prenese njeno telo, temveč tudi, kdaj ga lahko zaužije ter koliko grižljajev oz. požirkov. Žal pa to ni pregnalo lakote. Kajti pogosto ni smela jesti tedaj, ko je bila lačna, niti toliko, kot si je želela, in tudi tega ne, kar bi si želela. Nihalo ji je narekovalo strogo dieto, zato je še nekoliko shujšala.

In zato včasih ni zdržala skušnjave in je pojedla košček odsvetovane hrane. Za več ur je obležala v postelji brez energije, čuteč 'vsako celico, kako se ji trese' in s pekočim občutkom pod lopaticama. Pomagalo je le, da je izpljunila prepovedano hrano, potem ko jo je prežvečila.  

A kljub vsemu, zdaj je lahko končno jedla in pila, ne da bi ji bilo slabo. Veselje in hvaležnost sta bila neizmerna. Čeprav se ji je od lakote bledlo! 

**

Keman je uporabljala zaščito proti zanositvi, in sicer hormonski maternični vložek, tako imenovano mireno. Odkar ga je nosila, ni imela mesečnega perila, kar pa se ji je občasno dogajalo že prej.

Več zdravnikov je posumilo, da so srčni napadi in preobčutljivost na zdravila posledica preobčutljivosti na hormone v mireni. Zato se je strinjala, da ji mireno odstranijo. Približno dva tedna po odstranitvi mirene je nekega večera prosila Ganeša, naj ji razkrije izvor zdravstvenih težav. Ob enih ponoči se je nenadoma zbudila, ker je začutila mokroto. Prižgala je nočno lučko… Je to res ali sanjam?! Ležala je v čisti krvi! Kaj v krvi, v mlaki krvi!  

Panično je skočila na noge. Kri je tekla iz nožnice kot iz pipe. In v njej so bili strdki, veliki kot teniška žogica…

Vse je jasno! V rodilih mi je počila rakasta bula! 

Bilo je preveč grozno, da bi upoštevala besede dr. Nikezića, ki je bil možnost raka takoj zavrnil: »Keman, če bi vi pri tej vaši skromni teži imeli rak, že dolgo ne bi tlačili zemlje.« 

A kaj drugega bi lahko bilo to, če ne rakasta bula! Od kod sicer tako velika količina krvi in tako veliki strdki v njej?!

Na urgenci so najprej ugotovili izsušenost telesa, ki je bila že kritična. A rezultati krvne preiskave so bili izvrstni, kot vedno, in s povišanim železom. Sam ginekološki pregled je bil neobičajen, saj je medicinski tehnik pripomnil zdravnici: »Brezveze, da jo pregledujete, ker je vse ena sama kri!« 

In zdravnica je upoštevala njegovo pripombo, snela rokavice, neprepoznavne zaradi krvi, ter napisala napotnico za ginekološki oddelek. 

Med sprejemom na oddelek je začela izgubljati zavest. Komaj je zaznavala sestre, ki so jo na ginekološkem stolu slačile kot majhnega otroka. Čutila pa je, kako ji iz nožnice lije kri. In si predstavljala, da ji je počila maternica in da umira. 

A ginekologinja ni odkrila nič takega. Predpisala ji je zgolj infuzijo, da si telo opomore zaradi izgube krvi in dehidracije. 

Tisto noč ni zatisnila očesa. Sestre so ji menjavale vložke, brez zdravniške pomoči bi izkrvavela. Tonila je v malodušje… Je še kaj upanja zame?

V stiski se je znova spomnila na Ganeša, ga zaprosila za pomoč. In res, naenkrat se ji je prikazal nekakšen oder kot v gledališču, z vrvmi, ki so bingljale nad njim. Vse je videla jasno, kot da sedi v gledališki loži. Po vrvi sta se na oder spuščala maček in opica. Maček je bil  podoben Obutemu mačku, opica pa gospodu Ficku Pike Nogavičke. Ko je opica dosegla oder, je spregovorila s človeškim glasom in jo potolažila: »Ne skrbi, vse bo v redu.«

Maček pa se le nagajivo smejal. 

Nenavaden par jo je čudežno prepričal, da je vsaka skrb odveč. V tistem trenutku ni imela dovolj moči, da bi preverila, ali je vse skupaj le blodnja, in dogodek sprejela tak, kot je. Pomiril jo je, dal novo upanje. 

Ko so medicinske sestre videle njeno shirano telo, so se prijemale za glavo. Takoj so vzele šiviljski trak in jo premerile od glave do pete. Rezultati so bili porazni, in nemudoma so ji uredile hrano po izbiri. Naenkrat je lahko izbirala med 32 jedilniki, tako kot bolniki na smrtni postelji. Tedaj se je prvič zasmilila sama sebi. 

Ko jo je obiskal Armand, ji je skrušeno dejal: »Obljubim ti, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala.«

Začudila se je. Zakaj ji tako govori?

Ni več čutila strahu, da bi umrla sama. Ni več čutila, da ga potrebuje.

Zdaj je vse drugače kot nekoč. Ko je ovire premagovala s silo njune skupne ljubezni.  

Saj res, kaj se je spremenilo? Je to zaradi Obreda celote? 

Skušala se je spomniti. Prvi dve leti zaljubljenosti sta preživela kot v nebesih. Vzajemna odvisnost moškega in ženske je najmočnejša droga, ki si jo lahko zamisli. Zlepila sta se v eno bitje, kjer ni bilo prostora za njuni osebnosti. Le za omamno bližino njunih teles in duš.

A osebnost je trkala na vrata njune ljubezni, in zaljubljenost je minila. Kot vsi pari sta se tudi onadva skušala vzljubiti kot osebnosti. Iz zaljubljenosti ustvariti ljubezen.

A tukaj se je zataknilo, ni šlo. Z njene strani. Njuna razhajanja so bila vsaj tako boleča kot užitki njunega ujemanja. Ko se je kdaj izgubila v karmičnem labirintu njunih iskanj, je kakšno noč pobegnila k Idi in prespala pri njej. Ida je živela sama v svoji hiši. Oboževala je bila pokojnega Armandovega očeta, s katerim sta bila nekaj časa par, a je nazadnje ostala sama, brez otrok. Njej se je Keman vselej izkašljala, se nekoliko olajšala, in se nato naslednji dan po njegovem celonočnem telefonskem prepričevanju običajno vrnila nazaj k družini. 

A zdaj ni začutila potrebe po njem. Pa čeprav je še vedno njen prvi. A to ni več on. Kot da so sanje, ki so ga preganjale vso življenje, postale resničnost. Sanje, da ga bo zapustila. Vso življenje se je prebujal sredi noči, jo spraševal: »Si še z menoj?« 

Kolikokrat mu je očitala, kako jo lahko zapusti sredi dneva zaradi prijatelja. Ali se druži s prijatelji v gostilni.

»Vedno mislim nate, ko sem s prijatelji. Ves čas jim govorim samo o tebi…«

»Briga me…« je ostala neizprosna. Sebična. Kot da bi iskala le napake. Kajti hodil je v gostilno zelo poredko, enkrat, dvakrat na mesec. In jo klical. In če bi nehal hoditi v gostilno s prijatelji, bi verjetno našla drugo napako… Ker ne najde skupne poti z njim. Rada bi jo, hoče verjeti, da jo imata. A v srcu je ne najde. V srcu ne čuti, da hodita isto pot, nikoli je ni. 

Ne, v srcu ga ni razumela. Pa čeprav ji je mama zavidala. Ja, ona bi bila na njenem mestu presrečna.  

Armandov oče jo je bolje razumel. Ko se je po Arianinem rojstvu preselila k Armandu, ki je živel pri njem, ji je na samem dejal: »Dobila si dobrega moža… A z njim ne boš srečna.« 

Po štirih dneh so jo odpustili domov. Diagnoza: odtegnitvena menstruacija.

Oddahnila si je. Torej nikakršnih rakastih bul, pretrganih notranjih organov. Očitno se je v petih letih, odkar so ji vstavili mireno, nabralo kar nekaj mesečnega perila. Izgubila je ogromno krvi, a brez vsake posledice. 

Hvaležno se je spomnila opice in mačka. In Ganeša. Pomislila je, da je on kriv te čudežne predstave. Ki ji je dala upanje in jo pomirila, ko je najbolj dvomila vase.

In še nekaj je bilo. Le uro pred njenim odhodom iz bolnišnice so ugotovili, da je ležala v sobi z nadstandardno oskrbo. Po pomoti... 

Še eno naključje? 

Kje so meje med fizično, psihično in duhovno resničnostjo?Hvala, Ganeš…

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?

OBRED CELOTE POSPEŠUJE EVOLUCIJO IN POMAGA RAZUMETI NERAZLOŽLJIVO. (Foto: Pinterest)

 

Ko je prestopila domači prag, je v žepu zazvonil telefon.

Marko.

Takoj sta se zapletla v pogovor, in živo mu opisala najnovejše prigode s krvavenjem… Ni se ji zdelo narobe.

Toda najmlajša hči Alja ji je ostro očitala: »Je on tvoj mož, da se z njim tako pogovarjaš?!« 

Pozna ga komaj 3 mesece, a se že pogovarjata kot stari prijateljici. Res je, zanjo ni le svetovalec v težavah. A tudi moški ne. Če bi ga videla kot moškega, z njim ne bi razpravljala o svoji driski in izločanju krvavih strdkov iz nožnice. 

Toda Aljine pripombe kar ni mogla pozabiti… Ji je hči nehote predala duhovno sporočilo? 

Res, koliko si lahko Marka predstavlja kot moškega? Že dvakrat se ji je približal – kot moški. A obakrat le duhovno. Prvič ponoči v postelji, teden dni po džotiš svetovanju. Bilo je neskončno bolj živo, veliko bolj telesno od vsega, kar je poznala. Drugič sredi dneva, med sestankom v Justbe, v prisotnosti Viviane, Agate in Ines…

Ah, to res ni normalno...!

Ampak kot osebnost ji Marko ni ničesar namignil. Če bi mu bilo kaj do nje, bi to gotovo začutila. A zdelo se ji je, da je ne opazi kot ženske. Kot da živi le za ženo in družino. 

Zdaj je opravljala Obred celote dvakrat dnevno. In z njim so prihajali tudi uvidi, spoznanja, odgovori. Zdaj je veliko lažje prenašala napete družinske situacije, neskončno prepiranje hčera. Tudi nemirna vnukinja Tiana se je ob večerni Ganeševi pudži povsem umirila. In opazila je tudi nenavaden pojav, da je doma naenkrat vse polno sadja. Kajti gostje so naenkrat začeli prinašati sadje. In sicer tisto vrsto sadja, ki ga je nazadnje obredno darovala Ganešu. 

Mesec dni po uradni posvetitvi je strnila svoje izkušnje, na Markovo prošnjo:

»Zame je bil čudež že to, da me je Marko poklical domov in povabil, da mi predstavi Obred celote. Nikoli pred tem nisva sodelovala. Že prvi pogovor je v meni prebudil pozabljene zgodbe sinhronicitete, ki naj bi vodile moj duhovni razvoj.

Vsako izvajanje Obreda celote je unikatno doživetje, čeprav se iz dneva v dan ponavlja. Med ponavljanjem manter mi miselni tok v ozadju lahkotno razrešuje dnevne skrbi in probleme. Če postavim vprašanje, dobim odgovor s sinhroniciteto dogodkov preko ljudi, rastlin, knjig. Ali se mi je to dogajalo že prej? Seveda se mi je, vendar redko: v nekaj letih nekaj dogodkov. Sedaj pa le v dveh mesecih več dogodkov. Vsekakor Obred celote pospešuje duhovno evolucijo in pomaga razumeti nerazložljivo. Lažje vidiš, čutiš, slišiš, katere lekcije še ni dojela tvoja osebnost.

Ves čas čutim, da je treba čustva jeze, strahu, skrbi, zamere, krivde preobraziti. In znova sem pri neverjetnem naključju. Včeraj sem dobila v roke knjigo Skrivnost Šambale. Sinhroniciteta – posvečevanje v Obred celote poteka v centru Šambala! V knjigi je opisana nujnost bazičnega prehranjevanja, kot pogoj za duhovno evolucijo. Takoj sem odpustila zdravnikom, ki so mi z napačnimi zdravili uničili prebavo. Od takrat se moram prehranjevati strogo z bazičnimi hranili. Knjiga tudi opisuje, da je treba popolnoma obvladati čustvo jeze in strahu, ki najbolj zavirata duhovni preskok človeštva – in spet sinhroniciteta: na našem prvem srečanju smo se pogovarjali o jezi. Vse kar se človeštvu dogaja slabega, izhaja iz čustva strahu in jeze. Iz strahu, da bodo kršene naše osebne potrebe, nastane tudi jeza. Zakaj govorim to? Ker tudi najrazvitejši duhovni iskalci težko obvladujejo čisto človeške strahove in ker iz strahu izvirajo duševne motnje. 

Prvi mesec sem Obred celote izvajala brez pričakovanj in namenov. Pred tednom dni sem prvič pred Obredom celote prosila za odstranitev vzroka mojega slabega počutja. In res, zgodila se je prava drama, moje telo je dejansko nekaj izločilo, pristala sem v bolnišnici. Zdaj sem doma, deležna lahkotnega in milostnega okrevanja, za katerega sem prosila.

Verjetno je od naših pričakovanj odvisno, kakšni bodo učinki Obreda celote, ali kaj?

Marko, ogromno vprašanj je odprtih, vsaj v moji glavi…«

Rekordno vroče poletje 2013 se je prevesilo v prav toplo jesen. Prehranske težave je še naprej uspešno nadzirala, pri tem sta ji najbolj pomagala nihalo in Obred celote. Tudi mesečno perilo se je uredilo.

Prav tako je dojela, da je za njeno zdravje ključnega pomena, da se odpove pšeničnim jedem. Pa čeprav ji tega bioresonanca ni odsvetovala in čeprav je si je kdaj privoščila pirin kruh. Najraje si ga je pekla sama, brez kvasa, z dodano mineralno vodo in sodo bikarbono.  

Vzdušje doma se je zaostrilo, ko se je priselila najstarejša hči Ariana s hčerko Tiano. V hipu je sprožila vojno z mlajšima sestrama Amelijo in Aljo.

Svoje tri hčere je imela zelo rada, vse bi naredila zanje. Zato je v njihovih neskončnih spopadih izgubila veliko življenjske energije, veliko pretrpela. Najbolj jo je bolela oblastnost, s katero je vsaka hči zase zahtevala pravico biti 'prva med enakimi'. Mislila je, da jo bo od bolečine raztrgalo. 

Keman je poznala odgovore in rešitve, saj je bila avtorica dvoletnega projekta učenja čustvenih in socialnih veščin osnovnošolcev od 4. do 8. razreda. Projekt, podprt z evropskimi sredstvi, je uspešno dokončala prav na dan, ko je izbruhnila neznana bolezen. In ji preprečila, da bi z ravnatelji vključenih šol podpisala nadaljevanje in nadgradnjo uspešnega in zares potrebnega projekta. V njem je tudi videla svoje življenjsko poslanstvo.

Čeprav je poznala odgovore in rešitve, je hčere niso poslušale. Zaradi nemoči jo je grabil obup. Kršile in zavračale so vse, kar je o medsebojnem sporazumevanju naučila osnovnošolce mariborskih osnovnih šol. Najmlajša in najstarejša sta se celo fizično spopadli. 

Se je pa čudila, kako dobro se razumejo v njeni odsotnosti. Tedaj so naenkrat postale prave sodelavke, ki so rešile vsak problem. Spoznala je, da je bila preveč zaščitniška, jim premalo zaupala. Morala bi jim večkrat dovoliti, da se znajdejo po svoje. Le samostojnost jih bo prisilila, da ustrezno delujejo in sodelujejo, si lažje zaupajo, ko se spoprimejo z izzivi. In tudi sama mora nekaj nujno spremeniti. Bolj zaživeti zase, se večkrat izklopiti iz vloge matere.  

Kljub 40 kilogramom je znova zaživela. Ponovno je začela voziti vnukinjo v šolo in iz nje. In izvajala zvočne masaže s pojočimi posodami. Znova je tudi pognala svojo malo tovarno, kjer je izdelovala milo, negovalno in zaščitno kremo, parfum in kolonjsko vodo, vodico po britju, labelo, razpršilec za zaščito pred klopi in komarji, kremo za britje, vlagala marmelado iz grozdja, smokev, pomaranč, kakijev, sadje in zelenjavo, kuhala bezgov sok, izdelovala domači sir, varila ingverjevo pivo… In se znova kratkočasila s sudokujem. 

Kot da bi se prebudila v življenje. Kar tako.

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE

VIDENJE ALI PRIVID? NI SE MOGLA ODLOČITI... (GIF: Pinterest)

 

Konec oktobra 2013 je prejela Markovo povabilo. »Keman, imaš kaj časa? Midva bi zelo rada, da prideš in se nekaj pogovorimo, Viviana bi ti rada nekaj predlagala…« Dejansko je bila bolj njegova želja in zamisel.

Viviana je med kuhanjem običajno mantrala in izgovarjala zdravilne molitve. In tako sta pomislila, da bi to hrano sprejelo tudi Kemanino telo, če bi jo Keman zaužila v prostorih na Koroški cesti 99, ki so prežeti z zdravilno energijo 15-letnega izvajanja Obreda celote.

»Vse na svetu bi dala, da bi se lahko rešila svojih težav,« se je Keman hvaležno zahvalila za nesebično ponudbo. Občudovala je Viviano, ki ji je bila pripravljena pomagati kljub svoji službi in skrbjo za številno družino.

 Takšno pomoč je že nekajkrat neuspešno preizkusila. Nazadnje pri prijateljici Mili, ki ji je pri sebi doma pripravljala in stregla najrazličnejše jedi, pripravljene med tradicionalno pravoslavno molitvijo. Neuspešno.

Tudi sama si je skušala pomagati na vse načine. A zalegel ni še tako premišljen jedilnik, še tako strastna molitev, še tako izbrane mantre, molitve in priprošnje, ki jih je vrsto let tudi sama preizkušala med kuhanjem za družino. Telo se je na hrano odzvalo vedno enako. S slabostjo in bolečino.

**

V soboto, 7. decembra 2013, se je zgodila posvetitev v 2. stopnjo Obreda celote. V Šambali se je dobila z ostalo peterico kandidatov. Med zaključevanjem posvetitve kandidatov v 1. stopnjo se je za hip predala čarobnemu razgledu skozi okno s pogledom na Dravo, ki se je divje lesketala v decembrskem soncu. Markov glas jo je nehote spomnil zadnjega obiska v Šambali. Bila je povabljena, da kot obrednica z mantranjem in spodbudno besedo opogumi nove kandidate. Ko je stopila v prostor, je Marko zatopljen vase izvajal dihalno tehniko, si polagal dlani na čakre in tiho izgovarjal mantre. 

Naenkrat jo je prevzela nenavadna želja. Bila je tako močna, da jo je osupnila. Kot da bi se morala spustiti na tla k njegovim nogam, ga prijeti za stopala in jih tako držati.

Še nikoli ni tega počela, niti začutila ali pomislila ni, da bi! Od kod tako močna želja?! Spet kakšno videnje? 

Videnje ali privid? Ni se mogla odločiti… 

Kandidati za 2. stopnjo Obreda celote so kot stari znanci posedli v krog na tla. Vsi so se poznali že s septembrske posvetitve v 1. stopnjo.  Pogovarjali so se in čakali Marka, da zaključi s posvetitvami kandidatov v 1. stopnjo. Ko so se njihovi glasovi začeli mešati z glasovi zvona Jožefove cerkve z desnega brega Drave, oznanjajočega mašo ob 10. uri, je prihitel Marko in se opravičil, da bodo po predstavitvi nekaj časa sami mantrali, ter začel z uvodno razlago o 2. stopnji Obreda celote z besedami: »Zvon udari tolikokrat, kolikor je zlogov pri očenašu in zdravamariji.« 

Medtem ko je govoril, je opazila, da zelo pogosto gleda proti njej. Ni je ravno motilo, saj se ji je to pri skupinskem delu večkrat zgodilo. Dokler se naenkrat ni zdrznil in se sunkovito obrnil k hčeri Živi, ki je tudi bila kandidatka…

Kot da bi se ji želel opravičiti. Ker strmi v drugo žensko. 

Zdaj pa je postala pozorna! Takoj se je spomnila njegovega 'nočnega obiska' in 'tistega dogodka' v Justbe. Toda ni razumela, zakaj bi Marko iskal žensko, kot je ona. Noben zdrav in normalen poročen moški si ne želi v zvezo s postarano 'anoreksičarko'.   

A občutek, da je opažena, je ni več zapustil. Prerasel je celo v nekakšno obojestransko igro pogledov. Ne tako intimno kot spogledovanje, ampak bolj kot zaupen pogovor o življenju. Ki pa vsak trenutek lahko postane ljubezenski pogovor. 

Odkar jo je posvetil v Obred celote, je med njima nastala vez. Ki pa je bila strogo duhovna. Tako je vsaj mislila. Zanjo je bil Marko pripadnik izumirajoče vrste moških, ki razen svoje žene ne opazijo ženske. Če pa že opazijo, ji tega nikoli ne pokažejo. Skratka, Marko je bil zanjo brezupen primer brezbarvnega, brezspolnega moškega. Zato je 'nočni obisk' v začetku avgusta zlahka predelala in pospravila v predal 'se zgodi'. Podobno kot 'dogodek v Justbe' čez nekaj tednov. Skratka, Marko ji nikoli ni niti namignil, da mu je všeč.    

A tudi če bi mu bila všeč, si ne bi znala predstavljati njune 'zveze'. Njuna 'ljubezen' bi zelo težko prerasla v nekaj resničnega. Ljubezen med moškim in žensko zahteva kaj več od medsebojne naklonjenosti. In navsezadnje ljubezni tudi ni iskala. Bila je slabotna in sestradana, neprespana, zato je vse njene misli zaposlovalo le to, kako odkriti zdravilo za to hudo nepojasnjeno bolezen. 

Ko je po posvetitvi stopila na cesto, je bila z mislimi že doma. Ni je več zanimalo, kaj bi lahko pomenila Marku ali ne bi. Eno so bili Šambala in obredniki, drugo neizprosna resničnost njenega življenja.

A po nekaj korakih je ugotovila, da je pozabila torbico s pripomočki za Ganeševo pudžo. In je odkorakala nazaj proti Šambali. Ko je stopila v svetišče, je na hodniku zaslišala Marka, ki je v dvorani ravnokar spraševal prisotne: »Ali veste, kdo je peljal Keman domov?« 

Zakaj želi poskrbeti za njen prevoz? Zakaj ga skrbi zanjo? 

Njegova skrb se ji je zdela nenavadna in nepotrebna. In to jo je močno prevzelo. Morda veliko bolj, kot bi si bila želela. 

Ko je stopila v dvorano, kjer je pozabila torbico, mu je zaigralo srce. Znova si je moral priznati, da je najlepša ženska, kar jih je videl. Ni vedel zakaj, a ko jo je gledal in poslušal, jo je občudoval tako močno, da mu je jemalo sapo… 

Popolna! 

Seveda pa ji tega ni upal pokazati. Preveč se je bal, da ga bo zavrnila in mu ukradla sanje… Za vedno.

9. poglavje – NIHALO, DORIS IN DEO KANAL

OB NJEGOVIH BESEDAH SE JE VSA NAJEŽILA. PRAV FIZIČNO JE ZAČUTILA NJEGOVO BOLEČINO… KOT DA JE NJENA LASTNA. (Foto: Pinterest)

 

Sredi decembra 2013 je Marko vprašal Keman, ali ji lahko predstavi Doris. Opisal jo je kot vedro 75-letnico, ki je zelo prijetna sogovornica, a kar naprej išče žalost, malodušje. In ker je brez sorodnikov, se počuti 'čisto sama na svetu'.

»Zelo pa je podobna teozofinji Heleni Blavatsky, le manjše oči ima…« 

Doris je kanalizirala informacije iz Deo kanala, ki bi ji morda pomagale glede težav telesa z zavračanjem hrane. Pri 50-ih ni več mogla normalno hoditi, zaradi nezaceljenega zloma gležnja. Zadnja leta sploh ni več zapuščala svojega 4-sobnega stanovanja v tretjem nadstropju bloka v središču mesta. 

»To je zaradi karme njene izhodiščne inkarnacije. Prejela je sporočilo, da je reinkarnacija Henrika VIII., pa tudi Frana Miklošiča. A tega podatka ni v teh dvajsetih letih zaupala niti najtesnejšim prijateljicam. Še tega ne vedo, da kanalizira. S sestro, ki je umrla 2005, sta skanalizirali za celo skrinjo osupljivih informacij, tudi o največjih življenjskih skrivnostih.« 

Keman je privolila, in tudi Doris. Ženski sta se dvakrat slišali po telefonu, in nato jo je Doris povabila na obisk. Ko ji je ob prvem srečanju odklenila vhodna vrata, je presenečeno stopila korak nazaj in prisrčno vzkliknila: »Ja koga pa je zdaj meni Marko poslal!?«    

Najprej je pomislila, da se je je ustrašila. Verjetno je Doris pričakovala urejeno damo, ne pa ženske, ki spominja na podhranjeno Afričanko. 

A ni bilo to, ženski sta se hitro ujeli. Kot da se že dolgo poznata. Doris ji je opisala svoje, zelo podobne težave s hrano. Le s to razliko, da je njo mučila pretirana teže, ki se je nikakor ni mogla znebiti.

Nato je vzela nihalo in rozeto s črkami ter začela kanalizirati. »Da vidimo, Keman, kakšno sporočilo ima nihalo za vas…«

Zlagoma je govorila besedilo, ki se ji je izpisovalo s pomočjo nihala in rozete s črkami: »Imejta veliko veselja z vajinim srečanjem in nadaljnjim druženjem. To, da sta se spoznali, ni naključje. Keman ne sme jesti ničesar iz pšenice, ker pšenica zlepi črevesje. Lahko pa uživa proso…«   

A Keman se je že mudilo domov. Osamljena Doris pa jo je želela še malce zadržati, zato ji je vedro predlagala:

»Keman, poskusite zdaj še vi!«

Ponudila ji je svoje nihalo in rozeto s črkami, in Keman je poskusila. Prvič je kanalizirala na tak način. Nihalo je res začelo kazati na določene črke, in opazila je, da so se začele povezovati v besede. Najprej se ji je izpisala beseda D-E-O. In še ena beseda v tem neznanem jeziku. Zatem pa je dobila naslednje zaporedje črk: D-O-R-I-S-I-M-A-C-E-L-I-A-K-I-J-O. Sproti jih je je tiho izgovarjala pri sebi, in prepoznala slovenske besede, ki so sestavljale poved: »Doris ima celiakijo.« 

Od vznemirjenja ji je nihalo malodane padlo iz roke. 

Tudi Doris je bila presenečena: »Kako zanimivo! Takoj ste začeli kanalizirati Deo kanal!« 

V naglici je zaključila in se poslovila. In si kasneje doma izdelala rozeto s črkami ter nadaljevala s kanaliziranjem iz Deo kanala. Ko je nato po telefonu vse opisala Marku, se je zelo razveselil. In jo takoj začel nagovarjati, da bi začela poizvedovati še o čem. 

»Veš, Doris in njen Deo kanal spremljam 8 let, in lahko ti zagotovim, da posreduje skrite informacije o vsem, ne le o hrani, zdravju in podobnih zadevah.« 

Ni bila pripravljena na to. »Ne verjamem, da bi mi bilo dovoljeno izvedeti kaj več. Nihalo mi bo pomagalo povrniti zdravje in staro življenje,« mu je odvrnila. Nihalo je dojemala kot izboljšano različico kineziološkega testa. 

Njegovega navdušenja nad Deo kanalom ni najbolje razumela. Odkar je leta 2005 spoznal Doris, je v njem je videl rešitev za vse. Prepričan je bil, da lahko Deo kanal pokaže pot prave sreče vsakomur. Odkrito je kazal navdušenje, da je zdaj tudi ona sama njegova glasnica.

Toda sama se v tej vlogi ni videla. »Zakaj misliš, da bi lahko tudi jaz kanalizirala Deo kanal

»Ker ga ljudje potrebujemo. Doris podatkov ne posreduje dalje, ker jo je strah, da jo bodo ljudje zasmehovali. Kot da v Sloveniji nihče ne bere Aure, Misterijev, Karme. Na vsakem koraku so oglasi za astrologijo, vedeževanje, medijstvo, celo za uroke in protiuroke itd. Ljudje tega ne bi iskali, če ne bi delovalo. Povej, se motim? Doris se očitno boji, da smo vsi, ki iščemo in dajemo ezoterično pomoč, vključno z njo, psihični odvisniki, bolniki.« 

Marka je prevzela strast po razkrivanju resnice. »Zato pa je na svetu tako, kot je. Nazadnje nas mora nekaj bolečega ustaviti in prisiliti, da sprejmemo resnico o sebi, kakršni pač smo. Zakaj se skrivamo drug pred drugim? Vsi smo v bistvu isti, vsakdo nosi svoj pekel in nebesa v sebi, in hkrati vsi različni, vsakdo ju nosi na svoj poseben način.

Če bi tako razumeli sebe v primežu dvojnosti med svojim bistvom in svojim videzom, bi razumeli, da smo si vsi bratje in sestre. Vsa bitja, ne glede na razvitost, od rastline, živali in človeka do duše, monade, atomskega bitja. Vsi smo zavezniki proti svojim omejitvam, ki nas dodatno trpinčijo, ko zavračamo resničnost, kakršna je. Vsakdo živi na svoj način, seveda, a ta razlika je navidezna. Zaradi razlik obstajamo kot ločena bitja zase. Bitja obstajamo zaradi združitve zavesti in sile, Moškega in Ženske. Zaradi te dvojnosti nas v bistvu nič ne razdružuje. Le načini, kako jo izražamo, so različni. In naša telesa, a ne le fizična, tudi nefizična. Oziroma različne lastnosti teh teles. In vsi ti različni procesi, po katerih se razvijamo! Brez različnih oblik in lastnosti ne bi mogli obstajati, saj v bistvu živimo kot eno samo bitje. Kot njegovi različni deli na različnih ravneh, kjer se ne more nič in nihče podvojiti. Če bi bilo drugače, bi lahko obstajali dve isti bitji, kajne? Poznamo tak primer? Mislim, da ga ne bomo nikoli. Ker je vse, kar obstaja, ista dvojnost zavesti in sile, obstoj Moškega in Ženske, a vedno na drugačen način... Oprosti, malce me je zaneslo.« 

Markova neučakanost je ni motila. Čutila je, da ga vodi plemenit namen. To je bilo zanjo najpomembneje. Iskal je rešitev, in pri tem zavzel stališče, da so za trpljenje najbolj krivi tisti, ki že poznajo nekaj resnice, a je ne posredujejo dalje ostalim, ki že iščejo prave odgovore.

»Zato težko poslušam ezoterične papagaje, kako se zavijajo v molk in ponavljajo, da bo že prišel pravi čas za resnico. Kakšna ponarejena modrost! Pravo povabilo k trpljenju! Ali se moramo zaradi razvoja najprej vsi dodobra zasovražiti in se pobijati med seboj, obolevati v zanikanju resničnosti in se nenehno rojevati v trpljenje?

Že tako, da človek pove ali pokaže, kar ve in čuti, lahko potrdi svoje bistvo, ljubezen svojega Očeta in Matere, iz katere se je rodil. In v kateri živi ljubezen njegovega srca, njegovo upanje in zaupanje.

Vsako bitje je celota zase, ne glede na razvitost. Dar kanaliziranja dobijo ljudje, kot je Doris. Ali pa Alice Bailey. Ki je do svojega 15. leta trikrat poskušala napraviti samomor. To so razviti ljudje, ki jih dajejo prividi in strahovi človeškega obupa glede sebe in resničnosti. Tako dobijo priložnost, da premagajo svoje malodušje in se zavejo neizogibne dvojnosti med zavestjo in silo, Očetom in Materjo. To premagovanje je milostna pot njihove sreče, a kako jo bodo prehodili, je njihova izbira. Bojim se, da si je Doris izbrala težji način. Preveč človeškega strahu pred tem, 'kaj bodo rekli ljudje', na račun upanja srca.

Zato bi bil presrečen, Keman, če bi v srcu sprejela svoj dar kanaliziranja skozi Deo kanal, in tako širila glas prave resnice med ljudi.«  

Zaskrbelo jo je, da ji pripisuje nekakšno izjemnost. Njeno življenje ni bilo nič izjemnega, čeravno jo je duhovnost spremljala od nekdaj. A zaradi tega se ni počutila boljša od ostalih, prej nasprotno, saj se ji je življenje kar naprej zatikalo. Duhovne veščine so bile le običajni del njenega vsakdana, od katerih si je kdaj sposodila kakšno rešitev ob različnih priložnostih. 

»Saj veš, kaj mislim. Doris se je med 1991 in 2005, ko ji je umrla sestra, nabralo kanaliziranih sporočil za celo skrinjo. Ki jih ne pokaže nikomur. Od največjih skrivnosti življenja, napovedi dogodkov in podatkov o predinkarnacijah posameznikov – mimogrede, njena sestra je bila reinkarnacija Kleopatre – do receptov za čaje in jedi, celo šal. Skratka, na delu je vzvišena inteligenca, bitje, ki pozna pot in hoče, mora pomagati človeštvu na Zemlji.

Toda svobodne volje nam ne krati. Tudi on, Oče Osončja, ki se najraje predstavi kot Oče Prvi, EAODH, ima svoje lastno življenje. Našega ne namerava živeti, niti ga ne more namesto nas. S tega vidika je On, ki je Bog Osončja, le bitje, prav tako porojeno iz Očeta in Matere, zavesti in sile. Čeprav s svojo zavestjo prežema celotno Osončje in vsako bitje, porojeno v Njem, v bistvu ni drugačen od tebe, mene, kogarkoli. Tudi On je zase le preprosto bitje, otrok Dvojnosti. Katerega naloga je urejen, neboleč razvoj Osončja.« 

Keman je ostala tiho. To ni bil njen pogled. Marko je govoril preabstraktno. Povezoval je le njemu dokazljive pojme, jih mešal in razporejal kot po nekem skrivnem receptu, ki ga pozna samo on. 

A ko sta se nehala pogovarjati, je začutila pogum… Pa naj bo, bo poskusila vprašati še kaj drugega. Recimo, kaj ji bo nihalo povedalo o zdravilnih zeliščih.

Znova so se ji najprej izpisale nerazumljive besede.

DEO KANAL, ADE EAODH...

Verjetno značilni pozdrav in predstavitev v njegovem jeziku. 

Nato je nihalo začelo izbirati črke, ki jih je v mislih povezovala v besede, ki so bile tokrat slovenske, nato pa v poved. »Zdravilna zelišča so od leta 2012 preobražena.« 

Odložila je nihalo in se lotila razumevanja vsebine sporočila. Že ta prvi podatek je sprožil dvom glede pravilnosti dobljene informacije.  Kajti dovolj je vedela o zdravilnih zeliščih, da se je zavedala, kakšen preobrat prinaša ta podatek…

Kaj pa, če je resničen? Lahko zaupa nihalu, sebi, Deo kanalu? 

A že od jeseni mu je zaupala! Ko ji je edino lahko napovedalo, katero živilo in koliko ter kdaj ga lahko vnese v telo, da ga je lahko tudi neboleče prebavila…

A tisto je spraševala zaradi zdravja, ker ni imela druge rešitve. Zdaj pa poizveduje kar tako, iz radovednosti. Ali sploh sme poizvedovati o tem? 

Podvomila je še močneje… Gotovo ji posreduje napačne podatke, če niso nujni za njeno zdravje. Če bo spraševala glede drugih zadev, se bo le osmešila. 

Odložila je nihalo, se naslonila na naslonjalo dvoseda in utrujeno zaprla oči. A že čez hip je začutila olajšanje. Prevzel jo je lahkoten občutek nekakšnega zaupanja, ki se je iz prsnega koša širil po vsem telesu…

Morda je to znamenje? Naj bo, poskusila bo. A prosila bo tudi svoje duhovno vodstvo, naj jo takoj ustavi, če bi zašla stran od resnice. 

Po nekaj požirkih iz steklenice s sirotko je nadaljevala z delom, in sporočila o zdravilnih zeliščih so se res nadaljevala…

Da od leta 2012 zdravijo pretežno druge bolezni kot prej. Nekatera pa imajo po novem splošno zdravilno moč. Denimo rman, ki lahko pomaga pri zdravljenju skoraj vsake bolezni. Ter podobno. Kar pozabila si je zapisovati sporočene misli, tako zelo se je zatopila v kanaliziranje. 

A se ni vznemirjala. Zdaj so ji podatki na razpolago v vsakem trenutku. 

Dan pred božičem 2013 je Keman že tretjič obiskala Doris, tokrat skupaj z Markom. Na njegovo željo, kajti želel je, da bi združili moči in pospešili kanaliziranje skozi Deo kanal.

Sodelovanje z Agato in Ines ni bilo zaživelo, saj se nista posvetili v Obred celote. Agata si je sicer želela, a ji je odsvetoval njen vodnik. 

Najprej se je Marko kot običajno najavil Doris po telefonu. 

»Kako se ti kaj zdi Keman? Zanimiva, kajne?«  

Doris se je tiho in kratko nasmejala, nato pa s povišanim glasom razigrano skoraj zapela: »Kako je suha, kakšen drobižek!«

»Naj ti takoj povem, Keman mi je kot sestra. Iste misli, isti pogled na življenje. Pa njen mož, Armand mu je ime. Čudovit človek, pomaga na vsakem koraku. Mu je Keman zadnjič naročila, naj nam iz službe dostavi hrastove palete za kurjavo in s kolegom zamenja še dvoje vrat na peči za centralno kurjavo. Kot zahvalo za njeni brezplačni posvetitvi v Obred celote. A veš, da se najini družini poznata že od leta 2000! Šeherezada je včasih po cele dneve preživela pri njih, tam spala. To ti govorim zato, Doris, hahaha, da si ne boš kaj mislila, ko bova z Keman skupaj pozvonila pri tebi…«

»Kaj bi si mislila, vesela bom, če bosta prišla oba. Dobrodošla!«  

Dogovorjena sta bila, da se dobita pred njenim blokom, nedaleč od Dorisinega bloka. Tokrat sta se prvič znašla v vlogi enakovrednih sodelavcev. Ko je stopila na pločnik in ga zagledala pred blokom, je otrpnila… Ta njegov pogled. Spomnil jo je na Tiana, svojo tretjo skrivno ljubezen izpred 15 let.

A se je hitro znova zbrala, preusmerila pozornost v sedanjost. 

Pred vhodom v Dorisin blok se je spomnila: »Ne bi rada spet obiskala Doris praznih rok. V prtljažniku imam nekaj Dadinih okrasnih keramičnih rož. Saj avto ni daleč…«

Marko je ugovarjal, bil je časovno omejen: »Ne, pusti, prosim! Doris se najbolj veseli tvoje družbe. Prepričan sem, da boljše poslušalke in sogovornice ne more dobiti.« 

Kljub temu da je vedela, da se Marku mudi, se je zavedala, da to ne bi smel biti razlog, da ne bi uveljavila svoje volje. 

A je ni. Ni se ni uprla…

Kot da se ne more. Kot da ga mora poslušati. Mu slediti. 

To je bilo zanjo novo, kar tako sprejeti nasprotno moško mnenje. Ne, tega res ni bila vajena.

A zdaj ga je sprejela. Kar tako. In šla k Doris praznih rok. 

Prvo srečanje v troje se je začelo prisrčno in nagajivo. Kajti Doris ju je pričakala z besedami: »O, bratec in sestrica…«

Marko se je glasno zasmejal in jo trikrat poljubil na lice, Keman ga je posnemala.

Marku ni ušlo, da ju Doris ves čas naskrivaj opazuje, kakor da preverja, ali sta res povezana le toliko, kot smeta biti. Ni ga bila vajena v družbi druge ženske kot žene ali hčere, v osmih letih je to bilo prvič.  

Doris je bila ves čas dobre volje, in bolj ko je postajala vesela, bolj je Marko tonil v tišino. Ob Keman je naenkrat sprevidel, kako zelo ga moti, ker Doris išče le lepoto narave in njene neskončne raznolikosti. Ker sam išče in potrebuje le bližino in ljubezen… Združevanje, ne razločevanje.

Blaženosti, ki jo ustvari prava ljubezen med moškim in žensko, ne bi zamenjal za vso lepoto tega sveta, ki jo tako opeva Doris. V srcu je vedel, da obstaja ljubezen, ki je mistična združitev duše – čeprav tega ni nikoli začutil, še manj razumel. Ni verjel v 'komplementarne pare', 'twin flames' in podobne romantične utopije…

To je samo lakota osamljene osebnosti. Ki se hoče posladkati z obljubami večne ljubezni (oziroma zaljubljenosti).

Ni bil srečen, da je tak iskalec ljubezni. Vedno se je želel bolj ozemljiti, postati bolj življenjski.

A ni zaleglo nič. In tako je vedno bolj spoznaval, da je srečno ljubezensko življenje edino, kar zares išče. Pa čeprav kot osebnost ni verjel, da takšna ljubezen z žensko lahko obstaja… Tudi na Duhovni univerzi so ga učili, da je vse v glavi, ker da srce ni tako pomembno.  

Kaj je bolj resnično, tisto, kar nosi v srcu ali tisto, kar ga učijo modri ljudje, ki sledijo svetemu nareku mojstrov modrosti? 

Spomnil se je, da je leta 2008 Doris skanalizirala, da je v zadnjih dveh življenjih bil državnik. To je pomirilo njegovo osebnost. Kot osebnost je bil razočaran nad svojim življenjem, ki se mu vedno postavilo tako, da se ni mogel javno dokazati. Bodisi se ni mogel ali pa ni hotel. Očitno ni treba, ker je svojo osebnost dovolj nahranil že v prejšnjih življenjih.

Kaj pa ljubezen? Ali ga vodijo prividi in slepila moško-ženske ljubezni? Ki se jim je deset let mlajši Feliks odpovedal, ko je v iskanju Babadžija in Šive uspešno dosegel čisti celibat (brez samozadovoljevanja). 

Opazoval je Keman in Doris. Iskali sta iskreno iskali izvor resnice.  A Keman je bila pripravljena na spremembe, Doris pa je vsak poskus spremembe odkrito zavrnila. Kot da so napredek nekaj protinaravnega.

Marko se je zaradi spoštovanja do gostiteljice odločil, da bo prave občutke potlačil. Običajno je med obiski pri Doris sam govoril in blestel. Toda zdaj je Doris v Keman odkrila popolno sogovornico, in postala tako razigrana, da se mu je zazdela prav oblastna, ko je Keman pošiljala sem ter tja in jo poučevala kot majhnega otroka. V glavnem je le še molčal, le občasno se je nad čem pritožil. Zelo ga je začelo skrbeti. Zaradi slabega vtisa pri Keman… Gotovo ga bo zdaj, vsega zagrenjenega, odpisala kot moškega.

A vsak poskusi, da pozornost z razigrane Doris preusmeri nase, in tako morda očara Keman, je bil neuspešen. Postajal je bolj in bolj nemočen. Ko je stiska postala prevelika, je naenkrat izstrelil misel: »Vsakdo se mora nečemu odpovedati v življenju. Sam sem se odpovedal karieri. Pa toliko dobrega bi rad napravil za ta svet...« 

Ob njegovih besedah se je Keman vsa naježila. Prav fizično je začutila njegovo bolečino… Kot da je njena lastna.

Tudi sama si je vedno želela, da bi kaj dobrega napravila za človeštvo in svet. A uspešna ravno ni bila, dobri načrti so se kvarili drug za drugim. Enkrat zaradi otrok in družine, ki so potrebovali vso njeno pozornost, drugič zaradi okolja, ki ni bilo pripravljeno na minimalne spremembe, ali pa preprosto zato, ker si je naenkrat premislila. 

Nenadoma je začutila močno povezanost z Markom. Najraje bi kar vstala, ga objela in poljubila... Prijateljsko, seveda! 

A vedela je, da ni začutila le iskrenega prijateljstva. Markov glas jo je spomnil na njeno največjo srednješolsko simpatijo, Mišela. Da se je  spomnila, kako je biti zaljubljen pri sedemnajstih. Vsi pozabljeni občutki so znova privreli na dan, in naenkrat jih ni več mogla nadzorovati. Marko je naenkrat postal čisto drugačen, čisto moški, zato si ga ni več upala pogledati… Najprej je imel tisti Tianov pogled pred blokom, zdaj pa še čisto Mišelov glas! 

A presenečenj še ni kar bilo konec. Marko se je moral posloviti, in ker je Doris težko hodila, ga je Keman morala pospremiti do vhodnih vrat. Ko je stopil skozi vrata na hodnik, se je obrnil in jo pogledal v oči.

Spogledala se je z njim. Prvič, da ga je res pogledala v oči.

Zagledala je nekakšne bliske. Nebo in pekel hkrati. Da jo je vso spreletelo…

Kaj takega! 

In nato jo je nekaj zelo pobožalo, v srcu… Kako nežno! Še nikoli je nič ni pobožalo v srcu.

Naenkrat ni več čutila nog… To je preveč zame. 

Ko se je spuščal po stopnicah, je jasno slišala glas, ki ji je govoril: »To ni zadnjič, da za njim zapiraš vrata…« 

In tako je Marko res ostal z njo. Tudi potem, ko je prestopila domači prag. 

Mangal (torek do 15. ure), 24. 12. 2013

Naslednjega dne je začutila, da mora Marku napisati sms. 

10.17 Hvala za včerajšnje srečanje. Res si izjemen prebujevalec človeških duš, zato si globoko v svoji karieri, in tudi plačilo boš prejel. Kako in kdaj, pa ti žal ne znam povedati. 

Marko je v kleti cepil polena in kuril centralno peč. Mislil je na Keman in žaloval, ker jo je tako grdo pogledal, ko je odhajal od Doris… Bil je res ubijalski.

A zakaj jo je tako grdo pogledal? Jo kaznuje, ker pri njej odslej nima več možnosti? Na srečanju je želel biti veder, duhovit, povezovalen, a se je počutil ravno nasprotno. 

A ko je prebral njen sms, mu je spodneslo tla pod nogami… Neverjetno, nič mu ni zamerila!

Kaj pa, če se ji le smili, je podvomil, in ga le tolaži, prijateljsko tolaži… Še ena prijateljica, to je zadnje, kar si želi! 

Kaj pa, če ga Keman ne vidi le kot prijatelja? Oziroma, ali si on sme privoščiti, da jo gleda kot žensko? Se pravi, ali jo lahko ljubi kot žensko? Morda kje naskrivaj, do konca… 

Marko ni poznal odgovora. A je vedel, kako ga lahko dobi. V takšnih primerih je vedno prosil vodnika. To je počel že vse življenje. Imel je veliko izkušenj s tem, dolgo časa se je upiral zamisli, da vodnik obstaja, a zaman. Vodnik je vedno dokazal, da res obstaja, da globje in dalje vidi, bolj jasno. Kajti če se ni držal njegovih odgovorov, je bilo vse narobe.

Čeprav odgovora ni poznal, je slutil, kakšen bi lahko bil. Tak kot vedno glede ljubezni z žensko. Da mu jo odsvetuje. Kajti tako mu je svetoval vedno doslej. Zelene luči ni dobil že pred Viviano, in tudi zanjo ne. Ne, Viviana ni prava ženska zate, mu je odvrnil leta 1988. A Viviana je bila prva, s katero bi si morda lahko delil vse troje – telo, osebnost in duha. Zato je prosil vodnika za njuno ljubezen, in vodnik mu je uslišal prošnjo.

Ja, vodnik bo pomiril njegovo srce. Ki že pol leta gori za skrivnostno Keman. Zdaj prihaja trenutek resnice, ko bo izvedel, da se naj še naprej drži svoje Viviane. Enako kot mu je svetoval glede Aurore v Švici. Pa glede Suzane nekaj let nazaj… Pa čeprav je z obema začutil več bližine kot z Viviano. Telesne, osebnostne in duhovne. 

In je prosil vodnika za notranje vodstvo ter takoj dobil videnje, da mora vzeti poleno… Aha, poleno bo tokrat pokazalo, v redu! In sledilo je naslednje videnje, kjer je spoznal, kako bo poleno pokazalo… Če ga razkolje z enim udarcem, lahko ljubi Keman, sicer pa je naj ne. 

Rečeno, storjeno!

In je zamahnil.

In poleno – se je razklalo! Z veliko lahkoto!

Skočil je pokonci, po vsem telesu začutil mravljince…

Moja Keman! To ni res!!!

Znamenje je bilo nedvoumno. Ja, ima dovoljenje! Da lahko ljubi njo, ki jo ljubi. Ja, dovoljeno mu je vse! Da jo lahko ljubi! Do konca ljubi! 

Prvič je doživel, da mu vodnik ni odsvetoval ljubezni. Prvič v življenju! Gledal je okoli sebe, kot da se je ravno prebudil. Vznemirjeno je hodil po kleti in vročično razmišljal…

Ali morda ni česa spregledal? A zakaj ravno Keman, poročena ženska s tremi otroki? Ki jo mož obožuje. In kako, saj ima tudi sam Viviano, ki ga ljubi? In ravno tako ima tri otroke, in najmlajši je ravno tako letos dopolnil 18 let. 

Pa tudi sicer sta si podobna, je ugotavljal. Oba sta zapustila svoj poklic, zgradila vsak svoj duhovni center, doštudirala ob delu, ves čas čarala v svojih velikih družinah, da sta lahko preživeli z enim dohodkom… Kakšna podobnost! Dokaz, da sta si namenjena? 

»Kako si te želim, Keman... Moja Keman…« Počasi je snel rokavice, in začutil spolovilo. Ki je kar kipelo, ki je raslo…

Je potreben njenega telesa?

Ne, ni potreben! Iz izkušenj je vedel, da ga telesna bližina z žensko ne bi vznemirila, če ga ne bi že prej pritegnila duhovno, in kot osebnost.

Nikoli ni potreboval ženske zaradi telesa. Ampak zato, da bi si z Njo delil vse, ko bi skupaj iskala Resnico. Vse, telo, osebnost in duha. Čutil je, da lahko spozna Resnico, če bo zaživel z Žensko.  

In potem se mu je res razkrila resnica. Kar naenkrat, leta 2006, takoj po opravljeni diplomi na 7. stopnji študija slovenščine, s katero je nadgradil 6. stopnjo izpred 20 let. Nenadoma se je zavedel celovitosti vsega. Da je vse, kar obstaja, nedeljiva celota. Pa tudi, kako ta celota obstaja v svoji notranji raznolikosti, je dojel. Doumel je, da je mogoče, da so si vsi deli celote enakovredni, in sicer ne glede na svojo različno razvitost. Ker so popolnoma soodvisni. Nedeljivost celote je posledica popolne soodvisnosti delov, ki jo sestavljajo, ne zaradi njihove neraznolikosti.

To razkritje mu je prineslo samozavest, svobodo. Odtlej ni več besnel zaradi nepravičnosti v svetu, kljuboval 'pomanjkljivi' resničnosti. Neskončno hvaležen je sprejel Spoznanje kot Milost in nekakšno nagrado za dobro opravljen študij. Ki mu ga je svetoval tudi vodnik. Če mu ga ne bi, ga ne bi dokončal, saj je v srcu povsem odpisal šolstvo in se raje posvetil le duhovnemu delu. 

Marko je torej našel resnico, ki ga je osvobodila, ljubezni pa ne. Čeprav jo je z Viviano imel! Ljubezen, ki je bila telesna, osebnostna in duhovna. A ni bila celovita. Ker ko je spoznal Auroro, in čez nekaj let Suzano, je z njima začutil več. Bila je bližina, ki je bila enostavno močnejša, globja, obsežnejša kot bližina z Viviano. Kar tako…

A tudi njiju mu je vodnik odločno odsvetoval.

Večkrat je kljuboval vodniku, ni ga želel poslušati, a so se v hipu pojavile težave. Različne težave, denarne, z otroki, težave z avtom in podobno. Trajale so natančno toliko, kolikor ni popustil in se zaobljubil, da bo prenehal z napačnimi načrti. Tedaj so se razrešile enako čudežno, kot so se bile pojavile. 

Ko se je denimo nekoč med službovanjem v Švici kot vsak petek z avtom podal na 500-kilometrsko vožnjo v italijanski kanton, je sredi ceste motor na lepem ponorel. Brez vidnega razloga se je začel vrteti na najvišjih obratih. In nič ni pomagalo, če ga je ugasnil in znova prižgal, izvajal reiki in podobno…

Kaj mu želi sporočiti vodnik, se je vprašal. In se v hipu zavedel, da se mora zaobljubiti, da ne bo več načrtoval skupne prihodnosti z Auroro. In res, ko je ugasnil motor ter ga znova prižgal, je motor predel kot nov, in tudi kasneje ni nikoli več povzročil težave.

Najhuje pa jo je skupil zaradi grešne ljubezni še pred Viviano, ko se je med študijem sociologije v Ljubljani vanj zaljubila sošolka Mirjana. Čeprav je bila zaljubljenost le enostranska, je popustil telesni strasti, dobro se zavedajoč, da mu je vodnik zvezo odsvetoval. Tedaj si je privoščil telesno ljubezen, brez osebnostne in duhovne.

In sta se tako večkrat ljubila v njenem študentskem stanovanju v Rožni dolini, kjer je živela s svojim sinčkom. A ker ni želel sam prekiniti te zveze, so se pojavile težave. Najprej se je zelo ustrašil, da je zanosila, ko ji je krepko izostala menstruacija. Nato pa je med meditacijo v postelji ob njenih nogah doživel moro vseh mor.  

Naenkrat se je znašel odrezan od vsega, v popolni osami in temi brez kakršnekoli povezave s čimerkoli, zunaj vsakega življenja. Ta občutek ločenosti je bil še hujši, kot če bi ga pri budni zavesti počasi mrcvarili do smrti. Doživel je grozo in pekel psihične bolečine, najhujšo možno tesnobo in paniko. Tako močnega strahu nikoli prej in kasneje ni občutil...

Ker je izgubil samega sebe.

Ko je odprl oči, se ga je Mirjana prestrašila. »Kaj ti je, Marko? Zgledaš kot živi mrlič…« 

Ta pekel je trajal le pet, šest sekund, a če bi še trenutek več, bi od groze gotovo umrl, je bil prepričan. Seveda je v srcu jasno vedel, da je skrajni čas, da zaključi zvezo z Mirjano… In jo je.

Mirjana je kasneje postala uspešna numerologinja, čisto pravilno ji je napovedal ezoterično kariero. Za razliko od mariborske astrologinje Miše, ki je v to močno dvomila. Kot da je Mišo bolj zanimala njegova usoda, čeprav sta jo obiskala zaradi Mirjane, ki je iskala samo sebe: »Marko, vi morate študirati, morate, morate…!!!« je ponavljala astrologinja. Študirati – a kaj? Vse kar je čutil pri 23-ih, je bil močan klic srca: Pomagaj svetu, zadušil se bo!

A kako, in s kom?! 

O, ko bi imel pravo ljubezen, potem bi bilo vse mogoče! Ali vsaj neko noro ljubezen, kot Betty in Zorg v romanu 37,2º zjutraj (film Betty Blue).

Bil je le osamljen popotnik. Ki tava skozi neznana razpotja ljubezni. 

Po veličastnem začetku nadaljevalnega študija sociologije v Ljubljani ni več videl smisla v karieri, in se je je odrekel. Na balkonu študentskega stolpiča na Kardeljevi ploščadi je prosil svojega vodnika za oddih od duhovnosti in študija: »Za kakšno desetletje ali dve, prosim!«

In naenkrat se je nad sosesko BS-3 močno zabliskalo – a groma od nikoder…

To je sporočilo in potrditev! Hvala, oh, hvala stokrat…

V srcu je vedel – prošnja je uslišana! Zaživel je bolj preprosto, začel poučevati slovenščino in družbenomoralno vzgojo v osnovnih šolah, v Mariboru, na Ptuju in Hajdini. In pridno obiskoval vse duhovne delavnice, seminarje, predavanja, se prijavil za vzgojitelja na poletnem taboru vedenjsko težavnih otrok, z znancem prepotoval Skandinavijo do Nordkapa, se za teden dni pomešal med katoliško mladino in dočakal novo leto v Parizu… 

In spoznal Viviano! 

Pol leta je učil v šoli, kjer sta bila sodelavca. On 24-letni iskalec resnice, ona poročena 32-letnica s hčerama, starima 12 in 5 let.

Konec 1988 sta z osnovnošolci pripravljala novoletne prireditve v Ptuju in okolici.27. decembra zvečer sta v gostilni Pri pošti spila kozarček modre frankinje, si med nočnim sprehodom podala roke na mestnem pokopališču, in se pred vrtcem prvič poljubila… 

Čuti pa v srcu, kot da Viviana ni doma na njegovi strani sveta. 

A morda je to rešitev? Tiho in zadovoljno življenje v objemu ženske, ki ga ljubi, in on ljubi njo… 

 A tudi vodnik mu jo odsvetuje.

Vodnik je neomajen, ne da mu blagoslova za zvezo z Viviano. Marko se je vso zimo in pomlad boril s seboj. Z Viviano sta se zbližala, se ljubila, postal je njen zaščitnik, zdravilec, ona mu je razkazovala življenje, ga prizemljevala, ostala nežna, zadovoljna, se prilagajala, se igrala, bila radoživa. In – predana…

Kako naj zavrne žensko, ki je postala kraljica njegovega življenja?! Takšna ženska ti je lahko le usojena…

Kaj pa kraljica srca, kraljica prave ljubezni? Ali sploh obstaja taka ženska? Nobena, ki sem jo ljubil, me ni sprejela kot fanta, niti ena…

Zato je Marko prosil vodnika, prosil ga je, naj mu dovoli biti z

Viviano. A vodnik mu je govoril: »Ona ni prava zate, ti nisi pravi zanjo, v srcu to dobro veš...«

»Pa kaj, če ni zame!« se je upiral. »Sprejema me takšnega, kot sem,

in meni je ona všeč takšna kot je. V tem trenutku to edino pomembno.«

»Ampak saj veš… Viviana ni Kraljica tvoje ljubezni...«

»No, pa mi pokaži to mojo Kraljico! Še vsako, ki sem jo ljubil, je

zmotila moja ljubezen. Sem samo jaz kriv za to? Prebolel sem jih vse…«

»Si jih res prebolel…?«

»Ne, nisem jih prebolel, nisem vseh, nje nisem… A jih bom, vem, da

jih bom z njeno pomočjo. Ljubezen dela čudeže, Viviana me ljubi, in jaz ljubim njo, veš… Takšno je pač življenje, nič ni popolno, veš!« 

Kaj pa Kraljica njegovega srca?

To je bila Danaja, sošolka iz gimnazije. Danaja je bila v dolgoletni zvezi s sošolcem, a njuna zveza je zamirala, toda sama je ni hotela prekiniti. Kasneje je Marku prikrito očitala, da je le on kriv svoje nesreče. »Kaj pa nisi bolj vztrajal!«

To ga je zabolelo v dno srca.

Ob njej se je tudi prvič slekel kot moški. In občutil vso bedo moškega spola. Popolna odsotnost erekcije v nebeškem golem objemu ge. Popolne je postala najhujša moška mora njegovega življenja. To je dotolklo njegov ponos, načrtovana peklenska orgazmična pustolovščina se je spremenila v živo rano. 

Čeprav je ona poskušala vse. 

Morda pa ravno zato? S svojo močjo je ponižala njegovo moškost… 

Ali se ženska ljubezen vedno spočne na razstavi moške moči? Ali mora moški v ljubezni vedno premagati žensko, da bi jo povzdignil v svetnico, ki bo ponižno stregla njegovi moči?

To moč lahko pokaže le moški, ki ni ranjen. On ni tak moški, on je ranjen moški, zelo ranjen. Ranjen od iskanja samega sebe. Od iskanja moči zunaj sebe, ki jo je zamenjal za ljubezen v sebi. On je moški, ker išče ljubezen, a je tudi ranjena oseba, ker ljubezen išče kot moč, ne kot sebe.   

A Danaje ni mogel pozabiti, zato je šel po koncu pedagoškega študija v Mariboru za njo študirat v Ljubljano. In je v knjižnici naletel na njo in njenega fanta ter prvič doživel, kako hladno se zna odzvati do njega.  Naslednjega dne sta se srečala na fakultetnem hodniku, bilo ji je žal, da ga je tako ignorirala v družbi svojega občutljivega fanta, želela se je odkupiti za to, da ga je prizadela.

A on je v tisti knjižnici jasno videl, kako jo ima ta fant neskončno rad in kako utečeno delujeta pri svojem delu. Gotovo bosta nekoč oba doktorja znanosti in tudi fakultetna profesorja.

»Nimam ti več kaj reči,« jo je prestrogo zavrnil.

Prvič je zabliskala jeza v njenih očeh. Še nikoli ga ni tako gledala, kot da ji dela strašno krivico. In razšla sta se, brez besed, za vedno.

Tako torej, rada bi ga obdržala kot nekakšno zaupno in zvesto prijateljico. Zakaj bi ženska, ki jo ljubi, rada le prijateljstvo? 

In njegova kraljica srca je za nekaj postala sošolka z mariborske Pedagoške, Zlata. Zelo sta se privlačila v umu, v srcu manj, a telo je našlo telo, in to ju je povezalo. Kot absolventa sta zaživela skupaj v njeni študentski sobi. Zaradi nje sta govorila o Bogu, zaradi njega okušala slasti nevsakdanje spolnosti. Za študentski časopis sta skupaj prevedla odlomek de Sadovih 120 dni Sodome, napisala nekaj erotičnih pesmi za revijo literarne skupine Čevlji. In preštopala Hrvaško, Bosno, Črno Goro.

Bila je strastna ženska, radovedna in nepredvidljiva, iskrena in naravna. Nežna in divja. Zdela se mu je kot tempirana bomba, pogosto sta se sprla.

In jo je sčasoma začela motiti njegova ljubezen. Kot da ji kaže preveč privrženosti za premalo odločnosti, a ni si mogle pomagati. Po 9 mesecih se je dokončno ohladila.

Preboleval jo je 3 mesece. Bolečina zavrnjene ljubezni ga je prisilila k spoznanju. Da je postalo njegovo življenje njegova zavestna izbira. Odločil se je, da bo živel, in da bo živel ponižno, spoštljivo, urejeno, delovno, koristno, v ljubezni do življenja kot nečesa svetega.

Kot kulturni in literarni urednik je napisal nekaj drugačnih prispevkov za študentski časopis Katedra, zavrnil izpraznjeno mesto glavnega in odgovornega urednika (ker je prejšnji postal predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije) in ga zapustil. Začel je znova teči, 8 ur dnevno gledal videospote na Super Channel (Maribor je leta 1986 prvi v Jugoslaviji dobil kabelsko TV), ponoči pa je grizel najtežje izpite iz književnosti in jezika, vse je opravil z 10, metodiko družbenomoralne vzgoje pa z 9, ker je na izpit prišel v kratkih hlačah, in mu je profesor zameril. Tudi diplomska naloga iz družbenomoralne vzgoje je bila pohvaljena od komisije. Z visokim povprečjem in bogatim zunajšolskim delovanjem na področju kulture in novinarstva je dobil štipendijo za nadarjene ter nadaljeval s študijem sociologije v Ljubljani, a ne za dolgo.  

Čez kakšno leto mu je Zlata priznala. Kako ji je žal, da ga je zapustila. A prepozno, jo je že prebolel.

Da bi jo lahko še kdaj ljubil kot Kraljico ljubezni, bi ga morala prositi. Novo ljubezen bi lahko priklicala le s ponižnostjo srca, ki hoče le njuno ljubezen.

Nikoli ga ni prosila. Čez nekaj let mu je poslala pismo, kjer je priznala svojo ljubezen do njega. A ni čutil, da ga prosi, le žaluje. Bilo enkrat okoli tistega dne, ko se je srečno poročil z Viviano. 

Kaj je s to ljubeznijo? Zakaj ljubezen osreči in onesreči moškega in žensko bolj kot življenje? 

Naenkrat je klet postala premajhna za njegovo vznemirjenje. Znova je počepnil in vzel majhno sekiro v roke. Izbral je nekoliko večje poleno in v mislih zastavil vprašanje:

»Ali se lahko ljubim s Keman?«

Zamahnil je in zasekal. Poleno se je razklalo v trenutku…

Ja, lahko je njegova. Keman lahko ima kot žensko.

Vstal je, se zamislil…

Gotovo mu nagaja astralni šaljivec. Astralni šaljivci dajejo napačne odgovore. Tudi Doris je večkrat omenila OID-a, kako jo je kdaj nalagal v njenem Deo kanalu. Če je nalagal njo, zakaj ne bi še njega! 

Kajti ne, ni mogoče, da bi mu vodnik dovolil ob Viviani imeti drugo žensko. Gotovo so se vpletle Temne sile, ker želijo zdaj ustaviti proces posvečevanja v Obred celote, zavreti razvoj. Ja, tako je, zdaj so odvrgli maske, se ga odkrito lotili v zasebnem življenju. Napadli so ga v  ljubezni, ljubezen je njegova šibka točka, pri kom pa ni… 

Marko je izgubljal zaupanje. Ah, preveč je lepo, da bi bilo res… Vse bi dal, da bi bil z njo! Njo, ki jo je iskal vse življenje. Svojo Žensko.

Ne, mora se še enkrat prepričati, ali kdo manipulira v vodníkovem imenu! Se je kdo priključil na kanal, ki ga povezuje z vodnikom že od otroštva?

Dobro, pa poglejmo še enkrat. Če se poleno prekolje na dvoje s prvim udarcem, tedaj ni kriv astralni šaljivec.

In vzel je večje poleno, ga nastavil na tla in zamahnil.

Razletelo se je s takšno lahkoto, kot bi uporabil veliko sekiro.

Ojoj, to ni res!

Moja Keman...

Neverjetno, kako hitro se je razletelo!  

A prepričan ni bil.

Čeprav se je zdelo, da na življenje gleda skozi rožnata očala, se je z usodo težje sprijaznil, kot se je zdelo na prvi pogled. Pogosto je neopazno prežal na nevarnosti v želji po popolnem nadzoru.

Verjetno zaradi karme preteklih inkarnacij, je sklepal. Po Dorisini informaciji iz Deo kanala je zadnji dve življenji preživel kot politik. V enem je  razpredel zavidljivo vohunsko mrežo. Menda je opoldne že vedel, kaj so zajtrkovali na evropskih dvorih. Kljub temu da so mu kritiki očitali, da življenje 'vidi skozi rožnata očala'.

Ah, ko bi le vedeli…! 

Marko se ni mogel otresti dvoma. Vročično je razmišljal, ali ni morda žrtev maščevanja. V zanemarjeni kleti stoletne vile v dunajskem slogu so sence postale še bolj grozeče kot sicer.

Spomnil se je Timoteja… On bi lahko bil ta! 

Marko je poiskal največje poleno, ki ga je lahko našel v kleti, in zastavil vprašanje:

»Ali se Timotej ali kdorkoli kjerkoli in zaradi česarkoli kakorkoli vpleta v kanal do mojega vodnika?«

Nato je vzel sekiro in zamahnil. Zamahnil je visoko, a vseeno pazil, da ne bi preveč razvil svoje želje ter tako vplival na odgovor.

In poleno se je znova brez vsake težave razklalo…

Da bi tako majhna sekira razklala tako veliko poleno! Nemogoče!

Moja Keman!!! Ne, ni prevara, vse drži, ona je lahko njegova! Kar štirikrat je preveril glede Keman in glede kanala. In štirikrat je dobil isti odgovor vodnika – da jo lahko ljubi kot moški žensko. 

»Keman moja!« je omamljeno začel šepetati in pokleknil v prah kot zaljubljeni najstnik.

A želja po ljubezni z omamno žensko ni nekaj, kar bi vodilo njegovo ravnanje. Želja ni dojemal kot potrebe, ampak kot pot do svobode. če ga ljubezen z žensko ne osvobodi, je nesmiselna. Podvomil je…

Ali ni imeti ljubico le privid in slepilo sreče? Ali ni bolje imeti vse z eno žensko, po možnosti s tisto, ki je mati tvojih otrok in te ljubi po svojih najboljših močeh? 

Keman je poslal sms, ki je bil manj oseben, kot bi lahko bil.

10.38 Hvala, sva že dva. Lepo mi bodi! 

Keman ni pričakovala, da ji bo odpisal. Kar ostrmela je ob tistem 'mi' v 'lepo mi bodi'…  

Kot da ji želi sporočiti – blizu si mi, čutim te.

Začutila je toploto, kako se iz srca v valovih širi po telesu. In se spomnila njegovega poslovilnega pogleda pri Doris… V katerem je bilo vse…

Zamižala je, prisluhnila telesu v objemu svojega dragega kanapeja.

Telo je drgetalo z vsako celico…

Zdaj bo prišla bolečina. 

A ni prišla bolečina… Prišel je On. Da je tukaj z njo. In z njim je prišlo tudi jasno spoznanje. Da se lahko tesno privije, privije ob njegovo telo.

10. poglavje – POP IN POPINJA

'NE LJUBI MOŽA, MARKO JE TVOJ EDINI MOŽ...' (Foto: Pinterest)

 

Čeprav se je Keman posvetila družinskim novoletnim pripravam, je  Marko ostal del njenega vsakdana.

Bližina z Armandom je vztrajno kopnela.

»Ti si vedno dalje od mene… že tisoč kilometrov stran…« ji je otožno očital v predsobi.

»Misliš? Ah, to se ti samo zdi,« ga je tolažila, a še bolj sebe. Oba sta vedela, da Armand govori resnico. Bil je povsem izgubljen, ona pa tudi, le da je on trpel.

Še zdaleč ji ni bilo vseeno, da je tako. Razmišljala je, kako bi svojemu dragemu življenjskemu sopotniku  vsaj olajšala – če že ne prihranila – tisti grozljivi občutek osamljenosti, s priokusom zavrženosti. 

Čedalje bolj je čutila, da jima je ostajala le še navezanost. 

To je bilo prvič, da sta se tako oddaljila. Že prej so bile krize, burna obdobja, 30 let sta jih preživljala. A zdaj sta se prvič na svojih bregovih tudi vkopala. Zaslutila je, da je k temu prispeval tudi Obred celote. Z njim je našla mir, ki ga je potrebovala. In varnost. Doslej jo je vselej iskala pri Armandu. In jo vselej tudi našla – dokler je ni znova izgubila. 

Med njima je nastalo novo ravnovesje sil. Novo za oba. Prvič je ni bilo strah, če bi morala ostati sama. Zdaj je bila pripravljena na vse. Zdaj je prejemala uvide, ki so ji prinašali olajšanje in jo zdravili. In spoznanja. Spoznala je, da sta se njuna pogleda izključevala že od samega začetka. Zato se nikoli nista videla takšna, kot sta bila. 

Pod površjem je čedalje bolj in glasneje vrelo. V srce se ji je zarezala živa bolečina. Dokončno je začutila, kako brezupno sta zaklenjena v nepremagljive različnosti in protislovja. Zmrazilo jo je od spoznanja… Da si morda nikoli nista bila bližje.   

Tega decembra jo je družina pustila pri miru. Dovolili so ji, da je vse dneve preživljala z nihalom. Vsi so se hitro navadili njene odsotne prisotnosti. Zadovoljni so bili, da ne trpi in da je nekje v bližini.

Sporočila, ki jih je prejemala v Deo kanalu od Očeta Prvega, so bila neverjetno smiselna. A tudi nevsakdanja, da ji je pogosto jemala sapo. Nekatera so zadevala Marka. Govorila so o spremembah pri Obredu celote. Ni se mu jih upala posredovati. 

Da bi se vpletala v Markovo delo? To se ji je kot novinki v drugi stopnji Obreda celote zdelo preoblastno. Kdo pa je ona, da bo Marka učila Obreda celote. Toda Oče Prvi ji ni dopuščal veliko izbire. Skozi Deo kanal jo je spodbujal: »Ne boj se mu povedati, ker bo sprejel z ljubeznijo.«  

Prav tako mu ni želela posredovati sporočila, od kod se poznata. O preteklih inkarnacijah ni veliko razmišljala. Ni se ji zdelo pomembno, čeprav je spontano doživela več regresij, več potovanj v preteklost izza rojstva…

Še to življenje komaj obvladuje. 

Tistega večera, ko je poklicala Marka, je bil petek, 27. decembra 2013. Ni vedela, da z ženo praznujeta.

»O, Keman, kaj je novega? Ravno se z Viviano peljeva na Ptuj, obhajava 25 let najine zveze. Kaj je novega, povej!«

»Zdravo,« je pričela uradno. »Zdaj te ne bom motila, če imata z Viviano obletnico…«

»Ne, ne, kar povej, prosim!«

»Te morda vseeno pokličem jutri…«

»Lahko, ampak če je kaj takega, mi lahko poveš že zdaj, Keman, ni panike!« 

Marka je naenkrat prevzel občutek krivde. Kot da ni prav, da z ženo slavita obletnico…

Kot da bi moral biti z njo, ne z Viviano.

Moral je kar zajeti sapo, tako močno je začutil, da bi moral biti z Keman…

Pa saj to ni res! Medtem ko z ženo slavita srebrno obletnico njune ljubezenske zveze, on sanjari o drugi! 

Sedel je na sovoznikovem sedežu in pozorno zrl v mračno večerno nebo pred seboj. Iskal je znamenja. Marsikaj mu ni bilo jasno, a nekaj je vedel. Tokrat se ne moti glede občutka. Keman ga potrebuje in pogreša, in to ga je polnilo z noro radostjo… Srce ima svoje načrte.

Odkar jo je smel ljubiti do konca, se je ni več bal. Vzel jo je v srce, kamorkoli je šel, karkoli je počel.

Tudi ko je bil z Viviano. Ali se bosta ljubila nocoj? Ni začutil tistega poželenja, čeprav sta imela svoj največji praznik. A začutil je tudi, da niti Viviana ne išče njega tako kot nekoč… Ali pa se mu le zdi tako zaradi Kemanine bližine? 

Pozorneje je prisluhnil ženinemu glasu. V njem je zvenela žalost. Ter njenemu molku... Ki je povedal vse.

Da ji je hudo. Ker pozablja nanjo. Ker ni več njegova edina, edina najbližja. 

Sedel je ob ženi in jo držal za roko na praznik njune uspešne ljubezni. 25 let ljubezenske  zveze, to ni kar tako…

Njegovo srce pa se klanja novi Kraljici njegovega srca. 

»Dobro, potem pa samo na kratko,« je popustila Keman. »Težko to povem, ampak… Sem dobila naročeno, da moram!«

Nato je s težavo izdavila: »Zdaj se Ganeševe pudže med Obredom celote ne sme več peti, je bilo sporočeno. Tako da…«

»Res? Še bolje! Manj dela!« se je odzval s šalo. »Zanimivo, nikoli si ne bi mislil…« 

Keman je z olajšanjem začutila, da je Marko ne zavrača. Res jo je skrbelo brez potrebe, Marko se je odzval natančno tako, kot je bil napovedal Oče Prvi. 

»Keman, ampak prosim, vprašaj Očeta Prvega, ali Mater Prvo – kdor je pač zadolžen za to področje – ali bi vseeno smeli izvajati Ganeševo pudžo. Kajti nekoč sem že poskušal brez nje, samo z mantrami. Enostavno je bilo… prazno! Boš prosim vprašala glede pudže? Veliko bi mi pomenilo! Ne bi rad deloval v nasprotju z višjo voljo.« 

Keman je obljubila. Po koncu pogovora je vzela nihalo, prosila Očeta Prvega za pojasnilo glede Ganeševe pudže, in kmalu poslala odgovor. 

Ni pa prejela le teh podatkov. Oče Prvi ji je tudi posredoval informacije o njuni skupni preteklosti.

A jih Marku ne bo omenjala, in tudi, če jo bo prosil, mu jih ne bo! Nocoj slavita z ženo, nocoj srebrni par preživlja ljubezensko pustolovščino in išče prenovo! 

Šukra (petek), 27. 12. 2013

21.09 Ob posvetitvi tudi posvečenci pojejo pudžo, ker se jim poglobi finosnovni kanal (tako je pisalo). V vsakdanjem Obredu celote se pudža ne izvaja. Tudi tebi je ni treba. Prosim, sledi tudi svojim občutkom. Obilo uspeha. 

Marko in Viviana sta se odpravila po poti svojega začetka. Od gostilne Pri pošti mimo Mercatorja čez pokopališče in vrtca pri bolnišnici do klopi, ki je stala v bližini tamkajšnje cerkve…

Prvič v 25-ih letih se je zgodilo, da sta pot svoje velike ljubezni opravila v nasprotni smeri. 

Tudi za roko sta se držala ves čas, spustila sta se le ob vstopu na pokopališče, ki se razprostira sredi mesta. Tja sta vstopila s ceste, a vsak pri svojem vhodu. Kot da bi to bilo nekaj običajnega…

Pa ni bilo, vedno sta stopila skozi isti vhod.

A to še ni bilo vse. Ko je Viviana stopila na pokopališče, je nenadoma dejala:

»Še zadnjič… Naj se dokonča…«

Kot da niso bile njene besede. Marko se ni spomnil, da bi že kdaj tako govorila.

Zdaj ve, kako zvenijo prerokbe iz ženinih ust. Bolj usodno kot iz njegovih.  

Kaj je Viviana natančno mislila s tem, ni povedala. Niti je ni vprašal. Oba sta vedela, da ni več časa za resnico. Bila sta zamišljena, a razpoložena.

Morda sta z radovednostjo pričakovala nadaljevanje, ki bo nekako poživilo in preporodilo njuno srebrno ljubezen. Kajti vse bolj se je zdelo, da si postajata brat in sestra. Kot da se uresničujejo dve desetletji stare besede zgovorne sosede iz Črnuč: »Ko sem vaju prvič zagledala, sem pomislila – glej, brat in sestra!«   

Ljubezen ju je pripeljala do točke, ko ju besede niso več pretirano zanimale. Kot da so le še razvedrilo. A Marko je sumil, da so zdaj bile izrečene zares. Zato, da opravijo svojo prvo nalogo.

Prenesejo resnico. 

To leto sta prvič prehitro sklenila svoj sveti obhod ljubezni. Brez objema pod Drevesom prvega poljuba, ki ga je po novem varovala zaklenjena ograja. In ne da bi posedela na Klopci, kjer se je 25 let nazaj v tesnih kavbojkah grela na njegovih kolenih.

Letos je bilo vse tako zelo samoumevno. V avto sta sedla še pred 22.10, uro prvega Poljuba. 

Tudi med potjo domov sta se večinoma držala za roke. Sedaj je vozil Marko. Zgodila se je tudi manjša nezgoda. Na vstopnem križišču v Maribor je po speljevanju dodal premalo plina, in motor je ugasnil. Ko se je avto po 15 metrih ustavil, je naenkrat počilo in se streslo. Izstopil je. V njun enoprostorec se je od zadaj zaletel drug avto. Ko je videl prestrašenega šoferja, mu je pomirjajoče naročil, da zavijeta na stransko cesto v smeri dobravskega pokopališča.

Nezgoda se je končala brez vidne škode, prtljažna vrata so bila poškodovana tako, da se ni opazilo. Zato oba z Viviano nista čutila potrebe po uveljavljanju zavarovalnega kupona in vpletanju policije. Voznik srednjih let je bil neizmerno hvaležen.   

Spraševal se je, kakšno je sporočilo tega dogodka. Vsak dogodek nosi sporočilo vpletenim, kaj šele nezgoda. In zakaj se je v njun avto zaletel avto znamke nissan? Takšne znamke ima od znancev le Adrian Kezele. Torej astrolog, ki jima je nekoč napovedal usodo. Da se bo Viviana v poznejših letih morda znova poročila in zaživela v ašramu. Marko pa se naj ne bi več poročil, a bi lahko še dobil otroka. Skratka, napovedal je – njun razhod!  

Domov sta se peljala najprej mimo pokopališča na Dobravi, nato pa še na Pobrežju. Marko se je moral nasmehnil. »Tretje pokopališče, dovolj za nocoj...«

Po prihodu domov je takoj napisal sporočilo Keman.

23.20 Čudovito! Hvala! Kaj pa kadilo in svečka, voda, ko samo mantram? Jih še moram imeti? Lahko prosim vprašaš? HVALA! 

Keman je že spala. 

Na bleščečo srebrno obletnico svoje ljubezni sta legla v posteljo, se rahlo objela, prijela za roke in zaspala. Kot da si želita čimprej v novo jutro. Zato ker sta se imela zelo rada.  

Morda preveč rada, da bi se lahko ljubila. 

Že nekaj tednov je moralo bilo tako, da se nista ljubila. Ko sta se nazadnje, je začutil nekaj svečanega. Začutil je posebno nežnost in strast… Kot da se ljubita zadnjič. 

Šani (sobota do 15.00), 28. 12. 2013

Takoj zjutraj je Keman zastavila Markovo vprašanje Očetu Prvemu in odgovor posredovala Marku.

8.13 Lahko prižgeš svečo in kadilo, ni pa potrebno. Vode in sadja ne daruješ. Pudža je zelo zaščitena, dovoljena samo pri iniciaciji.

8.26 Ganeša pri mantrah lahko uporabiš, kot tudi kadilo in svečo, ni pa nujno. Mantre same po sebi so dovolj. 

Marko se je hitro odzval.

8.31 Hvala, te kasneje pokličem, vodim posvetitev ob 9. uri. HVALA!!! 

Ko je okoli poldneva dokončal posvetitev novih obrednikov v Obred celote, jo je poklical: »Vabim te na čaj, sivkin čaj. Jaz in Viviana in vsi tukaj v kuhinji. Pridita z možem! Luštno bo, še zadnjič v tem letu. Čakamo te!«

Zaradi slabega počutja ni čutila potrebe po druženju. Toda on je vztrajal. »Keman, moraš priti, ti veš vse o sivki! Kaj ne nameravata z Armandom v Justbe odpreti trgovinico s sivkinimi izdelki, in posaditi lasten nasad sivke na Pohorju?« 

»Sem še v pižami,« je odvrnila. »Ne bom hodila, ker boste že zaključili, preden se uredim.«

»Ni pomembno, kakšna si. Pridi neurejena, pridem z avtom pote. Naj ti ne bo nerodno…«

Prvič je doživela, da bi se kdo tako poglabljal v njene vsakdanje načrte in občutke. Markovo razpravljanje o tem, ali in koliko je pripravljena za družbo, je mejilo na vsiljivost. A mu ni zamerila. Čutila je, da je njegov namen iskren.

»Če se bom odločila, da pridem, pridem sama.« 

Opazila je, da obstaja vzorec sporazumevanja z Markom. Sprva je njegove predloge zavračala, nato pa je dobila notranjo zapoved – ubogaj ga! – in jih sprejela. Kot da je postal njen nadrejeni.

To je bilo zanjo nekaj nepredstavljivega. Ni bila vajena popuščati osebam, ki so dovolj prisebne, da zmorejo prenesti zavrnitev.

In on je nedvomno bil priseben, zelo priseben! 

Na hitro se je uredila. Nato se je Armand ravno vrnil iz trgovine in jo zapeljal na Koroško 99. Bila je kar zadovoljna, da se ji ni hotel pridružiti. Pravzaprav si je želela, da se ji ne bi…

Če le ne bi kazal tako nezadovoljnega obraza. 

Vesela družba kakšnih desetih obrednic in obrednikov je sedela za zelo dolgo kuhinjsko mizo. Vsi so srkali sivkin čaj, razen Marka, ki je podjetno zajemal iz navrhanega krožnika juhe z nadrobljenim kruhom. Začudila se je, kako lahko pojé toliko industrijskega kruha brez hujših posledic za zdravje. Njeno telo je preneslo komaj kak košček posebnega kruha, iz krušne peči v Hočah ali njenega lastnega. 

Pravzaprav ni vedela, čemu je prišla. Čaja ni smela piti, vode tudi ne, le sirotko, a to je imela sama. »Pogosto jo kar pozabim piti, ker žeje običajno ne čutim, zaradi česar je moje telo zelo izsušeno,« je zaupala sosedom pri mizi, tudi Marku. 

»Tudi meni se je do dogajalo enako,« je odvrnil Marko. »Večna dehidracija, še mozolji niso več pokali,« je pomežiknil. »Dokler nisem začel redno piti vode, ko mi je Vivianin začasni sodelavec Kristjan, ki je tudi učitelj joge v vsakdanjem življenju, razložil, da voda primerno razredči krvi in tako samodejno uravna prenizek pritisk. Nekoč mi je po 25 kilometrih teka pritisk padel na 90/60. Seveda, zunaj je bilo 30 stopinj, jaz pa sem brez vode tekel v anoraku s kapuco,« se je zasmejal. »Vendar nisem imel težav, zaradi Obreda celote, mi je sporočal vodnik. Zdaj raje posilim z vodo, zaradi redčenja krvi, pa tudi žejo sem že začel normalno čutiti.« 

Vsi za mizo so se pogovarjali po domače in bučno, si segali v besedo, teme pa običajno začeli in zaključili z duhovnostjo. Keman je opazila nov obraz, Astrid. Ki je priskrbela sivkin čaj. In tudi, kako si Tim Astrid naskrivaj ogleduje. Pri tem pa hrupno govori, se smeje in na vse strani krili z rokami. Keman je sedela tik ob njem, zato je od njegove energije čutila bolečino po vsem telesu. Odkrito ga je vprašala, če ji lahko ustreže in se nekoliko umiri. 

Na čelu omizja sta bila Marko in Viviana. Keman je opazila, da je Viviana je prijela moža za nogo, medtem ko je govorila. Naenkrat je močno začutila, da jo je to prizadelo. Občutek je bil tako močan, da je kar zajela sapo…Kako si Viviana drzne!  

A že hip zatem se je zavedela, kako nesmiselno razmišlja... Od kod ji pravica, da ženi očita bližino z njenim lastnim možem?! 

A v njenem srcu se ni nič spremenilo. Srce se ni oziralo ne na bonton niti na njene misli in prepričanja. Marko nikoli ni zares pripadal svoji ženi. In…

Bila je ljubosumna na ženo, ki je prijela svojega moža za koleno. Noro!  

Ni se več prepoznala, tako jo je prevzelo to prvinsko čustvo… Kot da je triletni otrok, ki noče deliti svoje najljubše igrače z nikomer. 

Marko je ves čas ostajal zelo uraden. Tudi ko sta skupaj sedla na kavč v zastekljeni verandi zraven kuhinje, kjer je Viviana imela svoj majhen  Šivin tempelj.

Tedaj so gostje začeli odhajati, Viviana pa je tri metre stran od njiju začela kuhati kosilo. Marko je vstal, da se poslovi od gostov, in tedaj se je Viviana naenkrat obrnila k njej ter jo ubijalsko pogledala: PUSTI MI MOŽA NA MIRU, ČE NE…! 

Takoj jo je razumela! Niti najmanjšega razloga ni imela, da je ne bi! Čeprav se je Marko hitro vrnil in nadaljeval s pogovorom, je ob prvi priložnosti vstala in se poslovila.

Ko je stopila na cesto, jo je takoj ustavila Astrid. Na telefonu ji je pokazala posnetek svetlobnih krogel, ki so letale po trgovini z zdravo hrano, kjer je delala. In kmalu se jima je pridružil tudi Marko, ves pripravljen, da jo pospremi domov. Ni si želela njegovega spremstva, zaradi Viviane, a je vztrajal. In tako sta začela pešačiti s Koroške ceste 99 proti Trgu revolucije 1.

»Keman, vse so mi zaupali,« jo je občudujoče pogledal. »Ti si kriva, da ste me obredniki tako presenetili in nakupili drva, ki smo jih preteklo soboto zvozili v klet.«

»Ah, kaj govoriš! To je bila samo majhna kompenzacija za tvoje brezplačne iniciacije v Obred celote,« se je branila.

»Keman, hvala! Klet je navrhana z drvmi do stropa!«

»Hvala tebi…!«

»Si vprašala v Deo kanal, ali se poznava iz preteklosti?«

»Povedala ti bom drugič, ko bo primernejši čas…«

»Zdaj je primeren čas. Sprejemam resnico, kakršna je…«

Izmikala se je, prezgodaj je bilo za resnico. Ta odgovor bi lahko spremenil vse…

In nikdar več ne bi bilo tako, kot je bilo. 

Ko sta zadnjo decembrsko soboto stopila na Stari most in se je razsvetljena Drava zalesketala kot poleti, je popustila.

»Bila sva mož in žena,« je izdavila.

Marko je bil navdušen.      

»Res??? Noro!!! Zato mi je tako na tebi vse znano! Kot da te poznam že vso življenje, hahaha!«

Njegova sproščenost jo je opogumila.  

»Pop in popinja sva bila. Imela sva 3 otroke.«

»Pop in popinja!? Kje? Kdaj? Popinja? Misliš popova žena?«

»Ja. V Parizu. Ne vem, tako je bilo sporočeno. Nisem vprašala, kdaj, a je moralo biti kar nekaj časa nazaj.«  

Pomislil je na svoji zadnji dve inkarnaciji, ki mu jih je leta 2009 nazaj skanalizirala Doris. Obakrat politik. Ki je živel med 1773 in 1859, ter drugič med 1845 in 1913.

»Morda kakšnih 300 let nazaj?« jo je vprašujoče pogledal.

»Morda...«

»In ti otroci – najini otroci, hahaha – kje so zdaj? Je kateri v inkarnaciji?«

»Ja, vsi trije so inkarnirani. Eden kot Amelija, drugi kot Marcelino, tretji pa kot moja znanka Viktorija, mlada doktorandka iz Ljubljane. Ne vem… Misliš, da je vse to res?« 

Občudujoče jo je pogledal…

Tako ozemljena je, prava Devica. Deo kanal bi jo lahko ponesel v višave, a je ni. Njega bi zagotovo katapultiral visoko nad zemljo. Ona pa – nič, ostaja skromna, tiha. Kot da se ne zaveda pomena dobljenih informacij. Še več, tudi dvomi vanje.

Enako kot Doris.

Ki pa že prav pretirava s tem svojim dvomom glede Deo kanala. Kljub številnim dokazom in uresničenim napovedim kar dvomi dalje. Priznava, da zato, ker kljubuje. Ker v tem življenju ni odkrila prave ljubezni, našla pravega življenja. Ker raje objokuje usodo, svojo in drugih ljudi, in raje žaluje za neizpolnjenimi pričakovanji.

Je tega kriva težka karma Henrika VIII., ko prenaša Doris?

Pa tudi njega, Marka, ne jemlje zares. Zanjo je ostal njen sin iz inkarnacije v Luganu, kjer je živela kot Doris Lechner. Mož jo je zaklepal v klet in odkrito varal.   

Res nenavadno, Lugano je bil edini kraj, kjer se je v Švici počutil domače. Ko je pred 12 leti v Švico poučeval otroke slovenskih zdomcev, Doris seveda še ni poznal.

Kako lepo bi bilo, če bi Keman postala medij, ki bi informacije Deo kanala delila z vsemi, ki iščejo resnico. Ker so preveč dragocene.                   

»Če je res?« je začel odgovarjati Marko. »Ne vem, zakaj ne bi bilo? Kaj pa vem, kdo sem bil pred rojstvom in kaj bo z menoj po smrti! Zakaj ne bi bil Deo kanal vir resničnih informacij? Obe inkarnaciji, ki mi jih pred 4 leti razkrila Doris, sem preverjal, imam srečo, da sta javni. Preverjal z biografijami, video materialom na spletu. Kar mene zadeva, sem se prepoznal. Ista kombinacija izvirnosti, zgovornosti in odrezavosti, po drugi strani pa diplomatske zadržanosti, abstraktnosti in suhoparnosti, in seveda občasno vročekrvnosti. Kaj je še isto? Da rad poglobljeno argumentiram, imam enak odnos do ljubezni in ženske, enak odnos do družine in do otrok, ki sem jim raje kot oče starejši brat… Spremenile so se le razmere, zlasti to, da zdaj nisem več del vladajočega razreda.

Vidve z Doris, ki vaju Oče Prvi imenuje Hčeri, sta bili izbrani. Upam, da bo Doris hitro spoznala, da je to njena pot. Obe junaško prenašata svojo karmo, ki je bolezen, a vse se lahko zelo hitro izboljša…«

»Ja, res je. Še nekaj sem se spomnila, oprosti…«

»Nič, nič, prosim, povej …«

»Ja to, kar mi je dejal Oče Prvi o moji bolezni. Da imam bolezen, ki jo ima pravzaprav Planet.«

»Planet?«

»Ja, zakisanost. Odmiranje gozdov. Telo ne uspe prečistiti strupov.« 

Medtem ko je lezla vase, bi jo Marko najraje objel, si jo prižel na srce. 

»Kot Planet, praviš? Tudi Doris ima zakisano telo. In celiakijo, kot veš, pa voda ji zastaja v telesu, težave z nezaceljenim gležnjem, rdeče izpuščaje po obrazu… Mož in žena sva bila, praviš? Zdaj ti lahko priznam, Keman, da si nenavadno ljubka. Že od prvega trenutka bi ti rad to priznal, ko sva se spoznala v Šambali.«   

Zmrazilo jo je po hrbtu. Tega se je bala…

Da bi duhovna zgodba postala resničnost.

Naenkrat se je most čez Dravo postal strašansko podaljšal…

Kaj ji je dejal Oče Prvi? Ne ljubi Armanda, Marko je tvoj edini mož... 

A vprašanje, ki jo je mučilo, je bilo, ali si v tem stanju želi moškega – Marko gor ali dol! 

V 26-ih letih zakona je imela tri ljubimce, štiri v 33-letni zvezi. In zdaj je tukaj Marko... 'Njen edini.'

Se obeta repriza?

Skušala je razumeti. V obdobjih, ko je imela ljubimca, je imela Armanda še raje. Verjetno zaradi občutka svobode in krivde. In vedno je ljubimca z lahkoto zapustila ter nadaljevala z možem naprej. V ljubezni ni iskala telesa in sprostitve, tega ji je dajal mož še preveč…

In tako je živela, dokler ob Tianu ni spoznala, da je iskanje prave ljubezni nevarna igra z ognjem. Nikoli več z drugim, si je obljubila in se obljube tudi držala. To je bilo 15 let nazaj.

Spomnila se je časa, ko še nista bila poročena. Tedaj je popustila sosedu iz študentskega doma, ki jo je že dolgo ljubil, ona njega ne. Morda zato, ker je želela prekiniti z Armandom. Ravno tedaj je zanosila, in Armand ni verjel, da je otrok njegov. Da bi se ji nekako maščeval, jo je vprašal, ali mu dovoli spati z neko žensko, ki je bila zaljubljena vanj. »Napravi, kar hočeš,« mu je odvrnila.

In je spal s tisto žensko. Ki pa je tedaj zanosila z njim. In čeprav je mimo svoje volje postal oče drugemu otroku, ji tega ni upal povedati. Napisal pa ji je pismo, kjer ji je vse razkril in pojasnil. A ji ga ni upal izročiti. Dokler tega pisma ni sama nepričakovano odkrila med pospravljanjem. Ariana je bila stara 4 mesece.

Tedaj se je v njej nekaj prelomilo. In jo doletelo kot nekakšno spoznanje. Da Armand ni pravi zanjo, in ona ne zanj. A potem ni nič spremenila, ostala je z njim. Prenašala je celo telefonske grožnje te ženske, da se mora odpovedati Armandu, pa grožnje njenih sester in mame. To je trajalo do Arianinega prvega leta starosti. In je kar ostajala. Če pa ni več želela, jo je vedno pregovoril. Bila je odvisna. Odvisna od njegovih prošenj. Naj ostane… 

Dajale so ji privid iskrene ljubezni. 

»Zakaj sva se spoznala z Armandom?« je nekega dne vprašala Očeta Prvega.

»To je kazen,« se ji je tiho izpisalo.

»Zakaj kazen?«

»Ker si prevarala svojega moža Marka…«

»Kdaj sem ga prevarala?«

»Ko sta bila pop in popinja, in si šla z drugim duhovnikom…« 

Torej ima karmo. Ki jo je obsodila. Na preobrate v stari zgodbi. In ta se ne bo kar tako končala. Ponavljala se bo tako dolgo, dokler bodo v njej nastopali prividi in slepila. Z roba ali iz središča resničnosti, vseeno! Dokler jim bo ona dovolila, da nastopajo, bo vladala bolezen, ko bo le nihalo poznalo odgovore srca, zakaj živeti, kako ljubiti. Kje ostati in kdaj oditi. Ne, v tej zgodbi ne bo živela z Markom, ker bo poročen moški, ki ga komaj pozna, ampak z Armandom. Ki ne bo vsiljivec po kazni iz neke vprašljive preteklosti, ampak njen edini. 

Med hojo po Starem mostu visoko nad Dravo, ki se je valila skozi mesto, je hodila, kot da beži pred usodo reke pod seboj, reke, ki je rodila to mesto tako, da ga je preklala na pol… 

Ali bo tudi ona morala preklati svoje življenje, da se bo lahko rodila ljubezen?

11. poglavje – POSVETITEV GANEŠA V OBRED CELOTE

SPODAJ V TREBUHU, KOT DA JE NEKAJ ODPADLO... IN PADLO NA TLA, JASNO JE ZASLIŠALA TOP UDAREC... GANEŠ! VELIK MORDA POL METRA... KOT DOJENČEK, NAGONSKO JE ZAČUTILA, DA GA MORA NAHRANITI. A ŠE PREDEN JE USPELA, JE V HIPU ZRASEL DO STROPA! (Foto: Pinterest)

 

A ko je prestopila domači prag, je pozabila na Marka, Šambalo in Pariz. Med domačimi stenami je kraljeval le Armand!

Kakšno olajšanjepozabiti, da bi lahko bilo vse drugače… 

Vsa ta vprašljiva sporočila, ki so zadevala neoprijemljivo preteklost nekega odmaknjenega časa, so ji bila premalo! Morda bi jih lažje razumela, če bi jo Marko iskreno pogledal v oči, jo nežno stisnil k sebi in ji zašepetal, da ne more prenehati misliti nanjo.

A on je bil tam nekje na drugem bregu reke, v nekem svojem življenju, skupaj z Viviano, in veliko družino, kjer so se vsi imeli radi, tam v Šambali je živel skupaj s svojimi zvestimi prijatelji… 

Ne, ni si želela skrivne romance z Markom! Že zaradi svojega opustošenega telesa, ki je spominjalo na telo interniranke iz taborišča…

Zakaj bi tvegala razmerje z moškim, ki bi se ji nato posmehoval za hrbtom?! 

A ni trajalo dolgo, ko ga je začutila ob sebi. Pojavil se je kar naenkrat in preplavil njene misli in občutke.    

Rahu (sobota po 15.00), 28. 12. 2013

18.04 Dobila sem vse odgovore. Ko boš lahko, pokliči. 

Marko se je najbolj bal, da bi jo s kakšno svojo nerodnostjo odvrnil od sebe. Že tako se mu je zdela nedostopna, kot da je njeno srce neosvojljiva trdnjava. Ni je najbolje razumel, a tega je bil že vajen… Človeka razume, moškega še kar, žensko težko. 

Poklical jo je poln strahu in upanja. Oboževal je njen glas, in tudi na pogovor je bila pripravljena. Načela je vprašanje Ganeševe pudže, ker je dobila nekaj sporočil Očeta Prvega, in ga predstavila v strnjeni obliki. 

»Pudža zavre razvoj zato, ker nima milosti za napredek. Je za posvetitev in izkazovanje ljubezni do Ganeša. Pomembno za Hero Geo je, da pudža in mantre niso skupaj, ker prvo je zahvala, drugo pa prizadevanje za napredek človeštva.«

»Toda, oprosti!« ga je skrbelo. »Brez pudže Obreda celote enostavno več ne čutim! Zavedam se, da jo morda potrebujem le iz navade, ali le kot osebnost, ki si želi več moči. In če to res drži, je pudža pri Obredu celote dejansko nepotrebna. Kajti volja, mental in astral, ki predstavljajo nižjo osebnost, se ne smejo poglabljati, širiti in krepiti na račun upanja in zaupanja srca. Zato bom vztrajal pri Ganeševi pudži le, če bo tako dovolil Oče Prvi. In zato bi te prosil, da ga še enkrat vprašaš, ali lahko Ganeševa pudža vseeno ostane del Obreda celote. In še to, če lahko prosim vprašaš, ali je Obred celote sploh primerno ime.« 

Surja (nedelja), 29. 12. 2013

Ob treh ponoči je znova dobila 'obisk'. Naenkrat je povsem budna obležala v postelji na hrbtu. Pojavil se je enako kot prvič po džotiš svetovanju. Še preden je videla njegov obraz, je vedela, da je on.

Najprej je začutila njegovo telo, kot da ni le energijsko, ampak tudi fiziološko. Ko je prodrl vanjo, jo je prestavilo v drugo resničnost. Čutila je vsak milimeter uda. Vrtal je vanjo brez prestanka, in vsakemu njegovemu gibu je njeno telo odgovarjalo kot začarano.  

Hrbet ji je usločilo preko meja, tudi nadzor nad dihanjem je izgubila, in zaskrbelo jo je, da bo prebudila moža. A mož je k sreči trdno spal.

Vrtal je vanjo ali jo srkal vase, oboje hkrati, kot da je vse njeno tudi  njegovo. In ona se je dvigala in padala, se izgubljala in odkrivala…

V njem. Kot da ni le ljubimec. On… Edini! 

A telesna združitev je bila le delček vsega. Brezmejna bližina je ponujala veliko več in prekašala nizanje orgazmov. Ki jih niti ni iskala, nikoli jih ni. A ti orgazmi so jo ponesli čisto drugače…

Tako so čisti, tako nedolžni!

Ura je kazala šest, ko je nenasitni ljubimec končno potešil svojo ljubezen… In tudi njeno.

Opravil je svoje poslanstvo, in ona je kar obležala ter negibno potonila v milostni spanec… Triurna maša ljubezni jo je izčrpala…

In pozdravila.

A ni spala dolgo, že čez uro se je zbudila. Povsem spočita je tudi med jutranjimi opravili čutila njegov dotik in objem… Združitev z nerazdružljivim… To je bil poseben, brezčasen občutek. 

Zatem je vzela nihalo, skanalizirala oba odgovora ter Marku poslala sms.

7.48 Bolj natančni podatki: »Imena 'Obred celote' ne spreminjaj. Pudža se izvaja za mantrami in se pojavi na 3. stopnji.« Sploh ne vem, ali obstaja 3. stopnja… 

7.53 Too! HVALA! 

Marko je bil navdušen. 

Ni pomnila, da bi ji kateri moški tako zaupal. Kajti še sama je rada podvomila v resničnost informacij iz Deo kanala, saj ničesar ni mogla trdno dokazati.

**

Popoldne sta se z možem odpeljala v Poljčane. Po njen avto, ki ga je  posodila bratrancema iz Nemčije na obisku. Med pogovorom sta razkrila, da sta poduhovila svoj odnos do resničnosti, in želela jima je pokazati, kako jo to veseli.

A ko je želela spregovoriti, iz ust ni bilo glasu. In istočasno je ostala tudi brez sluha. Kaj takega še ni doživela…

Občutek popolne nemoči.   

Ni želela vznemirjati bratrancev, saj jima tudi za svojo bolezen ni povedala. S pogledom je poiskala moža in njegove oči. To jo je malce potolažilo. Armand je v hipu doumel, da jo daje zdravje in mora domov.

Tedaj jo je zaskrbelo, kaj si bosta mislila bratranca, ki bi molk in odhod lahko razumela kot zavrnitev. Pa je nenadoma zaslišala glas, ki ji je jasno spregovoril: »Ostani nevtralna, ne vpletaj se. Ne v slabem ne v dobrem.«

Ni razumela povsem, kaj se dogaja. A se je tolažila, da bo doma izvedela več v Deo kanalu

Poslovila sta se in se odpeljala vsak v svojem avtu. Hvaležna je bila, da je lahko vozila. Stanje se je izboljšalo, sluh in govor sta se vrnila. Opazovala je moža pred seboj, in tedaj jo je prešinilo – kaj če bi mu pobegnila?

In znova je zaslišala glas, ki ji je dejal: »Tako kot danes se ne bosta več vozila domov... Zapustila ga boš...« 

Ali se res zadnjič se tako vozita skupaj domov?! Novica jo je pretresla. 

Zdaj si ni več želela pobegniti.  

Doma je pograbila nihalo in vprašala Očeta Prvega: »Zakaj sem danes v Poljčanah izgubila glas in sluh?«

Nič… Nihalo je krožilo brez odgovora.

In je poskusila kanalizirati brez vprašanj. To je pogosto počela, Doris pa sploh v glavnem tako. In res se ji je začelo izpisovati sporočilo. O prenovi Obreda celote. Iz duhovne tehnike v dušno. In na koncu presenečenje, da ji je vzelo sapo:

»Marko mora danes posvetiti Ganeša v Obred celote.« 

Podvomila je v verodostojnost sporočila… Marko mora posvetiti Ganeša?! Kako vendar?! Ali lahko človek posveti božanstvo? Kako lahko petletnik uči pilotirati izkušenega pilota?!

Pomislila je, da izgublja razsodnost… Ja, morda je čas za obisk psihiatra. Da ne bo končala na zaprtem oddelku, polnem podobnih primerov. 

Nehote se je spomnila Doris, ki je po prvem kanaliziranju pomislila, da so ji zdravniki med operacijo gležnja naskrivaj v glavo vstavili čip... Misel, dostojna paranoika.

A to bi še verjela, če Doris ne bi bila tako prisebna oseba. Izjemno prisebna, ena najprisebnejših, kar jih kdaj srečala.   

Kakorkoli že, odločila se je, da bo Marku napisala e-pismo (18.46):

»Marko, povzela bom v glavnem tako, kot sem dobila, ti pa oblikuj po svoje:

'Pudža zavre razvoj zato, ker nima milosti za napredek, je za posvetitev in izkazovanje ljubezni do Ganeša. Pomembno za Hero Geo je, da se mantre izvajajo ločeno od pudže, ker so za napredek človeka, pudža pa je zahvala.

Oče Prvi ti sporoča, da izvajaj posvetitve še naprej in te prosi, da posvetiš še Ganeša (v 1. stopnjo), ker še ni pravo bitje. Potem bo lahko začel uvajati nove odlike za človeka. Posvečuj ga do 3. stopnje z enakim postopkom kot ostale, na tri mesece. Posvetitev v 1. stopnjo opravi danes ob 18. uri.'

Upam, da boš to lahko smiselno uskladil s svojim ezoteričnim znanjem. Ko sem prejemala to sporočilo, mi je zelo razbijalo srce, prisotne so bile zelo visoke energije. Marko, je vse to res? Ali pa je le neka kruta igra, sredi katere sva se znašla? Pritisk je grozen…« 

Nato je čakala na Markov odziv. A ga ni dočakala. Zato ga je poklicala. Z ženo sta obiskala Doris, zato mu je le omenila, da ga čaka zelo nujno e-pismo. Ker še nihče ni imel mobilne internetne povezave, sta se z Viviano hitro poslovila, in doma je na računalniku prebral e-pismo, ki ga je končal z besedami (19.25):

»Pravzaprav je pritisk, ki ga čutiš, dar moči. Ta ti je verjetno dana zaradi tvojih preteklih dosežkov. Lahko jo zdržiš in uporabiš. Ko jo uporabljaš, te zdravi in osrečuje. Ko bo ta prvi šok mimo, boš zdravje in srečo kmalu jasno začutila. Z veseljem in vsem srcem vse to delim s teboj. Veselo na delo! Hvala ti v neskončnost… Marko«    

Vprašala je za nov termin posvetitve Ganeša, ker je 18. ura že minila, in mu sporočila.

19.35 »'Danes opravi, ker je Luna v Guruju in dovzetna za posvetitve. Bolje bi bilo ob 18. uri, a zdaj opravi ob 21.' Nimam astrološkega znanja, posredujem, kar dobim…«

19.51 »Keman, uživam s strahospoštovanjem zaradi človeške majhnosti pred Njim. Hvala tebi! Hvala Očetu Prvemu za milost, da lahko sodelujeva pri razvoju sreče (ravnovesja). Ja, po zahodni astrologiji je Luna ob 18.37 prestopila v Strelca, ki je Gurujevo (Jupitrovo) znamenje. Zanimivo je, da je po džotišu tedaj Luna v Škorpijonu, kjer se najslabše počuti. Ampak očitno tukaj Oče Prvi stavi na zemeljski čas, na zahodno astrologijo, ki se ravna po enakonočjih in solsticijih, in ne po položaju ozvezdij na nebu kot džotiš (zato razlika  med zemeljskim in zvezdnim časom – slednji je trenutno 24º za zemeljskim). Bom opravil ob 21. uri! Lepo bodi še naprej! :-) Marko PS.: NORO!« 

Keman je nato prejela naslednje Očetovo sporočilo: »Ganeša posvetita v Obred oba.«

20.37 Ti in jaz morava opraviti tri pudže in na koncu mantre za nedeljo.

20.38 Tri pudže in mantre za nedeljo. Delava oba.

20.41 Oba? Lahko pridem pote? 

Kako po njo? V nedeljo zvečer!?

Da bi posvetitev fizično opravila skupaj, tega si ni znala predstavljati.Bila je nedelja, zunaj je pošteno lilo in leden veter je zavijal okoli vogalov. Bila je izčrpana, prav zaspana.

In da bi se v nedeljo zvečer dobila z drugim moškim! Armandu bi se zmešalo... Takšna pustolovščina z Markom je zadnje, kar bi si zdaj želela. 

A tedaj je začutila, da je vanjo vstopila neka moč. Naenkrat je  postala podjetnejša… Res, zakaj ne bi te posvetitve opravila kar v Šambali!? Saj bosta tam tudi Živa in Viviana, ne?

Dobro, to je odločeno, si je oddahnila. Zdaj mora vse to še predstaviti svojemu možu…

Prisluhnil ji je. Ker je to počela le zato, da bi ozdravela. A ko se je približala izhodnim vratom, ji je presekal pot in še zadnjič potrkal na njeno vest: »Ali kdaj razmišljaš o tisti ženski? Kako se počuti, ko toliko hodiš k njim domov?«

Nadela si je brezbrižen izraz in se izgovorila: »Pri posvetitvi bosta tudi Viviana in Živa, ne?«

Popustil je. Navsezadnje je to res počela le zato, da bi ozdravela. 

Na trgu jo je pričakal ledeni veter in dež.

In Marko!

Kaj počne tukaj on?!

Potrebovala je sekundo ali dve, da je dojela. Njegova ustrežljivost je bila že pretirana. Sumljiva. Zvrtelo se ji je, začutila je ujetost.

»Prišel sem pote, da se ne boš v tem stanju mučila še s prevozom.«

Nezaupljivo ga je pogledala… Za ta dan je bilo dovolj presenečenj.

»Ne vem, raje bi šla s svojim avtom. Bo tako lažje za vse…« Da se bo vrnila, ko bo sama želela.

**

Šambala je bila temna in zimsko mrzla. Marko je hitro priskrbel električni radiator in kalorifer ter prinesel tri velike sveče in eno prižgal. »Obredniku, ki mi jih je podaril, je pred leti Sai Baba osebno naročil, naj piše knjige. In je res napisal dve.«  

Zatem je nalil vodo v dve skodelici, prižgal dve kadili, pripravil dva cvetova in sadeža.

»Saj bosta prišli tudi Viviana in Živa, ne?« jo je zanimalo. Čeprav je v srcu čutila, da bosta le onadva.

»Sem ju povabil, veš da sem ju… (Čeprav je v srcu vedel, da ju ne bi rabil.)A ne bosta prišli. Da ne čutita tega, pravita. In jima tudi ni treba, ne? Sporočilo je zadevalo le naju, ne?«

»Mislim, da sta se kar oddahnili. Sicer pa, kdo bi se prostovoljno udeležil tako vprašljivega dogodka, kot je posvetitev božanstva! V družbi tako dvomljivega para, kot sva midva, hahaha!«   

Pa še res je, mu je pritrdila v mislih. 

In sta začela. Prvič sta pudžo hitro izvedla. Nato je Marko odšel po cvetje in sadje za ponovno izvedbo pudže. V temni dvorani je ostala sama. Naenkrat je spodaj v trebuhu začutila bolečino, ki je segla navzgor vse do srčne čakre. Od bolečine ji je zvilo telo, da ji je jemalo sapo! Kako si lahko pomaga, kako?

Nagonsko je pokleknila, spustila glavo do tal in zaprla oči. Bolečina je res nekoliko popustila.

Ko se je vrnil, jo je našel v tem položaju in videl, da jo boli. A se ni čudil, zdelo se mu je vse prav… Ker je vódeno z dušnih in monadnih ravni. To ji je tudi takoj povedal, da bi jo potolažil… In naskrivaj je užival, da je lahko skrbel zanjo, tako se je počutil enakovrednejši.

Ostala je v tem položaju, tudi ko sta začela izvajati Ganeševo pudžo drugič.  

Sredi pudže se ji je naenkrat prikazal Ganeš. Čeprav je mižala, ga je zelo jasno videla, predvsem glavo, saj se ji je prikazal čisto blizu.  

»Prihajam!« je zaslišala njegov glas, veder in mehek, a tudi svečan in odločen. Slišati je bilo, kot da se pripravlja nekaj pomembnega. 

Po končani drugi izvedbi pudže se ji je stanje znova poslabšalo. Začeli so jo mučiti krči, da ji je od bolečin telo kar valovilo. Od bolečin je legla na trebuh, roki iztegnila od sebe. To ji je malce pomagalo. Tedaj je nenadoma doumela… 

Rojstvo! Ona rojeva! 

Marko ji je želel pomagati, zato jo je pobožal po hrbtu. A to jo je razjezilo… Ker jo ima za otroka. On, ki prikriva resnico!

Energično se mu je izmaknila, se s težavo oprla na roko in ga prestrelila z vprašanjem: »Si ti bil sinoči pri meni?«

Začudil se je, da je kar dvignil roki: »Kako to misliš, pri tebi...? Ne, nisem...«

Ni mu verjela. Seksualna magija ni pravljica za majhne otroke.

»Si sinoči razmišljal o meni…?«

»Morda, ne vem... Mogoče. Vso noč sem spal, a sanj se žal ne spomnim. Zakaj?«

Ni mu verjela… Malo verjetno, da ne bi vedel ničesar o svojih lastnih nočnih obiskih?!

A bolečine so bila prehude, ni bila sposobna za razpravo. Slišala je, kako ji nekaj pojasnjuje, a bolj kot to jo je začel privlačiti njegov glas… Zelo! Kar božal jo je, pomirjal. In odganjal bolečino… Le naj še govori, saj je vseeno kaj, pa čeprav osmrtnice iz časopisa...

In trebušni krči so skoraj povsem prenehali.

A se je je že takoj lotila naslednja težava. In sicer zadrega. Zaradi njenega zvijanja po tleh… Pred tako rekoč tujcem. Gotovo mu je polepšala nedeljski večer. Res lepo in dostojno!  

Ko je premlevala, kako si naj povrne dobro ime, pa je zaslišala nekakšno notranje povelje. In začutila, da ga mora ubogati…

»Prevali se na hrbet!«

In tedaj se je začelo.

Spodaj v trebuhu.  

Kot da je nekaj odpadlo.

In padlo na tla... jasno je zaslišala top udarec.

Takrat je izginila vsaka bolečina... 

Konec... Opravljeno... 

Kot porodnica se je prevalila na drugi bok. Tako se je tudi počutila. Kot da je ravno še četrtič rodila! 

V prostoru je prav fizično začutila prisotnost tretje osebe in se samodejno ozrla. Bil je On, seveda, stal je tam in jo gledal… 

Ganeš! 

Velik morda pol metra... Dojenček!

Nagonsko je začutila, da ga mora nahraniti.

A še preden je uspela, je v hipu zrasel do stropa.

Naenkrat je dobila moč, vstala in sedla na stol. 

Marko se je pomirjen odpravil po cvetje in sadje. Tretjo izvedbo Ganeševe pudže sta opravila mimogrede, brez vsakega zapleta.

Sledile so le še mantre. Marko je sedel na stol in začel mantrati za Ganeša… Om Gáneš Námah Om, Om Gáneš Námah Om

Mantral je napol glasno, in precej hitro. Pred vsako ponovitvijo je vdihnil skozi nos in pri tem gledal. Na vsaki čakri je sklenil dlani kot pri molitvi in 12-krat ponovil mantro. 

Keman je zdaj mantrala z njim, a tiho, le v mislih, in miže. Tako je dobila sporočeno.

Sredi mantranja za Planete je naenkrat prejela povelje, da mora spet na tla.

K Markovim stopalom.

Jih prijeti.

Jih držati… 

Groza! 

Že sama misel na to je bila strašljiva. Tega človeka komaj pozna...! Le kaj si bo mislil... Oklevala je. 

Naenkrat pa je začutila neznano silo, ki jo je pograbila in dobesedno zvlekla s stola na tla, naravnost k Markovim nogam. 

Groza...! 

Nemočno je klečala in se počasi dotaknila Markovih stopal. Takoj se mu je opravičila: »Tako sem dobila... Moram te prijeti za noge... Te držati...« 

Ni bilo videti, da bi se Marko vznemiril. Takoj je prikimal in nadaljeval z mantranjem v istem ritmu, kot da se ne dogaja nič posebnega .

To jo je pomirilo. Pomislila je na prisotnost višje zavesti... Vse je prav... In nujno... Neizogibno...

Njegova stopala so ji bila zelo domača... Kako nenavaden občutek, kot da ima v rokah nekaj svojega...

Tako se je znašla v nekakšnem medprostoru. In vse naokoli je bila ena sama pomirjajoča tišina. 

**

Ko sta končala, je ura kazala blizu polnoči. Vztrajal je, da jo pospremi domov. Skupaj z ženo… Tako bo manjši občutek krivde, da ljubi drugo.

Viviana ni želela zraven… A je bilo, kot da ni zaspana, ampak  ljubosumna. Tedaj ji je začel poročati o poteku posvetitve. Da bi prikril svoje prave občutke do KemanKi ima dostop do Deo kanala.

Kanala, od katerega je obseden že pri Doris. Že samo zaradi tega kanala lahko Keman postane vse v njegovih očeh. In mimogrede bo pozabil nanjo.

Kaj če zaradi Keman in njenega Deo kanala pozabi nanjo?

Tako je Marko razmišljal, da razmišlja Viviana. Zato je napravil vse, da bi jo izčrpno in odkrito poročanje pomirilo. In res, naenkrat si je premislila in se preoblekla. 

Tako je družbica s Koroške ceste 99 sedla v Kemanin avto in se odpeljala proti Trgu revolucije 1. Keman za volanom svojega avtomobila se je počutila nekako odveč v intimi zakoncev Hoja. A se je tolažila. To ni po moji volji... 

Ko je trojka zapuščala avto, je veter zavijal čez trg in besno vrtinčil ledene kaplje. Keman je bila brez dežnika, in Marku se je zdelo prav, da ji pomaga. Navsezadnje ni zdrava. Z edinim dežnikom, ki so ga imeli, je stopil stran od žene in poskrbel zanjo.

Čeprav je Viviana nosila kapuco, je Keman zabolelo v srcu, ko je to storil. Ni se mogla premagati, in mu je ob slovesu namenila oster pogled. Če bi bila na njenem mestu, bi ponorela! Ker ni pomembno, če nosi kapuco, žena je, in žena je vedno na prvem mestu...

Toda Marko tega ni opazil.

12. poglavje – 'MOJE TELO TI JE VEDNO NA RAZPOLAGO'

A ŠE PREDEN STA SE RAZŠLA, STA OBA V SRCU ZELO OBŽALOVALA: "ZAKAJ MU NE MORE PRIZNATI, DA JE NA NEK ČUDEN NAČIN PREBUDIL NJENO SRCE? ZAKAJ JE NE MORE PRIJETI ZA ROKO IN JO PREPROSTO POLJUBITI?" (Foto: Pinterest)

 

Čandra (ponedeljek), 30. 12. 2013

Ko sta se z Viviano skozi leden veter in dež prebila do doma, je takoj sedel za računalnik in Keman napisal e-pismo:

0.01 »Bi lahko vprašala, PROSIM, še za mantro za Ganeša? Kako je zdaj s tem, jo lahko izgovarjamo ali ne? HVALA!!! 

Marko.

PS: Danes je bilo čudovito.«

A ker ni premogla mobilne internetne povezave, e-pisma ni mogla prebrati na svojem telefonu. Čez dve uri je še vedno mislil nanjo. Poslal ji je svoj prvi nočni sms:

2.01 Za vse je poskrbljeno, sprejmiva to. 

Vibracije telefona so jo predramile, prebrala je sms in mu odpisala.

2.05 Vem.

2.13 Lahko noč z dobrimi mislimi, če boš ponočevala. 

V varnem objemu postelje je začutila olajšanje ob misli, da bi mu lahko bolj zaupala:

2.20 Hvala, spim. Dobila sem sporočilo, da bi to noč morala ostati skupaj – izbriši to! Zaenkrat še bosta oba zaslepljena. Iz tebe je bilo posredovano v mene. Bil je porod. 

Tiho je obležal v postelji. Poln pričakovanja in bojazni se je prevrnil na bok. Prijel je Viviano, ki je spala, za roko in počasi potonil v sanje. 

Keman je vstala ob šestih. Čakala jo je pot v Ljubljano, a si je vseeno utrgala čas za nihalo… Da bo lahko mirneje stopala dalje. In dobila odgovor, ki ga ni razumela… Morala bo enostavno zaupati. »S temi rojstvi se ustvarja zavest Ganeša, ki je večja od sedanje zavesti ljubezni.« 

Ob devetih je prispela v Ljubljano, da bi na prijateljičino prošnjo prostovoljno zastopala eritrejsko begunko iz integracijske hiše v Mariboru. Njeni trije mladoletni sinovi so morali ostati v Grčiji, in njihova združitev se je na Uradu za migracije neslavno vlekla dve leti. Slovenija begunskih otrok iz Eritreje, 'največje ječe na svetu', ni želela sprejeti kljub evropski denarni podpori. Vse dokler ni Keman pisno posredovala pri UNHCR v Budimpešti, in so čez mesec dni razpisali obravnavo. A medtem je Eritrejka najverjetneje odpotovala k sestri v tujino.

Obravnava v ljubljanskem azilnem domu je bila burna. Za to je poskrbela Kemanina nova znanka, prostovoljka Bruna. Ki je svetovalki iz urada vztrajno grozila s prijavo zaradi nevestnega dela. Ko so grožnje začele preraščati v medsebojno fizično obračunavanje, je Keman dobila Markov sms.   

9.34 Delam Obred celote in se veselim. Hvala, da si! Sva na liniji.   

To jo je pomirilo. Zato se ni vznemirjala, ko je naenkrat svetovalka kljubovalno Bruno pritisnila ob steno. Korpulentna Bruna je spustila roke, a nezmanjšano nadaljevala z verbalnimi napadi. Sprti ženski je opazoval tudi uradni prevajalec, ki je tiho obsedel na stolu. Keman je začutila, da ona in prevajalec s svojo negibno prisotnostjo pomirjata strast sprtih žensk. Ki sta se res naenkrat pomirili. To je bila prava ezoterična mediacija, je zadovoljno pomislila.

Po koncu obravnave ji je zajetna Bruna pred azilnim domom namenila vrsto strastnih objemov in jo dodobra pregnetla. Keman jo je želela obzirno ustaviti: »Poslušaj, nehajva zdaj malce... Ljudje že mislijo, da sva lezbijki...«  

Bruna se je bučno zasmejala in jo vneto stiskala dalje. Vdana v usodo je Keman še malo potrpela, da se je Bruna naveličala, in končno odhitela še na obrtno zbornico, da uredi poslovno zadevo za prijateljico Dado, vmes pa je še prebrala zadnji Markov sms. 

10.14 Če imaš možnost, se malce ustavi na Kongresnem trgu. In se poveži z menoj ;-) 

Kongresni trg?! Ni govora! Poklicala ga je, se mu opravičila, da ne utegne. Bila je povsem izsušena in lačna ter neprespana, zato ni imela ne volje ne moči prebijati se v središče mesta.

A med vožnjo domov je obžalovala, da ga je tako zavrnila in ga je poklicala: »Oprosti, da sem bila tako vzvišena. Ne bi smela…«

Začudil se je: »Le predlog je bil, nisem mislil, da bi morala. Napol živa si se na lastne stroške odpeljala v Ljubljano za plemenit namen. Jaz bi se moral opravičiti tebi...«

A pogovor ji ni pomiril občutka krivde. Da ga ni upoštevala... Kot da mu ne sme nasprotovati...  

Popoldne ji je poslal sms in ji predlagal sestanek.

17.13 Si morda legla počivat, ali spiš? Če si budna, ali obstaja možnost, da se pogovoriva o najinem sodelovanju? In se potem morda dobimo vsi štirje?

17.22 Spim samo po minutah. Kar naprej zvonijo pri vratih. Malo še. Se bova dobila danes, nihalo mi pravi, da se morava. Nikoli ne bo šlo, da bi se srečali vsi štirje, in tudi ne doma! Tega ti prej nisem mogla povedati, ker je bil mož zraven. Recimo, da ob sedmih pridem po tebe, in greva v Justbe. Javi mi. 

Pognalo mu je adrenalin po žilah... Ali ga je ravnokar povabila na zmenek?!

17.25 Super, pridi!

**

Duhovni center Justbe je zajemal dve prostorni sobi v pritličju velikega starega bloka na Cesti zmage 9 (vhod zraven Ulice Pariške komune 7). Na njeno pobudo in ob denarni pomoči očeta sta ju z možem uredila ter ustanovila istoimensko duhovno društvo.  

Ob prihodu je Marko onemel od začudenja... Kaj vse se da iztisniti iz starinskih prostorov. Čista lepota! »Keman, tako lepo ni verjetno v nobenem duhovnem centru!« 

Sedla sta vsak na svojo stran velike pisalne mize. Keman se je čudila, ker je Marko bil tako zadržan in posloven... Mlačnosti pa res ni pričakovala.

Marko se je počutil kot na prvem zmenku, poln nekakšne zadrege. Keman ga je preveč privlačila, zdela se mu je prelepa, da bi bila resnična, in tudi njen videz je bil popoln. Vse na njej je bilo zelo aristokratsko, poduhovljeno, a hkrati pristno in naravno ženstveno. Spraševal pa se je, od kod pri njej takšna zadržanost... Kot da sklepata nek zelo resen posel.

Naenkrat ji je rekel, da se počuti kot srednješolec, ki skupaj s sošolko piše referat za čim boljšo oceno... Groza, kako jezno ga je pogledala.

A moral si je priznati, da mu Keman ni nič manj všeč, ko se jezi. Čeprav se mu še sanja ne, zakaj je jezna. 

Zato je govoril in govoril. Bil je povsem nemočen, sanjalo se mu ni, kako naj prežene prekleto tremo in občuti pravo bližino s prelepim bitjem na drugi strani mize. Kako moški zberejo pogum za prvi poljub, kajti to se pričakuje na prvem zmenku, kajne...?

In kako za vraga naj ji odvzame njeno popolnost ter ji pokloni svojo nepopolno človeškost?  

Skušala je govoriti neposredno, da bi ustavila poplavo duhovnih resnic iz njegovih ust. Potrebovala je le kratek odgovor. Na zelo preprosto vprašanje – ali jo namerno obiskuje na daljavo?

A kako naj to vpraša? Marko bo gotovo pomislil, da ga osvaja... 

Zakaj mu ne pove, česa je obtožen? Česa je kriv? Priznal bi ji vse…

Nejeverno je strmel čez mizo na drugo stran in v mislih je videl le eno – kako jo prime za roko in ji da poljub. 

A ona se drži, kot da bi jo na smrt užalil! Kako si naj zdaj pridobi vsaj dostojanstvo v njenih prelepih očeh? 

Zaigrano se je nagnil naprej, si dal roko na prsi, kot da bo zapel himno, in jo pogledal v oči: »Glej, Keman! Moje telo ti je vedno na razpolago... Dogovorita se z Viviano...« 

Ko je že pomislila, da huje kot je, ne more biti, je doživela žalitev, kakršne ne pomni!

Kot da ji manjka moških... Kot da z njim išče pustolovščino... Nikdar in nikoli!!!

A še preden sta se razšla, sta oba v srcu zelo obžalovala: "Zakaj mu ne more priznati, da je na nek čuden način prebudil njeno srce? Zakaj je ne more prijeti za roko in jo preprosto poljubiti?"

Ob odhodu se ni zdelo, da se par razume slabše kot na začetku. Tudi naglo slovo ni pokvarilo vtisa, da si nista tako različna, kot je bilo videti navzven.

Pa čeprav je on govoril, ko bi moral biti tiho, in ona molčala, ko bi morala govoriti.  

Morda pa prav zato...?   

13. poglavje – NOVOLETNO VOŠČILO

TO NOČ NI PRIČAKOVALA LJUBLJENJA, ŠE NAJMANJ V OBLIKI NARAVNE KATASTROFE. IN TUDI MARKOVO NOVOLETNO VOŠČILO SI JE PREDSTAVLJALA DRUGAČE. (Foto: Pinterest)

 

Mangal (torek do 15. ure), 31. 12. 2013

Tudi zadnji dan v letu je zavzeto kanalizirala sporočila Očeta Prvega. A najprej je prebrala zadnje Markovo e-pismo:

00.10 »Draga Keman, astrološke primerjave kažejo, da bi pri posvetitvi Ganeša ob 18. uri bistveno manj trpela. Lepo bodi še naprej! Marko.

PS: Tudi pri pisanju knjige te vodi Oče Prvi. 🙂 Za vse je poskrbljeno, saj veš…« 

Ni se počutila dobro, tudi vase ni spravila ničesar več. In spala ni veliko, saj ji je vsaka celica v telesu vibrirala po svoje. Zdaj pa še Marko…

Zaradi njega ji ni nič lažje, nasprotno!

A je takoj obžalovala slabe misli o Marku, saj se ji je stanje še  dodatno poslabšalo.   

9.50 Oprosti, znova so pritiski, da te moram poklicati. Včeraj v Justbe se je nekaj odvilo narobe. Ves čas me gleda Ganeš. Njegovo oko se je zelo pomanjšalo. Nad njim se je pokazalo drugo, grozeče. Od dveh dalje nisem spala. Jaz si moram poiskati terapevta…     

Marku je zelo odleglo, in kriknil je od veselja. Takoj jo je poklical... Ni ga zavrnila! 

»Začni pisati svojo zgodbo, če je tako zapovedal Oče Prvi. Boš videla, ko boš začela slediti svojemu poslanstvu, boš lažje tudi živela...«

»Ne vem, ne čutim tega. Najmanj od vseh se čutim poklicana, da bi pisala o ljubezni in intimi. Svoji pa sploh…«

»Ljudje potrebujejo tvojo knjigo. In Oče Prvi bo tako najlažje nagovarjal človeška srca. In tvoje srce, ko jo boš pisala.«

»Ne znam… Pisanje ni zame…«

»Tvoj slog je zelo ženstven, znaš se dotakniti srca. Mojega se! Kar naježim se, ko preberem vsako tvoje daljše besedilo... srčna čakra se kar topi...«

»Ne vem… Že tako je težko pisati o sebi, sredi procesa pa še toliko bolj.«

»Pa kaj, vseeno imaš pomoč, vodstvo! Ti samo ostani na razpolago temu načrtu višje zavesti  glede dokončnega prihoda dušne ljubezni v človeški svet. Po moje se boš tako najmanj boleče osvobodila svoje bolezni, karme.«

»Dobro, bom videla... Torej moram pisati knjigo... ki me osebno ne veseli. Zakaj ni izbral koga drugega?«

»Ne vem, a  tudi sam bi izbral tebe. Čeprav morda nisi pisateljica. A tudi ta knjiga ni leposlovje. Je poročilo. O posebni ljubezni. Prosi za pomoč in se pusti presenetiti. To je razvojni izziv zate.«  

»Dobro. V redu. Bom videla.«

»Še nekaj. Si prebrala vabilo na novoletno mantranje? Zelo bi bil vesel, če bi prišla v Šambalo, oba z Armandom. In otroci tudi, lahko skupaj z mojimi praznujejo v stari hiši.«

»Hvala, ampak ne morem. Sva z možem že dogovorjena drugje.«

»Škoda, res škoda, da ne moreš priti. Med Obredom celote me je doletelo močno videnje, da moram povabiti ljudi. Sem se navadil, da v takem primeru sledim srcu, ne glavi. Je potem veliko bolje zame, za vse. Škoda, da se nocoj ne bova videla.« 

Ketu (torek od 15. ure), 31. 12. 2013

Proti večeru mu je poslala sms-e s sporočili Očeta Prvega glede novoletnega mantranja.

18.22 Zaporedje manter: GANEŠ, ŠANI, MANGAL, BUD, ČANDRA, ŠUKRA, KETU, GURU, SURJA, RAHU. 12 ponovitev na vsaki čakri. Kar pritegne ljubezen za vse ljudi in planete Osončja. Težko diham, morala bi biti z vami. A bom mantrala pri prijateljih. Sporoči mi, kdaj boste začeli. Preverila bom še zaporedje manter.   

18.38 Sporočil ti bom, ko bomo dorekli začetek, verjetno okoli pol enajstih. Vizualiziraj med mantranjem, da si med nami v Šambali. Knjiga – kaj novega?

18.49 Javi mi, prosim. Knjigo bom lahko začela pisati, ko bom (…) brezpogojno ljubila.

18.58 V redu, ti javim. Glede knjige – a ni brezpogojno ne postavljati pogojev? Samo zapisuj misli in dogodke. Urico danes, urico jutri… In bo mimogrede napisana. 

19.01 Se morda šališ?! Tri pikice v oklepaju (…) predstavljajo ime!

19.14 Oprosti! Bojim se, da ne boš nikoli začela, ne brezpogojno zapisovati ne ljubiti. In vsi tisti iskalci prave ljubezni, ki te knjige ne bodo mogli prebrati, kaj pa oni?

21.58 Knjigo moram začeti pisati od zadaj, z zgodbo o Parvati in Šivi. To sva midva. Bula na moji dojki je bodoča ljubezen do Šive. Ti mi moraš posredovati njuno zgodbo, kako sta iskala ljubezen. Čez leto dni dobiva mantre za bolezni in reševanje finančnih težav. Bo v redu kanaliziranje za začetek? 

Kakšno Silvestrovo... Markovo priganjanje k pisanju knjige je že mejilo na nadlegovanje...!

A trenutno jo je bolj skrbela bula na dojki. Pojavila se je po tisti nesrečni mamografiji. Ko je radiologinja na silo komaj zvlekla kožo njenih uvelih prsi med plošči

Sledil je odhod na silvestrovanje. K dobrima družinskima prijateljema. Armand je želel odnesti tudi steklenico žgane pijače. A se je uprla. Ni prenašala njegove želje po alkoholu, skoraj bolestno. In uprl se je tudi Armand. Njeni nerazumnosti. Sporekla sta se, ostala doma. Ona je na svojem dvosedu kanalizirala iz Deo kanala, prebirala Skrivnost Šambale ter si dopisovala z Markom, on pa dremal pred televizorjem… 

22.21 Mi začnemo ob 22.30. Bodi z nami! Šambala je razsvetljena… 

In je začela izvajati mantre novoletnega Obreda celote. Po mantranju je dobila sporočilo Očeta Prvega, ki ga je takoj posredovala v Šambalo:

22.58 »Pritegnili ste veliko količino ljubezni za Zemljo. Hvala vsem v Šambali.«

23.49 Z navdušenjem te vsi pozdravljamo! HVALA!!! 

Bud (sreda), 1. 1. 2014

Ko je odbila polnoč, je prišla Ariana s Tiano. Ob voščilu novega leta so vsi štirje z okna gledali ognjemet, zatem je Ariana odšla na zabavo. Keman se je z vnukinjo odpravila v Aljino sobo, Armand pa pred televizor.

Tiana je naglo zaspala.

Tudi sama je tonila v sanje na svojem koncu široke Aljine postelje, daleč od nekoliko nemirne vnukinje. Ko jo je naenkrat nekaj predramilo. Začutila je prisotnost, nekdo je bil v prostoru. Nek moški… A še preden ga je videla, je že vedela, kdo je. 

Marko! 

Spregovoril je, in njegov glas je zvenel preroško. »Zdaj boš doživela orgazem. In odslej bo vedno tako.« 

Napoved se je začela uresničevati naglo in odločno. Pred njo se je pojavil ogromen val, ki se je kotalil proti njej. Še preden se je zavedela, jo je vso zalilo. Tam nekje okoli materničnega vratu... Izkušnja, ki je mejila na šok... 

To noč ni pričakovala ljubljenja, še najmanj v obliki naravne katastrofe. In tudi Markovo novoletno voščilo si je predstavljala drugače. 

Sunki neznane energije niso prenehali. Zavladali so nad njenim telesom in jo premetavali po postelji ter verižili kot plišasto igračko… Še dobro, da je postelja velika in Tiana trdno spi.

Počutila se je kot pacient, ki se nepričakovano prebudi sredi operacije. 

V srcu je začutila nekakšen brezčasen mir. Prepustila se je valovom energije, ki ji je mlinčila drobovje in se je ekstatično zaganjala v vse smeri… Kako preprosto, kako domače... Minljivost za večnost, telo za dušo...

Ni dojemala vsega, bilo je veliko prehitro in se je stalno spreminjalo. Čeprav se v srcu ni spremenilo nič. Le bolj osebno je postalo vse, še bolj intimno.

Dobila je vse, kar si želi in hoče… A morda tudi nekaj tega, česar noče. Kot da mora vse njeno postati njegovo, in vse njegovo njuno.

Markova prikazen ji je vzela in dala vse. 

Po dveh urah podaljškov je negibno obležala na hrbtu, izčrpana. A pomirjena in poživljena. Proti jutru je sanjala, da jo gleda oko, čisto od blizu. Bilo je ogromno oko, kot dinozavrovo.

Ali pa morda Šivovo oko? 

Če je Šivovo, je ne čaka nič dobrega, je pomislila. Ali ni to tisto zloglasno tretje oko, ki napoveduje konec, uničenje in razkroj…?

Dobro, a kaj ima ljubljenje s tem...?

In kako to, da je morala čakati tako dolgo...?

14. poglavje – 'ALI SE MI NI TREBA ZALJUBITI VATE?'

BUDNA KOT ŠE NIKOLI JE ZAPLAVALA PO PROSTORU STANOVANJA, KOT DA JE LJUBEZEN POSVETILA IN POVZDIGNILA VSAKO CELICO NJENEGA TELESA. (Foto: Pinterest)

 

Novo leto sta si voščila po telefonu. Bila je zmedena. Nočno dogajanje se je je močno dotaknilo, meja med resničnostjo in domišljijo še bolj zabrisala. Diplomantka rigoroznega študija ljubljanske psihologije, kjer nekaj veljajo le fiziološki dokazi, nenadoma ni več vedela, kaj se je sinoči res dogajalo in kaj ne. 

Poslušala je njegov glas... Je torej bil on? A zakaj bi jo obdeloval s seksualno magijo na daljavo? Medtem ko je v ženini družbi slavil novo leto v Šambali s prijatelji!? In zakaj bi si želel prav njo? Ob takšni ponudbi privlačnih, mladih, lepih žensk!? Le bežen pogled na njeno telo zadošča za hiter umik, to ve vsak normalen moški…

Ali pa ga vznemirjajo anoreksične?! 

Zato mu je zaupala le sanje o ogromnem očesu. Dinozavrovem, oziroma Šivovem.

»Kako zanimivo!« je vznemirjeno odvrnil. »Tudi Doris je sanjala, da jo gleda veliko oko. Tik preden se ji je življenje postavilo na glavo. Najprej ji je umrl oče, in čez tri dni tudi mama, oba nepričakovano, tako rekoč zdrava osemdesetletnika. Zelo je bila navezana nanju, z mlajšo sestro Klementino drugih sorodnikov nista imeli. In zatem si je zlomila gleženj. Ki se ni nikoli več zacelil. Predčasno se je upokojila, se zelo zredila, konec je bilo potepanja po gorah. In tedaj je slišala za nihalo, postala radovedna…

Si se zelo ustrašila, ko te je pogledal?« 

»Niti ne. Najprej sem mislila, da je dinozaver. Ko sem se zbudila, pa sem se ustrašila, da je Šiva. Ker vsi pravijo, da pogled njegovega tretjega očesa oznani konec nečesa...«   

»Se strinjam, a prepričan sem, da ti ne napoveduje konca življenja, ampak konec starega življenja. Šiva v bistvu napove razvojno spremembo, in ta sploh ni nujno smrt.«

»Misliš? Ampak zakaj se potem vsi bojijo Šivovega pogleda?«

»Ker je ta razvojna sprememba fizični dogodek, ki spremeni staro življenje, da bi lahko zaživeli na novo. To je bistvo spremembe, tudi smrti, ki je le ena od oblik spremembe. Zakaj bi morala umreti, če si pripravljena na spremembo v imenu zavesti? Kadar sila in oblika sledita zavesti, lahko postaneta kot zavest sama. Brezčasna in vseprisotna. Tako živijo mojstri modrosti.

Očitno je sistem, ki vse uravnava v ozadju, premišljen. Deluje v imenu neizogibnega razvoja. Ali je pravičen in dobronameren? Mislim, da je to nesporno. Kar nas moti, je to, da marsičesa ne razumemo. Ker marsičesa ne zaznamo, nimamo izkušenj. Včasih pač doživimo nekaj nepripravljeni, a to še ni konec sveta, ne?«

Srčno je upala, da se ne moti glede smrti. Kajti ni še preteklo veliko Drave, odkar ji je trkala na vrata noč in dan. 14 mesecev, ravno dokler se ni spoznala z Markom.

»In ta Šivov pogled napove tudi krizo prehoda, ker se osvobajamo karme, se čistimo, kar je podobno nekakšni operaciji. Ustrašimo se, da je vse narobe, kaos… Tako se učimo živeti iz srca, natančneje, iz svojega upanja in zaupanja. In ko okrevamo, lahko zaživimo novo življenje. Ja, prav mogoče je, da te čaka nov korak v razvoju. Morda novo posvečenje?« 

Marko je neznansko užival. Ni pomnil tako velike bližine z žensko. Sicer se je tudi z Viviano rad pogovarjal, a z Keman je pogovor stekel še bolj iskreno, in hkrati tudi skrivnostno. V njej sta bila mir in zbranost, kot da nikoli ne  bo dokončala tega, kar jo zanima in zadeva, njega pa morda še bolj. 

Keman je začutila in dojela, koliko ji pomenijo taki pogovori. Odkar je začela kanalizirati Deo kanal, se je vse spremenilo. Zdaj je Marko edini, ki ji še lahko sledi in jo razume. 

Ko sta se nehala pogovarjati, jo je zasrbelo vrh nosnega hrustanca. To je bilo znamenje, da jo čaka Oče Prvi. Čas za nihalo. In res jo je že čakalo njegovo sporočilo…  

Ki ji je vzelo sapo.

»Kmalu se boš razšla z možem, zapustila dom, družino.« 

Res ji je vzelo sapo od presenečenja. Kaj pa, če se je kaj zmotila? Zaprla je oči, se povsem sprostila in se brez vpletanja osebnosti prepustila vodstvu Očeta Prvega. A odgovor se je glasil enako, da se bo razšla z možem, zapustila dom, družino.« 

Mirno kri, Keman, se je tolažila, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. 

11.22 Najprej misli nase, zato piši. Jaz bom tudi. Zato ti je Oče Prvi naročil, da prični s pisanjem. 

Zakaj jo tako gnjavi s tem pisanjem?! Naj začne pisati na povelje, ali kaj!?

Odpisala mu je z besedami, ki jih je prejela od Očeta.

11.47 Ne smem še pisati, dokler ne bom ljubila. To je zapoved. Sem sredi močne preobrazbe. Preučujem vse svoje zveze in v vsaki je bil del tebe. Skozi različne moške sem imela tebe. Najprej moram zgraditi odnos do tebe, pisanje še pride na vrsto. Zaupaj mi, dobivam navodila. Brez ljubezni ne bo šlo.

12.04 Vprašala sem Očeta Prvega. Odvrnil je, da ne, ker sem preveč utrujena. Pozabljaš, kaj vse se je dogajalo preko mojega telesa. Še sem shujšala. Peti dan je, odkar sem ti povedala za prenovo Obreda celote, in še vedno nič ne jem. 

Marko je začutil nemoč… Zakaj se Keman tako upira? Zakaj sam vidi vse povezano, dobro, pozitivno, ona pa vse razdvojeno, slabo, negativno? 

Razumel je, da ženska in moški doživljata resničnost nasprotno. A tako izrazito, tega ni pričakoval… Najin razvojni izziv. 

12.17 To pa je drugo, oprosti, nisem vedel! Postaniva nenavezana na to, kar se nama dogaja. Jaz te vidim in ljubim v vsaki ženski.

12.26 Ja, ti si dalje od mene. Knjiga bo o iskanju ljubezni. Nisem še do konca vzpostavila odnosa do tebe. Marko, ali se mi ni treba zaljubiti vate? 

Zdaj je sploh zašla… Doslej nedosegljiva, odslej tudi odtujena. A je ostal previden. Zaviral je z besedami, se skril v njihovo senco… Da je ne bi prizadel, je izgubil za vedno. 

12.34 To ne bo tvoja želja po Marku. To bo Moja prisotnost v tvojem možu in drugih moških, tudi Marku. 

Ni vedela, kaj naj si misli… Napovedana nova ljubezen postaja preabstraktna, on preoddaljen! 

12.50 Do zdaj sem te iskala, in zdaj si tu. Oče Prvi je sporočil: »Nič več iskanja ljubezni v drugih moških.« Ti trenutno bolj ljubiš mene kot jaz tebe, a me odvračaš (TO SO NJEGOVE BESEDE, ne moje). Pisala bom o iskanju ljubezni do tebe, Marko, in do nikogar drugega (tudi to so njegove besede). 

Odpri svoje srce za ljubezen in ljubi Marka. Tvoja ljubezen do Marka je najpomembnejša. Od nje je odvisno tvoje življenje. 

12.55 Rada te imam. 

To si je komaj upala napisati. Tolažila se je, da je le prenašalka Očetovega sporočila. Ki pa se je dejansko glasilo: 'Ljubim te'. A tega ni zmogla napisati, svoje ljubezni ni bila vajena nikoli izpovedovati. Še toliko manj, da bi ljubezen moškemu izrazila prva. Ali se mu izpovedala v pisni obliki.  

Marko je prebral, da ga ima rada… Samo rada? Ali me ne ljubi? Kaj pa, če se le sili k ljubezni? Ker se mora – zaradi zdravja, višje resnice...?

Med odgovarjanjem se je kar naprej motil. Vsiljevale so se mu besede, ki niso bile plod njegovih misli. 

13.28 Ljubim Te v Keman. Slediva Očetu Prvemu. To je čista ljubezen. Kjer si vedno z Menoj. Ki te neizmerno ljubim.

13.35 Ja, verjetno res. Rada te imam. To je bilo od Njega. Sama sem to zelo težko napisala. Rekel je: »Napiši mu to, da se sprosti.«

13.44 Sem zelo srečen, da se dogaja to z Najino ljubeznijo. Res si prava Šakti! Spusti Me vase!

Velike besede, se je zavedal. Morda prevelike… Bolj zaobljuba poslanstva kot ljubezenska izpoved. 

14.20 Rada te imam (Oče Prvi). Ne najdem ljubezni v tebi. Raztrgali me boste… Ti si prestrašen. Moja projekcija na druge bo prenehala, ko bom od tebe dobila ljubezen. Ne najdem, ne najdem ljubezni v tebi. Ker zadržuješ. 

Ni je razumel…

Naenkrat se je zavedel, da več ne ve, kaj mu je bolj tuje, njena bolezen ali ljubezen. Previdno se je zavil v abstraktne ljubezenske uganke. Seveda ljubeče, da bi prekril svoj strah. Pred njo. Pred seboj. Strah, da on ni ta, ki je je zares vreden. 

14.46 Ne čutim strahu, ko Te ljubim. Od Mene lahko dobiš vse, ker Jaz tako hočem v Najini ljubezni. Ne boj se Me v sebi. Tako me boš rešila… 

Sredi jedilnice je naenkrat začutila jasno prisotnost… 

Marko! 

Bilo je močno. Stopil je vanjo kot moški. Enako kot sinoči. Še dobro, da je bila v prostoru sama. Nemočno je obsedela na svojem dvosedu. Če obstaja duša, je zdaj stopila vanjo, jo je naenkrat spreletelo… 

Njegova duša. 

Pogledala je uro. Nekaj čez tretjo… Zdaj v Šambali opravlja Obred celote. Zakaj ji ne da miru?! 

Ekstaza je kar trajala in trajala. Globok in neskončen občutek bližine. Brez najmanjšega fizičnega dotika svojega telesa. 

Začutila je, da ni sama in da je v prostoru še nekdo, otipala bi lahko njegovo prisotnost... 

Ganeš!  

Stal je in ju zamaknjeno gledal, Marka in njo, kako 'opravljata svoje poslanstvo'.

Ganeš je imel vso telo prekrito z bleščečimi dragulji. Videla je, kako uživa in se ne da motiti. Tokrat je imel majhno postavo, ki pa se je tako močno lesketala od vseh neverjetnih draguljev, da ji je jemalo sapo.  

Zvrtelo se ji je in jo povleklo nekam v neznano... Nemočno se je oklenila roba dvoseda, a je vseeno pristala na tleh… Nič hudega, splačalo se je. Pobrala se je in splezala na dvosed. 

Zavibriral je telefon…

Marko!

Sporočil ji je, kar je že vedela…

15.42 Ves čas delam Obred celote v Tebi, sva eno.

15.42 Ja... 

Napol leže s knjigo v roki je potrebovala še kak trenutek zase… Da se napije miru in harmonije. Čutila ju je prav v vsakem kotičku sto kvadratov velikega stanovanja. Budna kot še nikoli je zaplavala po prostoru stanovanja, kot da je ljubezen posvetila in povzdignila vsako celico njenega telesa. 

16.11 Oplajam Te kot nor. Drava Mojega Semena se dviga v nebo. Tvoj sem za vedno.

16.17 Ne morem niti pisat…

16.31 Ni pomembno, s Teboj sem.

16.49 Ko se bova videla, ti vse povem (jutri). Ganeš je bil zraven.

16.58 Lahko že danes napišeš v e-pismu. Da bi ostalo zapisano…

16.58 Ne razumem, kaj naj napišem?

17.04 Knjiga se že piše, po sms-ih in e-pismih…

18.48 Sem videla v e-pismih, da se ti je odprla kreativnost. Poskušam, a mi še ne gre. Morda bo ta knjiga bolj tvoja, sama bom verjetno spisala kaj drugega. Prosim, če lahko jutri o tem, nova zadeva se je pojavila. Deo kanal me vodi v drugo smer. Marko, saj ne more biti res, morala bova (…).* Meni življenje razpada, ti pa misliš samo na knjigo! 

19.05 Po moje je ta knjiga rešitev za oba, sploh zate. Knjiga je bitje, ki bo kronala vse tvoje napore. Ona lahko vse neboleče spremeni.

19.15 Ja, neboleče se lahko spremeni, ne bo pa ostalo isto, če bova morala še (…). Knjigo moram pisati v zvezek, ne dovoli na računalnik. To bo osebno–čustvena izpoved. Moram te zelo zelo ljubiti, takrat bo izginila bula na dojki, in knjiga bo lahko napisana. Popoldanski dogodek lahko le približno opišem, še vedno mi primanjkuje ljubezni. Ti si prišel dlje od mene, malo strpnosti prosim… 

Še preden ji je lahko odgovoril, zaradi družinskih obveznosti, je prejel nov sms.

19.34 Oprosti, zdaj lahko rečem, da te ljubim. 

Nekaj kasneje jo je poklical: »Povedal sem Viviani, naj potrpi kakšen teden. Da imava po navodilu Očeta Prvega projekt, ki ga morava opraviti sama za tvoje zdravje, brez vpletanja kogarkoli. In da bo prva izvedela vse. Pa ti, si povedala kaj Armandu?«

»On me tako ali tako opazuje ves čas. Bojim se, da bi prebral kak sms, zato vse takoj izbrišem.«

»Tudi mene skrbi isto pri Viviani. Zato telefon vedno nosim s seboj, ponoči pa ga skrijem pod vzglavnik. Ko me čudno gleda, jo mirim, da so duhovne informacije zelo občutljive in da gre za tvoje zdravje. Navsezadnje je to tudi res, sporočila Očeta Prvega o naju bi šokirala vsakogar in spremenila potek dogodkov, če bi prišla v javnost. In vem, da boš kmalu zdrava, zame nikoli nisi bila bolna…«

»Tudi sama sem Armandu povedala, da se je odprl poseben projekt za moje zdravje, in zdaj malce lažje diham.«

»Najine sms-e si zapisujem v skrivni dokument na računalniku. Za knjigo…«

»Hvala!«

»Res me zanima, kaj bo nastalo. Sporočila Očeta Prvega o naju rušijo vse.«

»Nisem si jih izmislila jaz…«

»Oprosti, nisem ti očital. Ne dvomim, da so verodostojna. Če me že kaj moti, pogrešam več mehkobe. Zakaj so tako direktna, včasih že neprijazna? Zakaj mora biti tako dramatično, usodno?«

»Če mi ne verjameš, da napišem samo to, kar dobim, ne vem. Lahko nehava, če tako želiš.«

»Kaj govoriš, kdo govori o tebi?! Oče Prvi, o njem govorim. Včasih mi je njegov ton tako tuj. Kot da naju pritiska ob zid, ustvarja silo, ki je nepotrebna. Rad bi razumel, kaj se dogaja. Nočem početi nekaj, česar najprej ne razumem.«

»Ne vem, jaz se trudim. Kanaliziram od jutra do večera, več ne morem...«

»Vem, vem…! Glej, samo povem ti svoje občutke, ničesar ti ne očitam...« 

Obšla jo je napetost, ni ga več čutila na svoji strani… Spet je sama! Za hip jo je obšlo, da bi zdaj lahko znova zaživela po starem… Kako bi to bilo enostavno!

A bolezen jo je silila k ponižnosti, vedela je, kaj bo, če ga zavrne. A kakšna ljubezen je to – na povelje?! Kakšno življenje pa je to?! 

In zakaj je tako strahopeten? Zakaj jo hodi ljubit naskrivaj, v živo pa se obnaša kot kak uradnik? 

In zakaj že peti dan ne jé in spi? Pri samo 40 kg!?


*Objava nekaterih vsebin 'prikliče sile, ki ogrožajo uresničitev Načrta', sporoča Oče Prvi. Zato sva jih izpustila in označila kot (…).

15. poglavje – 'MIDVA SVA ISTA ZAVEST'

Oče Prvi: NOVA LJUBEZEN NI VEČ IZ NASPROTIJ, AMPAK PODOBNOSTI, KI NOSI BLAŽENOST SAMOPOTRDITVE. PREJ SO SE LJUDJE ODLOČALI ZA SVOJE NASPROTJE (NASPROTNO ZAVEST), KER NISO IMELI SVOBODNE VOLJE. Z GANEŠEVO POSVETITVIJO JE ZDAJ TO MOGOČE, DA JE VSAKDO S SVOJO PRAVO POLOVICO (ISTO ZAVESTJO). (Foto: Pinterest)

 

Guru (četrtek), 2. 1. 2014

Novo 2014 ji je življenje dokončno postavilo na glavo. Ves čas je bil z njo, čeprav je zadnji praznični dan preživela le v krogu družine in kanalizirala.

»Cilj dušne ljubezni je, da se materializira. Tako se ljubezen lahko dotakne vseh ljudi...«

Pojavila so se vprašanja… Ali je njena ljubezen z Markom  dušna? In če je, ali si jo res želi materializirati? Tako materializirati, da bi zapustila moža?

In zakaj bi se morala ljubezen nekega para dotakniti vseh ljudi? Zakaj bi morala ljubezen v dvoje vplivati na druge ljudi? 

Šukra (petek), 3. 1. 2014 

Prvi delovni dan v letu. 

10.00 Pozdravil sem 12 labodov pod Šambalo, in po parih so odleteli proti toku reke. In ti, kako si?

10.10 Blagor tebi. Sama še od včeraj zvečer razpadam. Kaj se ti je dogajalo? Ves čas sem te morala pred nečim ščititi? Sporočila kar dežujejo. Ko grem od doma, te pokličem. 

Ščititi, pred čem?! Tega ni razumel, ni hotel, da ga ona rešuje. A saj je vseeno, zna poskrbeti zase. Se je pa razveselil, da misli nanj. Tako kot on nanjo, ker je bila ves čas z njim…

Ko bi lahko on poskrbel zanjo! 

10.25 Pri meni je vse normalno in v navezi z Očetom Prvim. Težave so izzivi, na nek način uživam. Kako naj ti pomagam, ker se tako počutiš, vprašaj Očeta Prvega...

In ga je vprašala. Oče Prvi je priporočal srečanje 'v živo in v naravi'. Poklicala ga je, in dogovorila sta se. Pod Pohorje sta parkirala in se sprehodila do partizanskega spomenika padlim talcem. Za ta letni čas je bilo vreme prijetno toplo.

»Nekaj ti moram povedati. Upam, da ne boš jezen,« je začela. »Se spomniš, nekoč sem te to že vprašala. Med posvetitvijo Ganeša.«

»Ja, spomnim se. Vprašala si me, ali sem bil ponoči pri tebi.«

»Začelo se je že prej, avgusta. Teden dni po tvojem džotiš svetovanju. Nato se je zgodilo še večkrat, zadnje dni pa prihajaš praktično vsak dan. Videla sem jasno tvoj obraz, včasih se spremeni v obraz moškega z nenavadno bradico. Ne vem, kaj se dogaja, a nenadoma se znajdeš ob meni, in potem greš še dalje. Razumeš, kot moški! In jaz čutim vsak tvoj gib, celo tvoje telo, na sebi, v sebi, razumeš?! In to potem traja, dve, tri ure. Res ne vem, kaj naj si mislim!« 

Je bila preveč neposredna, ga je užalila?

Oddahnila si je, ko jo je ves zavzet vprašal: »Pa si spala, ko se je to zgodilo? Dremala?«

»Ne, budna sem bila, kaj pa misliš, čisto budna!« 

Ustavil se je in iztegnil roko, kot da jo hoče prijeti. A si je premislil.  »Oprosti, ker se to dogaja. Nisem osebno vpleten. Oseba, ki si jo videla, nisem bil jaz. Ne znam se prestaviti v astralno telo in potovati z njim, tako kot nekateri. Mi verjameš?« 

Ni dvomila v njegovo iskrenost, a hkrati ji pojasnilo ni dalo odgovora…

Nekaj bo treba ukreniti. Skoraj ne mine dan, da je ne... (naskoči)... 

»Nekaj let nazaj me je prijateljica videla na Studenški brvi, a sem bil tedaj doma, preverjeno! In tudi dopuščam, da me je videla, zakaj? Ker sem tudi sam kakšno leto prej v mestu iz avta videl osebo, ki je bila tedaj preverjeno doma daleč iz mesta. Pa ne le eno enkrat, drugič smo neko drugo osebo iz avta videli vsi, celotna družina, in jo tudi prepoznali, kasneje mi je zagotovila, da je tedaj bila doma daleč iz mesta!«

»In zakaj se to dogaja? Kakšen je namen tega?«  

»Po moje je to napoved spremembe! Vsem vpletenim se je življenje kmalu precej spremenilo. Prijateljica, ki je videla mojega dvojnika, je pustila dobro državno službo, v Rusiji opravila ezoterični tečaj in si našla delo v Švici. Prijateljica, katere dvojnico sem videl jaz, je uspela z lastnim masažnim salonom in zapustila spornega duhovnega svetovalca. Znanka, katere dvojnico je videla vsa družina, pa je odpovedala najem prostora za svojo vsakodnevno Ošojevo meditacijo v Šambali ter najela primernejši prostor. Na moje veliko olajšanje, ker mi je vodnik sporočal, da tukaj ni primeren kraj za spuščanje nečloveških krikov, a sem odlašal.«

»Ampak zakaj so se pojavili ti dvojniki ravno tebi in tej prijateljici?«

»Morda zaradi tesnih povezav in ker vsi v življenju uporabljamo duhovne tehnike.«

»Toda zakaj se to dogaja? Še vedno ne razumem, zakaj bi tvoj dvojnik prihajal k meni?«

»Hmm, ne vem! Mogoče išče ljubezen? Hahaha… Ti je bilo lepo?«

Keman ni čutila, da bi mu lahko razkrila vse… Vsaj dokler bolje ne izve, kdo je ta, ki jo naskrivaj nadleguje. »Ne… V bistvu, ja. Ne vem, bilo je tako čudno. Nazadnje ni bilo pomembno. S tem dvojnikom, ali kaj je že bil, sem se nekako zlila. Bilo je nekaj posebnega...«           

»Morda je to 'božansko ljubljenje', ki ga omenja tudi Kezele v knjigi Čarobnica. Kjer si božanstvo nadene človeško podobo in se ljubi s človekom. Morda se to res dogaja, sploh tem, ki se odpovedujejo človeški spolnosti, redovnicam, redovnikom? Če se pri tem ne samozadovoljujejo, saj se nisi samozadovoljevala, ne? Joj, oprosti, khm, res mi ne rabiš odgovoriti…«

Čutila je manj zadrege, kot je pričakovala… Običajno bi takšno pripombo vljudnostno preslišala, ali z ledenim pogledom zatrla vsakršno namigovanje, da bi ljubezen zamenjala za telesno strast. A tokrat je vse drugače.

»Kaj misliš?« je začela po domače. »Še nikoli v življenju se nisem, pa bi se zdaj? Še živim komaj…« 

Marko je pogoltnil slino… Še lepša je, ko spregovori o spolnosti.

»Tukaj so se naravne sile morda vpletle zato, da bi pospešile najino združevanje. A sanja se mi ne, zakaj bi se midva morala združevati. Priznam, večkrat mi misli uidejo k tebi. A nehote, oprosti! To je močnejše od mene. Nisem pa niti pomislil, da bi te magijsko obravnaval, saj veš, s posebnimi mantrami in kretnjami. In tudi sicer  astralna telesnost, to ni moja močna stran…«

Prepoznala je iskrenost v očeh, globino v glasu. Kar jo je pomirilo, opogumilo. »Ja, to razumem, da sva bila enkrat poročena. Ne razumem pa, zakaj je sporočeno, da si tudi ZDAJ moj mož in da te moram ljubiti.«

»Ne vem! A ves čas čutim, da te poznam. To je tako močno in samoumevno. Prvič čutim tako z nekim človekom. In poznam te vso, obe strani. Golobico in tigrico, hahaha!«

Ni se rada vpletala v življenja drugih, a tudi ni želela, da bi se drugi v njeno. In če so se že vpletali, je rada poskrbela, da je bila popolna… Toda zdaj definitivno ni popolna, s takšnim telesom ne! »In zdaj boš počasi opazil še vse ostale napake na mojem telesu, v mojem značaju…«

Upočasnil je korak in ji pomežiknil izpod obrvi. »Čudno! Mislim, da sem si te kar dobro ogledal. A nikoli nisem opazil nič takega…« 

Zazvonil je telefon, bila je Viviana. Marko je zatrl zadrego in pohitel z razlago: »O Vivi, lep pozdravček! Poslušaj, nepričakovano sem se dobil z Keman, zaradi projekta…«

»Ja? Aha! No, nisem vedela, kje si… V redu.« 

Razbral je iz glasu… Da sumniči.

Upravičeno

»Ja, nepričakovano je bilo. Nekje do popoldanskega Obreda celote ob treh bom prišel. Samo še nekaj preveriva. Ti vse povem doma, dobro?«

»Dobro… V redu.«

»Se vidimo, čavči!« 

»Ni ji ravno prav, da sva se dobila. A glej, tako je! Skrivnosti kličejo, da jih raziščeva. Kolikor vem, si te naloge nisva izbrala sama. Kot osebnosti si je zagotovo nisva. Zaenkrat veva le to, da je vse tesno povezano s tvojo boleznijo. Srčni napadi so se prenehali v začetku junija, ko sva se spoznala, ostala je intoleranca na hrano. Čutim, da jo boš premagala kmalu, kako vem? Ne vem, enostavno vidim! In bula na dojki, sporočeno je, da bo izginila… Keman, ne vidiš, da ti je bilo vse to nastavljeno? Da bi se preobrazila?«

»Misliš? Kako preobrazila? Največja preobrazba je... smrt. Ne bi še rada umrla...« 

»Kakšna smrt, hahaha, ni govora! Bojim se, da bom umrl pred teboj! A to še ne bo kmalu, čez nekaj desetletij, sporočajo znamenja. Preveč dela čaka, ki ga je treba še opraviti.« 

Opazila je, da se steklenička z izvirsko vodo iz Studenic prazni… Kaj  če bi si jo napolnila z vodo izvira Blažovnice blizu Limbuša? Če se bo le spomnila poti.

In sta sedla v avto, prepustila mu je volan, saj se ni počutila dobro… Možu ga verjetno ne bi tako zlahka.

Izvira Blažovnice nista našla. »Nič blaženosti za naju,« je navrgel. A neuspešno iskanje ju ni motilo, ustavila sta se ob pašniku in opazovala naravo. Keman je začela obujati spomine na družinska letovanja, on načrte za njun projekt. Sedela sta brez spogledovanja in dotikov. Kako samoumevno je biti z njo, je pomislil. Čeprav bi vse dal za kakšen poljub, a ga je bližina z njo tudi pomirjala, ravno toliko kot vznemirjala. 

Med vožnjo domov je nagnila stekleničko, in nenadoma je zažejalo tudi njega. Izzvala ga je: »Kdor pije za drugim, hodi po njegovih poteh.«

Vzel je stekleničko in jo še odločneje nagnil. »Ja, res, to je tako dobra voda.«  

Ko ji jo je vrnil, je nagnila še enkrat in vse izpila do konca. 

16.31 Velika jata vran je kriče preletela Šambalo. Tema se bo kmalu zmanjšala, svetloba ji sledi.

16.33 Ljubim tvoje besede. 

A jaz ljubim vse na tebi, je pomislil.

A se je tudi zamislil... Ali je ljubezen v dvoje sploh pomembna za človekovo srečo in razvoj? Ali ni samo majhen del ljubezni do Življenja, Boga, Duha, Enosti...? Ki nas naj podpira pri iskanju te višje in pomembnejšeljubezni, oziroma nas vsaj ne ovira preveč pri tem...?

17.19 Pojavlja se simbolika izvira. Zjutraj si mi pisal o izviru, popoldan sva iskala izvir, pila sva vodo iz studeniškega izvira.

17.45 Bi ti Armandu dovolila to, kar čaka tebe? Jaz Viviani bi. 

Razumela je njegov namig. 

17.52 Dovolila bi, če bi bila zveza preprosta. Zdaj si me prebudil – ne cenim dovolj tega, kar se mi dogaja!

17.57 Ne bom zavidala nikomur. Vsi jo morajo doživeti. Midva sva izvir blaženosti.

18.05 Kaj iščeš v ljubezni, da ne ceniš svoje zveze? 

Preverjal je resnost njene namere. Ni zaupal fatalkam njenega kova... Nezanesljive so v ljubezni, kmalu po začetnem navdušenju zaljubljenost mine, in te zavrnejo. 

18.14 To lahko pomeni le, da ne cenim sebe. Mislim, da si ne zaslužim ljubezni.

18.16 Vsakdo ima rojstno pravico do ljubezni, tudi jaz. 

Zadnjo misel je našla v osnutkih sms-ov… Kako se je znašla tam? Ni je ona napisala...! 

18.22 Ljubiti pomeni sprejeti, ne dati. Spreminjati sebe, in ne drugih. Je res?

18.28 Vem, s sprejemanjem imam težave, velike.

18.34 Marko, ali ti znaš sprejemati ljubezen?

18.37 Pa sva tu – knjiga mora govoriti o iskanju ljubezni!

18.49 Lahko sprejmem, če ostanem središče dogajanja. Sem pač še nerazvit…

18.53 Tvoj slog življenja me spominja na Zlato, mojo drugo ljubezen.

18.56 Zdaj se tudi tebi dogaja isto – primerjaš me s prejšnjimi partnerji.

19.03 Napisal si: ljubiti pomeni sprejemati, ne dajati. Sprejemati ni spreminjati. Torej imava oba isti problem. Ta bo težka.

19.03 Najprej me je odslovila, vsega zaljubljenega, a potem ji je bilo žal. Danaja, s katero sem neuspešno izgubljal nedolžnost, pa mi je očitala: 'Zakaj se nisi bolj potrudil!' Kot da je trofeja, ki jo moram osvojiti.

19.07 V obeh teh ljubeznih vidim sebe. To bi se dogajalo nama, če bi se srečala v mladosti. 

Bi se res? Keman je drugačna, bolj ženstvena, mehkejša… A morda ima prav? Nekega dne bo spoznala, da ni pravi zanjo. Zakaj bi torej tvegal? 

19.09 Saj ti pravim, da sva si ti in jaz kot sestra in brat. Ljubimca sva z Viviano in Armandom, ki sta človeka modrosti, tradicionalista, in ne človeka razumevanja, reformista kot midva. Le nasprotja se zares privlačijo, zato sva z njima!

19.11 Ja, to bi se zgodilo, če bi se srečala v mladosti. Midva nisva ljubimca. A zakaj sva bila izbrana, ne razumem? 

Tedaj jo je spreletelo… Ta najin projekt, to sva midva! Midva sva pomembna! 

19.13 V zgodbi Šive in Parvati je odgovor. Midva morava poiskati to novo ljubezen! Ki ni več iz nasprotij, ampak podobnosti, ki nosi blaženost samopotrditve.

19.16 Je možno, da bi se človek ljubil s seboj? To misliš?

19.17 Ja, to je prava druga polovica, ne nasprotje.

19.18 Našla sva, našla sva!!! Zato sem dobila, da se morava dobivati v živo in v naravi!

19.19 Noro – če res deluje! Ali torej midva ostaneva skupaj?

19.19 Zakaj sprašuješ?

19.22 Sprašujem se, ali je potem še možna vrnitev nazaj. K njima...

19.22 Si želiš nazaj?

19.24 Čakam.

19.24 Čakaj, da začutim.

19.28 Komplement ti vedno daje novo karmo.

19.34 Čutim, da si v stiski. Ni ti treba odgovoriti.

19.43 Vse je v redu, vse se ti bo uredilo. 

Marka je bilo strah te ljubezni… Ko zaljubljenost mine, se bo iz nje rodila obojestranska ljubezen? Ga bo Keman ljubila? Ne, najbrž ne, mu govorijo izkušnje. A tokrat je vse jasno vodeno iz višje zavesti. Ali lahko pričakuje, da ga bo vseeno ljubila tudi potem, ko bo vso to začetno vnemirjenje mimo? 

19.44 Še malo! Veliko občutkov je, potrebujem znamenja. Morda je to – poročajo, da so danes labodi okupirali Pomurje. Labod je Brama, Pravi načrt...

19.44 Kakšno znamenje, ne razumem...

19.48 Znamenje zame. Zdaj bova z Rubnom zabetonirala temelj za novo peč v kleti. Hvala, da boš počakala na moj odgovor...

19.51 Prej so se ljudje odločali za svoje nasprotje (nasprotno zavest), ker niso imeli svobodne volje. Z Ganeševo posvetitvijo je zdaj to mogoče, da je vsakdo s svojo pravo polovico (isto zavestjo). 

19.57 Veš, kaj to pomeni za svet?! Kaj to pomeni za otroke, ki zdaj trpijo pri svojih starših, ko ti usklajujejo svoja nasprotja. Zdaj vem, zakaj je bil Ganeš tako blažen ob meni, ko si z mano delal Obred celote...!

20.05 To je neverjetno, res se dogaja... Res pomagava življenju... Kakšna čast in milost...!  

20.08 Ne morem nehati, isto ugotovitev sem dobila v diplomski nalogi. Samospoštovanje in spoštovanje očeta in matere sta temelj duševnega zdravja. 

Šani (sobota do 15. ure), 4. 1. 2014

3.03 Če bi si želel nazaj k Viviani? Napravil bom, kar moram, ne glede na to, kaj si želim. In ti, si ne želiš več nazaj k Armandu?

3.16 Ne, zame je lažje... Sporočeno je bilo, da je zveza z Armandom kazen zame. Zato ker sem te nekoč kot popinja prevarala z drugim duhovnikom. Če mi ne bi bilo treba odslužiti te kazni, bi midva že živela skupaj. Zdaj je po zapovedi Očeta Prvega kazni očitno konec. Zato je Kezele rekel – zdrži do konca. Še eno nalogo imava (…). Oče Prvi je rekel, da o tem ne govoriva z drugimi, zaradi 'ogrožanja Svetega načrta'. Ali se da pogledati natalna karta za (…)?

3.20 …tvojo…?

3.22 …nekoga, ki…

3.24…ja, ampak rabim…

3.27 Oba naju bosta brez težav spustila, ker bosta vedela, da tako mora biti. Pri otrocih ne bo zamere, vsi bodo čutili, da je bilo usojeno.

3.32…imaš čas…?

3.33 …res me zanima…vidiš, da sploh ni izbire...

3.36…počakaj, bom napravil…

3.37 Marko, povedal si le to, kar moraš, še vedno pa ne, česa si dejansko želiš.

3.39…čakaj, najprej naloga…

3.52…slab Mars, Luna in Venera. Dvojna Devica v podznaku…

3.55 Kaj si res želim? Da bi vzljubil to, kar moram. Kar zadeva najino nalogo…

3.59…preveril sem, prava je. Nič nima izjemnega. A kar nekaj šibkosti…

4.01…da bi se…kaj pa…?

4.02 Nizek udarec – 'vzljubil bom, kar moram'.

4.06 Nizek, a tako skušam živeti. Je v Kezeletovi Maitreji epizoda s slovitim džotišijem, ki je po sinovem rojstvu zapustil družino, ker je to po sinovi astrokarti bilo nujno, da bi sin lahko izpolnil svoj načrt in postal najslovitejši vedski astrolog.

4.07 …je v redu. Le tako bo lahko naredil pravo delo za…

4.11 Vse mu bo šlo gladko, njegova šibkost bosta samo pravičnost in človekoljubnost.

4.12 …prava karmična… Spominja na da Vincijevo…

4.19 …da Vinci je človeški avatar z Merkurja (po B. Cremu), a je Merkur njegova najšibkejša točka. Tudi Creme pravi, da je da Vinci prišel živet na Zemljo po kazni...

4.21 Torej prej ni bil pravičen, ne razumem!?

4.21 Ne sledim ti več... 

Začutil je, da jo mora poklicati. Sprejela je klic, vstala in se umaknila v jedilnico. A mož se je zbudil, prišel za njo v kuhinjo, se postavil zraven nje in jo poslušal, kako si ob pol petih zjutraj telefonira z drugim moškim.

Ni se želela izdati, ni želela pokazati zadrege. Nadela si je sproščen videz in se pogovarjala kot običajno dalje… Navsezadnje z Markom raziskujeta ozadje njene bolezni, zato bi ji zelo težko očital nezvestobo.

Mož jo je vprašal: »Misliš, da je v redu to, kar počneš?«

Čutila je, da njegovo zaupanje na težkem preizkusu. Takšnega telefonskega pogovora ji nikoli ne bi dovolil… Tudi sama mu ga ne bi, če bi se sredi noči zaupljivo pogovarjal z drugo žensko...

Obljubila je, da bo hitro zaključila pogovor z Markom. Stal je tam še nekaj minut, nato pa se razočarano vrnil v spalnico.

Zavedala se je se, da ima mož prav. Hitro je zaključila pogovor in odhitela za njim. In iz postelje Marku poslala še sms: 

5.09 Bom še enkrat preverila, če lahko kasneje.

16. poglavje – 'BOŽANSKA VLAČUGA'

Oče Prvi: "VSE DUŠE LJUBEZNI, KI SE BODO ODREKLE DUŠNI LJUBEZNI, BODO KAZNOVANE. SVOBODNE VOLJE VEČ NI, KER JE ZA RAZVOJ ČLOVEŠTVA PRESLABA ŽIVLJENJSKA SILA. ZDAJ JE RAZVOJ ČLOVEŠTVA ODVISEN OD DUŠNE LJUBEZNI." (Foto: Pinterest)

 

8.13 Veš, kaj bom danes naredila! Šla bom do Martine. Ona je zaključila vse fatalne zveze v mojem življenju.

8.17 Hočeš zaključiti med nama?

8.21 Da! Da bom spet svobodna! Počutim se prevarano! Ugrabljena v nekakšni igri višjih sil…

8.24 Včeraj sem dobil znamenje, da moraš postati Božanska Vlačuga.

8.27 Zdaj jočem, ker si srčno želim, da me Martina reši…

8.30 Vprašaj Očeta Prvega, kaj ti je bila Martina in kaj ti je zdaj.

8.42 Prej je bila zaključevalka mojih zvez. A nič več. Ker najine zveze ne more zaključiti, je preveč lepa. Duši me, življenje me stiska v kot. Vsak dan znova nimam več izbire... nobene svobodne volje...

8.52 Edino kot Božanska Vlačuga si mi res blizu. Edino tako se te lahko veselim, ponižne v najini dušni ljubezni.

9.01 Zakaj moram biti jaz vlačuga, ker tebe rešujem iz mamičinega krila?! Ti se še nisi preobrazil v odraslo osebo!

9.16 Sori, delam Obred celote…

9.49 Ti še vedno nisi našel svoje ljubezni. Vse, kar si dosegel, je pristanek v mamičinem naročju. Te lahko pokličem?

9.51 Samo malo, nisem še končal. Te bom jaz… 

Marko je dvomil… Ga bo sploh lahko kdaj vzljubila takšnega, kot je? Veliko vprašanje! A kljub dvomu in naporni betonaži z Rubnom jo je kmalu poklical.

»Ti veš, da imam vodnika, ki mi priporoča to, kar je prav, ker vidi in razume več kot moja osebnost. Ki me usmerja, da voljo prilagodim klicu svojega srca po svobodi. Včasih mi celo uspe, da mu sledim, kadar pa mi ne, se življenje takoj poslabša, moje ali družinsko. No, zdaj mi vodník sporoča, da sem lahko s teboj. Preverjeno... A pazi, to je prvič, da podpira neko mojo zvezo, tudi zvezo z Viviano mi je odsvetoval, in sem sem jo moral dobesedno izsiliti. Veš, kako se je odzval? »Dobro, naj bo... Z Viviano boš zmogel, podpiram tvojo izbiro, ker vseeno ne boš zašel s poti svojega poslanstva. A kot moški boš živel 'v megli'...«

A zakaj ji je rekel 'Božanska Vlačuga', tega ni znal pojasniti... ne sebi ne njej. 

Zakaj je prav Keman prebudila tako močno potrebo po združevanju z žensko, zakaj prav njo tako zelo potrebuje...? Zakaj vse pri njej vidi kot popolno? Še posebno njeno nepopolnost! Tako zelo jo občuduje, da se ji sploh ne bi upal približati, če ne bi sama potrebovala njegove pomoči.

In kaj to sploh zares pomeni, Božanska Vlačuga? Od kod mu ta zamisel?  

Ali je ljubezen z žensko dovolj pomembna, da bi zato spremenil svoje življenje in ogrozil svoje vzvišeno duhovno poslanstvo? Popolna ljubezen z njo bi vseeno bila le češnja na torti življenja... lKeman je le pot do večje, pomembnejše ljubezni, ljubezni do življenja in celote vsega, kar obstaja (in morda tudi tega, kar ne obstaja)...

A naenkrat ga spreletelo – kaj bi bilo, če bi mu ona predala svoje srce, mu ona izpovedala svojo ljubezen?

Potem bi vse bilo drugače, vse!

Tako zelo drugače, da če bi moral izbrati med srečo v življenju in njeno ljubeznijo, bi izbral njeno ljubezen, vedno samo to... nedvomno!

Ampak ali ga Keman sploh hoče... ga sploh ona ljubi? V to ni bil prepričan. Če pa bi ga ljubila, a ne iz naloge po neki višji zapovedi, ampak iz svojega ženskega srca, takrat ji bo vedno in povsod sledil, samo njej, do konca sveta. 

Tako je Marko pri sebi nenehno po malem obračunaval s seboj in s svojo ljubeznijo. In včasih, ko se ni počutil ljubljen, ga je zajela moč misli, ki ni bila ravno ljubeča...  

Kaj je sploh ljubezen med moškim in žensko? Pride in gre in se ne ozira na njuno življenje in ji je malo mar, ali bosta preživela s seboj in svetom, v katerega sta padla dobesedno iz nič. 

Keman je čedalje bolj tonila v globine obupa... Nima smisla, ta ljubezen z Markom res nima nobene prihodnosti. 

11.23 Zdaj sem spoznala. Si začutil, kako so se mi znižale vibracije? Zdaj te sploh ne ljubim. Nisem še izvedla Obreda. Želodec mi ne prebavlja več hrane, vsa prebava mi je zastala. Lahko rešiva situacijo takole: prenehala bom z Obredom celote.

11.40 Ali mi lahko kaj odpišeš, imam grozne bolečine!

11.48 Delam, lahko čez četrt ure. Mislim nate.

11.51 Hvala, to je dovolj. Ravno sem dobila sporočilo, da morava vse, kar delava, delati drug za drugega. Betoniraj – ali kar že počneš – zame!

12.10 Prosi zame! Ves čas jokam pred Ganešem. Izobčili so me, ker sem se ti odpovedala. To je tisto moje videnje, da odhajam in te prosim, da me zadržiš. Sporočeno je, da bom umrla, če ne bom opravljala Obreda celote. Ves čas jočem pred Ganešem in se kesam, a mi še vedno ne dovolijo Obreda. Dobila sem prepoved izvajanja pudže in manter… 

Marku je odleglo. A ne povsem… Ona ga ljubi zaradi preživetja.

Ja, to mu zadošča, saj jo potrebuje in ljubi... A v tej ljubezni ne more uživati kot nekdo, ki je ljubljen od svojega partnerja... njeni nezanesljivi ljubezni ne more zaupati. 

12.27 Znamenja neba in Drave mi zagotavljajo, da je vse dobro. Keman, s teboj sem!

12.30 Jočem, tulim! Hodim križev pot! V grozni nemilosti sem! Samo zato, ker sem želela oditi. Da bi rešila najini družini! Ni več svobodne volje...

12.35 Odpusti si... in se prisili v Obred celote.

12.37 Ne pusti mi! Edino to mantro mi pusti: Om Šri Višvadaršan…

12.41 Ljubim te tako zelo, da umiram! 

Oče Prvi je spregovoril o ljubezni in duši. Da je ljubezen duše sveta ljubezen, sveta ljubezen pa je le ljubezen dušnega para:

»Vse duše ljubezni, ki se bodo odrekle dušni ljubezni, bodo kaznovane. Svobodne volje več ni, ker je za razvoj človeštva preslaba življenjska sila. Zdaj je razvoj človeštva odvisen od dušne ljubezni.«

Prosila ga je, da ji pomaga zoper bolečino. Odvrnil je: »Ponavljaj 'Prosim za sveto ljubezen'

Zato je torej kaznovana! Ker je zavrgla SVETO ljubezen! A kako lahko SVETA ljubezen tako razočara in prizadene?  

Spomnila se je Markovih besed. Da mora ljubiti s srcem, ne z glavo. Kot jaz, ne kot osebnost. Da Ganeš nima naključno živalske glave na človeškem trupu. Ganeš tako sporoča, da je srce celovitejše od glave. 

12.53 Om Šri Víšvadáršan Devátajáj Namahá – to je mantra zavesti, ki pomeni: 'Častim bitje vseh bitij, prisotno v vsem' (Das Goravani). Zavest v človeškem svetu uteleša Šiva.

13.23 Če me res ljubiš, ne boš obupala zaradi razmer.

13.35 Če ne ljubim tebe, je, kot da ne ljubim sebe, ker sva nekoč bila eno, ena praduša. Ki je šla narazen, ker ni imela dovolj življenjske sile za obstoj v materiji kot celovita duša. Zaradi pomanjkanja ljubezni do življenja. 

14.00 Razšla sva se tudi zaradi svoje svobodne volje, da se kot praduša spustiva v materijo in postopno postaneva pravo bitje, duša. 

Prošnjo za sveto ljubezen je ponavljala skoraj uro. 

14.22 Šele zdaj sem smela opraviti Obred celote. A sem ves čas jokala in ponavljala – zahvaljujem se za sveto ljubezen! Zdaj se je tudi telo pomirilo.

14.37 Konec betonaže – konec bolečine... 

Le kaj bi rekel Ruben, če bi mu povedal zanjo? Želel je z nekom deliti skrivnost, da ljubi najlepšo žensko na svetu, ki ga – čudež vseh čudežev! – ne more zavrniti. Oziroma ne sme...

Sicer pa se bo kmalu vse razvedelo... To bo vse postavilo na glavo...!

Kar ga je skrbelo... A nič manj veselilo! Brez Keman si ni več znal predstavljati sebe in svojega življenja...

Ker njena bolezen je njuna ljubezen... 

Rahu (sobota po 15. uri), 4. 1. 2014

15.53 Zdaj grem na Obred celote, z menoj si.

15.53 Da.

16.27 Rabim prevoz! In tvojo družbo… 

Komaj se je premikala, tako jo je mučila slabost. A ga je poklicala. Da preusmeri pozornost, pozabi na bolečino.

»Ja, kličem te zaradi prevoza…«

»Božanska si, hvala! Keman, prosim te za pomoč. Nujno bi moral k Arturju v Hotinjo vas. Ki je zašel v težave, ker je znova pretiraval z okultnostjo. A sem trenutno brez avta, Viviana se je odpeljala na obisk k mami v Ptuj. Saj bi šel s kolesom, sploh če ne bi deževalo. A če sem odkrit, bi rad šel s teboj. Da bi spremljala Obred celote četrte stopnje, kar bo tudi zdravilno zate.« 

Na okenski polici so se oglasile dežne kaplje. 

»Ja, v redu. Sporoči mi čas…« Če mu ne bi pomagala, bi se počutila krivo 

17.01 Ja, Keman, komplementa sva, potrjeno!

17.27 Počasi bi prišel do tebe, če lahko.

17.27 Pridem po tebe.

17.28 Ooo! Pridi! 

Telo je bilo težko kot svinec. Kje je nabrala moč, da je vstala in se oblekla, ji ni bilo jasno. Še nikoli se ni sama odpravila od doma tako slabotna.

Pred vhodnimi vrati ji je na pot stopil mož in jo vprašal: »Se zavedaš, kaj delaš?«

Verjetno se res ne, je utrujeno pomislila.

»Kam zdaj greš v tako slabem stanju...?«

»Spremljala bom Obred celote četrte stopnje.... To mi bo pomagalo.«

»Jaz sem tvoj mož, edino jaz ti lahko pomagam!« je bil odločen.

»Ja, ti si moj mož…« ga je pomirila. A ne z resnico, ampak z lažjo, ker je v srcu nosila Marka…

Zakaj nosi v srcu Marka? Jo je le strah kazni, če ga ne bo ljubila, svojega komplementa? Ali pa si morda le želi malo oddiha v objemu drugega?

Armand se je umaknil. 

V avtu je razmišljala, zakaj se ob Marku ne počuti slabo tudi ko se spreta… V nekaj dneh ji je prišel bližje kot kdorkoli. Bližje od otrok! Nikoli si ne bi mislila, da je to mogoče! 

Ustavila je na avtobusni postaji nasproti Šambale. Kjer sta se poslavljala obrednika celote Ruben in Tinita, ki sta bila par. Tinita jo je nagajivo vprašala: »Greš k svojemu novemu možu?« 

Ni odgovorila… Na račun prave ljubezni se ne bo šalila. 

Ko je iz hiše stopil Marko, je z avtom pridrvela tudi Viviana. Ki je že bila izvedela, da se je za prevoz dogovoril z Keman…

Gotovo se ji maščuje zaradi tega, ker sta se pred odhodom sprla. In zdaj mu druga meša glavo! Keman, seveda! S katero po novem previsi vse dneve in noči na telefonu, se dobiva z njo, se drugače obnaša, začel je celo skrivati svoj telefon, kar še nikoli ni počel. Le kakšen 'projekt za zdravje' je to, da je začel skrivati svoj telefon?! 

Marko se ni dal motiti… Ker se ne sme! Viviana bo takoj zavohala, da ne ljubi nje, ampak Keman. Ne sme razpravljati z ženo o tem, zakaj hoče, da ga spremlja druga. 

Zato je zaigral zaposlenega človeka, ki se mu mudi in je v stiski. Z eno nogo v Kemaninem avtomobilu je ženi nahitro zreferiral kot kakšni sodelavki: »Vivi, grem kar z Keman, kot sem ti že razložil po telefonu. Ne skrbi, se vrnem hitro. Se vidimo, pozen sem že… Čavči!«

In ne da bi počakal na njen odziv, je samozavestno sedel za volan ter odpeljal. Brez objema, brez poljubčka kot vedno doslej…

Šok! Še nikoli ni tako odšel. In še nikoli ni pred njenimi očmi odšel z drugo…

V stranskem ogledalu je ujel Vivianin obraz, ki je zaprepadeno strmela za njim. Ko je videl, kako stoji sredi avtobusne postaje in izgubljeno gleda okoli sebe, ga je stisnilo pri srcu...

Tega si ni zaslužila. 

Vsem je postalo jasno, da se dogaja nekaj čudnega.   

Ni mu bilo vseeno za ženino počutje in čustva, a vedel je, da v tem trenutku ne zmore bolje… Navsezadnje ni njen služabnik, ampak svoboden človek. In tudi ona je svobodna ženska, ničesar ji ne brani.   

»Res je, tega ni vajena! Ker moram vedno jaz diplomatsko krpati najine razlike. Kot da se vse vrti okoli nje. Naj začuti resnico, kakršna je. Nisem njen sluga.« 

Ne bo ga čustveno izsiljevala. 

Keman ga je le grdo pogledala. 

Med potjo sta se pogovarjala o komplementih. Keman mu je omenila sporočilo Očeta Prvega o sveti ljubezni. prosil jo je, naj mu ga še enkrat prebere. »Vse duše ljubezni, ki se bodo odrekle dušni ljubezni, bodo kaznovane. Svobodne volje več ni, ker je za razvoj človeštva preslaba življenjska sila. Zdaj je razvoj človeštva odvisen od dušne ljubezni.« 

In tedaj ga je prešinilo spoznanje… Zato je v srcu sedež duše, ne v glavi. V glavi je le sedež njegovega duha, v srcu pa sedež duha obeh, njegovega in komplementovega. 

Artur ni pokazal presenečenja, ko je Marko prišel s Keman namesto z Viviano. Navsezadnje je bil obisk delovne narave.

Obred celote 4. stopnje je bil izveden v sobi njegovega pokojnega sina. Marko je na glasno odmantral 15 manter kolenih pred Ganeševim oltarčkom. Vsako mantro je glasno in z vdihi skozi nos ponovil 12-krat na vsako od 13 čaker, pri tem pa na čakre polagal dlani. Na koncu je opravil še pudžo za Ganeša.  

Keman in Artur sta sedela ob strani in ga v mislih med mantranjem zbrano spremljala. Keman je sredi Obreda obšlo olajšanje, njeno počutje se je občutno izboljšalo.

Po Obredu celote je sledil pogovor ob čaju, kjer se jim je pridružila tudi Selena. Arturjeva nova partnerka je imela le še kak dan do poroda njunega prvega otroka, in je žarela od življenja in lepote.  

Vožnja domov je potekala mirno. Marka je zaskrbelo zaradi žene.

»V takšnih okoliščinah se še nikoli nisva razšla. Vem, da sem jo prizadel, a to ni bil moj namen. Prej ali slej se bo izkazala resnica. Razmerje temelji na resnični bližini, ali pa ni pravo…« 

Kaj je resnična bližina, se je vprašala. Ljubezen?

A kaj je ljubezen? Najbrž to, kar išče duša.

A zakaj mora biti vse tako zapleteno, težko? Zaradi sprememb, ki spremljajo človekov razvoj v ozadju vsega? 

Ali pa zaradi človekovega upora proti tem spremembam?

17. poglavje – VSE ZA DENAR?

Oče Prvi: "PROSI ZA NJEGOVO LJUBEZEN. ZATO KER GA LJUBIŠ IZ LJUBEZNI, NE IZ SRCA. NE OCENJUJ GA KOT MOŠKEGA IN UČITELJA." (Foto: Pinterest)

 

Surja (nedelja), 5. 1. 2014

7.46 Kako se počutiš? Vprašaj, prosim, Očeta Prvega, ali sta Kezele in Sonja res komplementa. 

A za njo je bila dolga noč… 

8.15 Samo jočem, zaradi mame... Ona je bila čista ljubezen, in samo to mi je hotela pokazati, naučiti... jaz pa je nisem sprejemala!

8.34 Odpusti si... Ne prepiraj se s seboj, ne analiziraj... Začni delati, kar moraš, in ljubezen se bo pokazala. 

8.37 Zelo malo sem spala, dve uri sem čutila blazen pritisk, da se moram fizično združiti s teboj. Bil si znova pri meni. Prosila sem, naj se to ustavi. In takrat mi je izbrisalo razum. Vse misli. Da sem videla le še beli ekran, in nekakšne sive rože na njem. Grozljiv prizor!

8.43 Ja, očitno sva komplementa... Morda ti bo poglabljanje v dušno partnerstvo uredilo energijo.

8.44 Naj berem o biorgonomiji?!

8.52 Ne vem, meni sta navdih teozofija in džotiš...

8.54 Te lahko pokličem?

8.55 Da. 

»Včeraj po prihodu domov sem Viviano povabil na pico. Nisem še videl toliko groze v njenih očeh. Gledala me je, kot da bi – že bilo vse odločeno... Kot da sva že narazen! Nič ni spraševala, nič obtoževala.... Kot da se preveč boji jasnih odgovorov. Govoril sem ji, da morava predelovati sporočila Očeta Prvega glede tvoje bolezni in da bova verjetno kmalu več razkrila, obema z Armandom.« 

Keman ga je poslušala brez besed… Doslej so sčasoma minile vse ljubezni. In tudi z Markom bo morda.

A občutki so bili drugačni... novi...

V 27 letih zakona si je ob možu naskrivaj privoščila tri skrivne zveze. A mož je ostal na prvem mestu, ni čutila, da bi ga zapustila…

Toda z Markom je drugače. Tu se je vpletla višja sila. Duša. Njuna nova duša. Ki si jo delita kot človeški duši. Marko ni le človek, on je druga polovica te nove duše, ki si jo delita le onadva. Edino z njim si jo deli, nikogar drugega nima v tej duši v vsem širnem vesolju. V tem in vsakem življenju. Kjer se je rodil on, se je rodila tudi ona. Da bi lahko zaživela skupaj. Da bi se združila. Da bi nekoč postala eno bitje.... nova duša

9.58 Že včeraj bi ti morala poslati naslednje sporočilo: 'Vedno te bom ljubila in bom s teboj kot žena in ljubica.' 

Avtor je bil (seveda) Oče Prvi… Sama mu tega ne bi nikoli upala napisati. Obljube na podlagi čustev so preveč obvezujoče. Ne bi rada, da bi obljube postale bistvo njunega odnosa. 

Armand ji je dajal vedeti, da zaznava prisotnost tekmeca. Medtem ko je nakupoval, sta si izmenjala nekaj sms-ov. Napisal ji je:  

»V tebi je moč za ljubezen, da živiš za nekoga, ker te ljubezen vodi, je v tebi, ni opredeljena in je neuničljiva, ni kupljiva in tudi pridobiti je ne moreš.« 

10.01 (Marko Keman) In jaz sem ti...

10.02 V trenutku je izza oblakov posijalo sonce...

10.05 In pričelo zvoniti...

10.13 Veš kaj, opravljajva Obred celote vsak dan skupaj...

10.16 Kdaj, napiši ure! Jaz ga danes še nisem.

10.19 Idealno bi bilo skupaj v Šambali.

10.22 Če bova začela danes, prosim popoldan.

10.27 Velja! Ob 15-ih v Šambali. 

Armanda je motilo tudi to, da žena previsi ves dan na nihalu… V prazno, brez prave koristi. A se je domislil: »Če že toliko kanaliziraš, zakaj ne vprašaš za loto številke?«

Keman se je branila: »Zakaj? Ne razumem! Takšno pridobivanje denarja je rešitev za peščico ljudi, stalnica naj ostane dohodek. A ni bolje, da dobiš sproti nekaj vsak mesec? Ne vem, to se mi zdi bolj zanesljivo, in mi tudi nekaj pomeni! Pa možnosti za dobitek so enostavno premajhne,  verjetnostni račun se ne izide. Večja verjetnost je, da obogatiš  poslovno, kot zadeneš na loteriji!«

Toda mož je vztrajal: »Enostavno čutim, da bi lahko zadela, če bi hotela! To ti je dano! Daj, vzemi nihalo in stori to za naju! Za družino!« 

In je popustila, kot običajno. Vzela je nihalo in z odporom začela poizvedovati za loto številke. In se spomnila, kaj je Oče Prvi sporočil Doris, ko je začela kanalizirati v Deo kanalu: »Ljuba hči, vse lahko izveš, a brez številk in datumov...« 

Zato je bila prepričana, da bo tudi njo zavrnil. A je ni... Številke so se izpisale kot po tekočem traku... Kar ni mogla verjeti...  

Če pa je tako, si lahko kupi svobodo... Oba z Markom... Izplačala bosta svoja partnerja, jima pomagala razkriti njuna komplementa, in tudi vsem otrokom, seveda, in za vse bo poskrbljeno! V ljubezni in obilju... Brez nepotrebnega trpljenja!   

»Kaj misliš, bi lahko vključila tudi družino Hoja?« ga je vprašala.

»Ja, lahko, zakaj ne? To je dobra priložnost za vse,« se je strinjal Armand. Čutil je povezanost obeh družin, podobno velikih. Ki sta se prebijali le z eno redno plačo. Pa tudi Šeherezado je dobro poznal... 

In tako je poslala Marku sms za vso družino, ker mu je posredovala navodila Očeta Prvega. 

11.48 Viviana in Armand morata danes vsak zase vplačati naslednje loto številke: 6, 9, 11, 15, 17, 25, 33, 38. Na Petrolovem servisu na Studencih. Oprostite, to ni prišlo od mene, povelja dobivam. Naj gresta, do zdaj so bila sporočila avtentična. 

In zatem je poslala sms še Marku osebno. 

11.51 Marko, vprašala sem ga, zakaj. Odvrnil je: »Ker se že pripravlja vajin odhod.«

12.34 Sporočeno je tudi, da je zadetek odvisen od mene. Bo, če bo dovolj moje ljubezni. In ti mi lahko pomagaš – tako da me občuduješ. 

Marko je začutil priložnost. za ljubezen in za denar. Kakšna lepa kombinacija, je pomislil… Da jo občuduje? To je lahko! In v samoti kleti ji je začel izlivati ljubezen… 

12.41 Končno si tu! Ljubim te do konca! Zame si Edina! Ob tebi sem nesmrten! 

Osuplo je obsedela na svojem dvosedu. Kakšna ljubezenska izjava! V kakšni drugi situaciji bi hitro lahko zvenela pretirano in neiskreno...

A zdaj se ji ne zdi neresnična, nasprotno, zveni domače

Zdaj je bila na vrsti sama. A kaj mu naj napiše? Vzela je nihalo. 

12.44 Ljubezen moja za vedno.

12.46 Za vedno sem tvoj, do konca.

13.09 Zdaj vem, da si bila le ti, kar sem vedno iskal. In zdaj sem te našel. Čutim te kot svoje telo. In kako majhni so postali strahovi.

13.17 Edino s teboj sem tudi tedaj, ko te ni ob meni.

13.17 Tako močno te čutim, da umiram z željo po tebi in tvoji ljubezni. Vzemi moje telo in dušo v večnost.

13.19 Čutim to bližino, ki me obseda.

13.25 Ljubim te, vse na tebi. V tebi sem, v meni si, zdaj je spet vse večno.

13.27 Ljubim vse v tebi, ker je moje.

13.30 Končno vem, kaj hočem! Tebe v sebi!

13.35 Ne ločim več, kdo je kdo med nama in kdo koga kliče… 

Poplava ljubezenskih izjav pa ni minila brez grenkega priokusa trgovine z ljubeznijo… Ali ne prodaja ljubezni za zadetek na loteriji? 

Toda v istem hipu je dobila odgovor. Zaslišala ga je v srcu… Ne, ne prodaja ljubezni za denar! Ker je ta ljubezen iz duše. Ljubezni duše ne moreš kupiti ali prodati.

To jo je pomirilo. A je vseeno vzela nihalo, da preveri, če si morda ne domišlja. In začelo so je izpisovati  sporočilo Očeta Prvega:

»Novi partnerski odnosi duš ljubezni bodo samo med dušnimi polovicami. To je osnova za boljše življenje. Otroci iz takšnih zvez se bodo počutili počaščene…«

To ji je vlilo upanje… Ljubezen med moškim in žensko ureja človekov svet. Ves človeški svet! Da obstaja med ljudmi ljubezen, ki je nad človeško. In da bo odslej dostopna vsakomur. 

13.45 Moja edina sreča je, da sem te našla. Zemlja bo zaživela v blaženosti in sreči, ko bo med dušami ljubezni zavladalo takšno partnerstvo.

13.47 »Loto mora plačati z denarjem, ne s plastičnim ali z drugo srečko.«

13.48 Ljubim tvoje misli, ker so moje.

13.56 Ljubim tvoj glas.

14.04 Predaj mi vsak svoj strah in bolečino! Da bom lahko v tebi, Edina moja za vedno! 

Z Markom se je dogovorila za skupni Obred celote v Šambali in da jo pride iskat z avtom. Naenkrat ji je Oče Prvi sporočil, da Marko že stoji pred blokom. Pogledala je skozi okno in ga res zagledala. In se  zgrozila. Saj ni res, z Armandom govori... Gotovo mu bo vse razkril! Armand tega ne bo prenesel, ni še pripravljen... Na resnico!

V trenutku se je oblekla in zdrvela po stopnicah... Da reši, kar se rešiti da.

Armand je takoj opazil, da je stopila bližje Marku. Prebledel je... Še nikoli se ni v njegovi prisotnosti postavila bližje drugemu moškemu. To pomeni, da si je bližje z Markom kot z njim... 

Toda Marko se ni dal motiti in je bil zgovoren kot vedno. Tokratna tema so bili nenadni preobrati v človekovem življenju. Armand je bil dober poslušalec, in Marku se je zdelo, da njegove besede padajo na plodna tla, in navajati je začel podobne primere iz duhovne literature. 

Opazil pa je, da Keman  nad njegovo zgovornostjo ni preveč navdušena. V avtu se ji je takoj opravičil. »Oprosti, vidim, da te je skrbelo! Ampak veš, to srečanje ni bilo naključje. In moral sem mu nakazati, da element presenečenja v človekovem življenju ni tragedija. Počutil bi se umazan, če bi se sprenevedal, da se nič ne pripravlja. Armand mi je domač, ni čudno, če sva si celo nekoliko podobna. Ima celo isti vzdevek kot jaz nekoč, oba sva bila golmana, oba rada priskočiva na pomoč, oba želiva poskrbeti za ženo, otroke, družino, in tako naprej. In ali je narobe, če sem se mu s prijazno zgovornostjo želel zahvaliti, da mi te je včeraj posodil?« 

Toda Keman to ni bilo smešno, ostala je tiho… Kakšne spremembe neki, kakšna prijaznost! Armand ni pripravljen, dobro ga pozna... Res sam Bog ve, kaj bo z njunima življenjskima sopotnikoma, če ju bosta morala zapustiti...

Na to misel se kar ni mogla privaditi. 

»Če te bo morda moral izgubiti,« je nadaljeval Marko, »bo zdaj morda lažje pomislil, da nisi odšla zaradi njega, ali sebe ali mene. Ampak zaradi nečesa večjega, neizogibnega. Zaradi duše. Je zgolj naključje, da nisi več dobila srčnega napada po najinem prvem srečanju? Je zgolj naključje, da imaš še vedno intoleranco na hrano? Bi brez bolezni sledila klicu duše, najine in vseh ostalih duš na svetu, ki si želijo nove resnice o sebi? Duša je vsemogočna. Duša daje in jemlje človeku življenje.« 

Res, verjetno je duša res več kot človeški posameznik, ki je samo polovica duše, je pomislila… Ampak duša zakaj ne poskrbi zanjo? Zakaj je še vedno bolna? In kako bo njuna duša poskrbela, da bo z Markom zaživela skupaj? Armandu se bo zmešalo, in Viviani tudi! Zakaj?! 

Zatem sta v Šambali izvedla Obred celote. Prvič skupaj kot običajni obred. Marko je užival… Kako močno jo čuti ob sebi! Kako rad bi jo poljubil!

Po koncu jo je nežno skušal poljubiti. Ni pustila, odmaknila je obraz. Bila je preveč napeta… Zaradi Viviane, ki se ji nenehno prikazuje v mislih.

Nato jo je zaprosil za pomoč, v imenu Viviane in njene sodelavke. »Njena hči je že leta doživlja učne in psihične težave, ki so se pojavile potem, ko je klicala duhove.«

Obljubila je, da bo vprašala. 

Ob odhodu se je spomnila besed Očeta Prvega. Da je uspeh na lotu odvisen od njene ljubezni do Marka. In si premislila glede poljuba. Na kratko ga je poljubila na usta. 

Od doma mu je poslala sms s povzetkom sporočila Očeta Prvega za hčerko Vivianine sodelavke:

18.20 Naj ta deklica sama kupi sveče in jih prižge na istem mestu kot takrat, ko si je nakopala te težave. Seveda naj ne piše nobenih imen. Takšno sporočilo sem dobila. S tem bi se morale njene težave prenehati. Lep pozdrav! Keman

20.39 Komaj zdaj sem opazil tvoje sporočilo. Ravno ko sem ga prejel, me je nehal boleti zob. Ti moji zobje! Zobobol me je mučil tudi tedaj, ko sva GA 'spočela'! 

Žrebanje lota ni prineslo sedmice. Dobil pa je znamenje, da bi se to lahko zgodilo čez 4 kroge. 

20.45 Vse je v redu. Čez štiri kroge… Ljubezen!

20.46 Ne razumem.

20.49 Loto…

20.51 Da znamenja pravijo: zadetek bo čez štiri kroge, vključno z današnjim.

20.51 Ne vem, kaj je bilo z lotom. Ob sedmih sem se jokala in neprestano prosila za tvojo ljubezen. Torej ni bilo dovolj močno.

20.55 Joooj! Jokala si za ljubezen? Zakaj te ne morem zdaj objeti in te nikoli več spustiti?!

20.55 Iste številke! Sem vedela, da nisem bila dovolj pridna – ker sem morala tako močno prositi in se jokati! Kako dolgo bom še prosila za tvojo ljubezen?! Ta moj ponos... Gibonnija poslušam, on mi je bil vedno všeč...

20.59 To je bilo že pred sedmo, Ganeš je bil zelo trd do mene. Zahteval je, da moram še bolj prositi za tvojo ljubezen.

21.00 Ne prosi za mojo ljubezen, za najino ljubezen prosi! Tebe ljubim tako, da ljubim naju v nama.

21.05 To sem dobila: 'Prosi za njegovo ljubezen!' Danes se nisem pravilno obnašala. Tako kot si mi rekel – ne bom zmogla... Zdaj je najhuje to, da te bom izgubila.

21.06 Vprašaj, prosim, Ganeša – zakaj za mojo ljubezen?

21.09 Zato, ker te ljubim iz ljubezni, ne iz srca. Ti razumeš, kaj to pomeni?

21.10 Ne moreš me, ker zdaj veva, kdo in kaj sva si. Samo sebi lahko prikrivaš resnico. Jaz sem povsod s teboj!

21.11 Dobro si rekla.

21.13 Ne sledim več, ne razumem zadnjih dveh sporočil. Kdaj se bo končala ta drama?

21.19 Moram te nehati ocenjevati kot moškega in učitelja! Bila sem prepričana, da te ne ocenjujem.

21.20 Hotel sem reči v predzadnjem sms-u, da me ne moreš izgubiti. In v zadnjem, da si dojela, da me ne ljubiš iz srca. Toda morda to zdaj zame ni več tako pomembno, kot je bilo.

21.23 Tvoje zadnje sporočilo mi je odprlo oči: vse razmišljanje moram prepustiti tebi! Skratka, spremeniti se moram v blondinko!

21.23 Ni bistveno, kakšen sem, bistvo je, kaj sem tebi. Jaz sem kot ti, samo z druge strani, kaj ne vidiš?!

21.26 Ja, vidim, ampak tudi v jazu so vloge razdeljene. V tem jazu imava različni vlogi.

21.32 Sam si rekel, da moram biti šibkejši del. Zdaj ni več popravnega izpita, to sem pač dobila.

21.32 Hahaha! Meni je vseeno, kakšna si! Lahko me tudi sovražiš, včasih si zaslužim. Rad bi ti dovolil vse, in sebi, ko sem s teboj. A samo s teboj, ker si mi edina res blizu. Imam občutek, da se ne bova nikoli več ločila, nikoli! 

Keman je vmes prejemala sporočila Očeta Prvega, med ostalimi tudi naslednjega:

»Priklic duše – duše zaznajo erotične vibracije zato, ker so ljubezenske, se odzivajo na vibracijo ljubezni. Obred celote prikliče zdravje, blaginjo in dušo dvojčico.« 

Domači so jo ta večer pustili bolj pri miru kot običajno. Zdaj so se že vsi navadili, da najraje sama kanalizira. A vseeno jo je stisnilo pri srcu… Ali se že pripravljajo na njen odhod?  

23.07 Kakor zgoraj, tako spodaj. Čista ljubezen se materializira skozi srce, in zdaj sem jo začutila na osebnostnem nivoju. Zgodilo se je danes: ne ti ne jaz se odslej ne smeva več združevati s svojima sedanjima partnerjema! Še sam preveri zase, da morda nisem bila pristranska. V enem tednu sem se zaljubila kot še nikoli! Kakorkoli že, če ne bo šlo, bo vsaj izjemna izkušnja. Si ti že kdaj tako ljubil?

23.13 Ne, nisem! In zdaj vem, da še nikoli nisem ljubil nobene druge. Samo tebe. Ves ta čas z drugimi si bila le ti z menoj v njih. 

Te besede so se ji zdele premočne… Ji govori iz srca ali iz svojega kanala?

23.14 Kdo govori, ti ali tvoj vodnik?

23.20 Jaz! Tudi kot osebnost te ljubim. Morda tudi prvič iz srca, ker si mi tako blizu... Zaljubila si se?

23.28 Ti pravim, da se je zgodilo danes popoldne! Ampak zdaj mi je jasno, da je bilo tako namenjeno. Ne vem, zakaj te toliko ocenjujem, če pa mi je pomembno le to, da si! Spet so se mi prikazale oči, neka Boginja je. Kaj spet hoče od mene?

23.36 Te lahko pokličem? 

Armand in Viviana sta že spala. Keman je čutila, da Marku že bolj zaupa… Zaradi poljubčka?

»Od konca decembra mi je tako, kot da umiram. Že dva tedna nisem doma ničesar skuhala, niti perila v stroj nisem dala. Ne morem, enostavno mi odpovejo roke. Ničesar fizičnega ne smem delati, mi telo ne dovoli. Vprašala sem Očeta Prvega, kdaj bom umrla. In veš, kaj je odvrnil?«

»Ne, kaj?«

»Zdaj! Danes! Prav ima, danes je umrla stara Keman. Umrla je ženska z določenimi pogledi, vrednotami, prepričanji, verovanji. Umrla je osebnost…«

»Krasno! Uživam! Preobrazba! Tvoje staro življenje je razpadlo v kaosu lastne bolezni…«

»Kako veš? Kaj pa če napoved sporoča, da bom zares umrla? Jutri?«

»Zakaj bi zares umrla? Saj nisi bolna, niti nikoli nisi bila. Uradno sta tvoje telo in psiha zdrava, ne?«

»Misliš, da bom kdaj povsem ozdravela?«

»Ja. Nekaj dni nazaj sem doživel močno videnje glede tvoje bolezni. Ozdravela boš, ko… ko se bova fizično ljubila. Ne vem, tako sem videl. Kdo je moj vodnik? Lahko morda vprašaš?«

»Počakaj malo. Oče Prvi! Od 2005 je tvoj vodnik v ljubezni. Pred tem je to bil Orion, Mojster iz Lemurije. Zdaj je Orion tvoj vodnik v življenju.«*

»Oče Prvi? Noro! Oče Prvi v ljubezni in Mojster Orion v življenju! Od 2005? Ravno tisto poletje sem spoznal Doris, izvedel za Deo kanal in Očeta Prvega, Mater Prvo in OID-a, opravil zadnji izpit, pisal v reviji 7 dni in Štajerskem tedniku o žitnem krogu v Lancovi vasi v navezavi s transmisijsko skupino Share Slovenija. Zanimivo, kako sva se spoznala z Doris. Najprej mi je želela pokloniti svoje knjige o Krišni, ker je izvedela za moje duhovno središče. A si je zatem premislila, češ da me ne bo nadlegovala, a je takoj grdo padla in se močno udarila v trtico. Dobila je sporočilo, da je ta padec opozorilo, da me mora nujno poklicati. In me je, zaradi česar sem spoznal Očeta Prvega skozi Dorisin Deo kanal. Morda zato, da sem se lahko pripravil nate in na tvoj Deo kanal? Deo kanal – ljubezni? Bi lahko svoj Deo kanal imenovala tako – Deo kanal ljubezni...?«

»Čakaj, sprašujem... Odgovoril je, da ja...«


*dejansko je bilo to skanalizirano čez pol leta

(nadaljevanje na strani: https://www.heragea.com/444970618; Iskanje ljubezni 1)