(popravljena)

KAZALO, PREDGOVOR

Kot človeške duše smo iskali ljubezen do samega sebe in svojega človeškega obstoja. Kot nove duše bomo iskali tudi ljubezen do ljubezni. To je ljubezen do sebe in druge polovice te nove duše, ki povezuje oba in vama ponudi resnične občutke skupnega bitja, ki je bolj ljubeče. (Oče Prvi)

 

OD ČLOVEŠKE K NOVI DUŠI (predgovor za spletno objavo)...7

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA...10

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE...26

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE...35

3. poglavje – TVOJE TELO SE PRIPRAVLJA NA NOVEGA MOŠKEGA...39

4. poglavje – TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA...47

5. poglavje – OBRED CELOTE...62

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET...66

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?...73

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE...77

9. poglavje – NIHALO, DORIS IN DEO KANAL...80

10. poglavje – POP IN POPINJA...98

11. poglavje – POSVETITEV GANEŠA V OBRED CELOTE... 111

12. poglavje – MOJE TELO TI JE VEDNO NA RAZPOLAGO... 121

13. poglavje – NOVOLETNO VOŠČILO...125

14. poglavje – ALI SE MI NI TREBA ZALJUBITI VATE?...130

15. poglavje – MIDVA SVA NASPROTJI, KI SE DOPOLNJUJETA...138

16. poglavje – 'BOŽANSKA VLAČUGA'...148

17. poglavje – VSE ZA DENAR?...156

18. poglavje – TELO NA TELO V ISTI DUŠI...166

19. poglavje – OBRED ŠTIRIH...185

20. poglavje – LJUBEZEN BREZ LAŽI...202

21. poglavje – URA RESNICE...214

22. poglavje – DAN POTEM...228

23. poglavje – NAPADA ME, DA IMAM LJUBIMCA...235

24. poglavje – ZAPOVEDANA LJUBEZEN?...243

25. poglavje – 3. in 4. STOPNJA V ENEM DNEVU...254

26. poglavje – NASVIDENJE V NASLEDNJEM ŽIVLJENJU...260

27. poglavje – ZDAJ POTREBUJEM TUDI TVOJE TELO...270

28. poglavje – BREZ UPIRANJA DUŠI...281

29. poglavje – NIČ VEČ NE BO TAKO, KOT JE BILO...307

ZAGOVOR...321

ŠIVA IN PARVATI V ČLOVEŠKEM SVETU...323

OBRED CELOTE...337 

 

OD ČLOVEŠKE K NOVI DUŠI

(predgovor za spletno objavo)

»V svoji knjigi govorita o iskanju ljubezni. Začneta s Šivo in Parvati. Veliko pišita o ljubljenju in mantrah…«

Tako nama je Oče Prvi sporočil januarja 2013. A midva sva  s knjigo kar odlašala in odlašala.  Ne še, sva se branila, čeprav nisva mislila, da je ne bi napisala. Ker nisva imela veliko za povedati – kot človeka, kot ljubimca, kot mož in žena. Vse je bilo še tako sveže, vse tako hitro, zelo hitro.

Sploh na začetku. Da sva si priznala in objavila svojo ljubezen, sva potrebovala tri tedne. Niti šest tednov še ni minilo, ko sva zaživela skupaj. Bil je popoln kaos. Nemočno sva sledila dogajanju, ki naju je posrkalo vase, skušala sva se mu upreti, kot da je privid. Neuspešno, ker srci sta vedeli, da je vse res, nova resničnost je bila resničnejša od stare.   

Tako je dušna ljubezen prevzela nadzor nad najinim življenjem. Še včeraj odgovorna partnerja v zakonih, ki sta bila živa (nihče ni razmišljal o razhodu), se nenadoma poslovita od svojih dolgoletnih partnerjev in postaneta moralna izobčenca...

**

Osebnost ima vse nekako pod kontrolo, duše pa očitno ne more imeti. A v srcu veš, da je vse v redu, čeprav duše ne moreš razumeti. Tako kot ljubezni ne, ki ni od človeka, ampak od duše, ki odpira tvoje srce kot rožo v poletnem jutru, ko ti postane jasno, da bi brez te ljubezni umrl.

Ko naju je ujela duša, se nisva mogla potuhniti, nama ni dovolila. Ker ta ljubezen ni beg, beg pred partnerjem in družino in delom, ni beg pred seboj. Ko potrka duša na vrata našega življenja, se začne ura resnice. Ni prijetno, je pa poučno, ker človek naenkrat bolje vidi, kdo je in kaj hoče. Če se imaš rad, hitreje dojameš, da se upiranje duši ne splača. Midva imava srečo, da v glavnem dojemava, da z zavračanjem dušnega partnerja kličeš le trpljenje in težave, v najboljšem primeru umiranje na obroke.  

Ko se stisneš k svoji drugi polovici, vsega tega vedno ne veš in ne začutiš. Ali pa morda, samo pripravljen nisi. V tej ljubezni ni veliko drame. Tako preprosta je, da se zdi samo človeška, in pomislimo – glej, če je vse dušno enako kot človeško, je dušno samo človeško, in če se bom potrudil, si lahko napravim dušno ljubezen s komerkoli.

Pa (žal) ni tako, Oče sporoča, da je duša dana. In z njo tudi dušna ljubezen, ne moreš si je narediti s komerkoli. Ker ta ljubezen ni od človeške duše, ki jo nosimo v svojem srcu zase, ampak od tiste nove duše, ki si jo delimo z eno osebo nasprotnega spola, od duše, v katero se združujemo s to osebo v medsebojni ljubezni.

**

Z nekom si ali nisi dušni par, tega ne moremo izbrati. To spremljava  pri sebi in tudi, ko vsak dan posredujeva Očetovo pomoč vsem, ki prosijo za pravo ljubezen, za ljubezen v novi duši. To je zdaj najino delo, Oče pravi, da ščitiva ljubezen pred karmo in da je to najin dušni poklic, duhovnika ljubezni. Malce drugačen od katoliškega duhovnika, ki pred karmo ščiti življenje, je duhovnik življenja, On ščiti ljubezen človeške duše, ljubezen do življenja, midva ljubezen do ljubezni, ljubezen nove duše.

V dušni ljubezni so zelo iskreni, zelo pravi občutki. Dušna ljubezen je zaklad, ki ga varuješ kot svojo edino srečo. Ker jasno čutiš, da ima nova duša tebe tisočkrat bolj kot ti njo. To je ljubezen, ki ji ne moremo več slediti, ona sledi nam. Ljubezen nove duše je več kot dar človeškega življenja. Ne iščeš več samega sebe in življenja, ker te življenje več ne more izpolniti, ampak iščeš ljubezen, osebo z isto zavestjo in nasprotno silo, da se z njo razvijaš v ljubezni, življenje pa postane dar. 

Oče pravi, da je prava ljubezen dvoje v enem. Naša človeška duša potrebuje drugo človeško dušo v isti novi duši, ki se rojeva in je tik pred rojstvom v svetu duš. Sam sebi postaneš premalo, tvoje življenje postane pretesno, izpolni te lahko samo ljubezen, ljubezen v isti zavesti in s silo, ki te dopolnjuje, tvojo silo. To je ljubezen do ljubezni, ki ti pokaže, da se razvija ljubezen, ne življenje, življenje je le dar, sporoča Oče. Življenje je samo zato, da se lahko razvija dušna ljubezen in se rojeva novo bitje, nova duša. 

Dušna ljubezen pogosto pride ob napačnem času in nenadoma. Takšna je ljubezen, ki spreminja življenje, nepredvidljiva do življenja, ki se ga oklepamo. Ko nam duša prinese tisto, kar je dobro za nas, mi tega sprva ne vemo in se upiramo, ker se ustrašimo neznanega. Tudi naju je ta ljubezen ujela v neidealnih razmerah in nama podarila novo življenje ravno takrat, ko nisva iskala nove ljubezni, novega partnerja. Morda pa ravno zato, ker pri dušni ljubezni ne gre še za eno zaljubljenost, še za enega novega partnerja. 

Takšno je novo življenje, vse bolj iskanje ljubezni do ljubezni. Da nas spreminja v ljubeče bitje, ki je nova duša. Takšna je ljubezen, ki se dotakne vseh in vsega, da se vse spremeni in postane boljše. Takšna je ljubezen vseh ljubezni, dušna ljubezen.

Keman in Marko (Zoja in Aleks)

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA

Občutek bližine je bil neskončen...

 

"Pričneta z zgodbo o Šivi in Parvati."

Zakaj o Šivi in Parvati, Oče ?

"Ker Šiva in Parvati iščeta svojo dušo v vsaki človeški duši, ki ni cela. Onadva živita ljubezen v človeškem svetu."

 **

Šiva je bil gospodar Osončja.[1] To je bil njegov poklic in poslanstvo. Kadar se mu je kakšno bitje preveč približalo, je tvegalo smrt. Vanj je uprl svoje tretje oko, in ga spremenil v pepel, zatem pa se z njim namazal po obrazu in telesu.

Sprevrženo? Morda! A tako je Šiva pomagal bitjem, da se hitreje osvobodijo karme. Se lažje razvijajo, poglabljajo zavedanje, širijo zaznavanje, krepijo  delovanje.

A tega niso vsi doumeli. Ali pa so, toda niso sprejeli.

In takšni so se Šive bali.

Parvati se je že kot deklica hotela poročiti s Šivo. Pogosto je sanjala o njem, kako sam meditira vrh gore, ko pa se je zbudila, je v neskončnost ponavljala Šiva, Šiva, Šiva…, da so se vsi čudili. Tudi ko je postala dekle, je želja po Šivi ni zapustila. A jo je prikrivala, saj ni želela vznemirjati očeta in mame. Kajti oče je sledil svojemu duhovnemu izročilu, mama pa se je bala hčerine tesne bližine z duhovno resničnostjo, da ne bi zaradi nje prezgodaj zapustila sveta.

Parvati je po lepoti in razumnosti slovela daleč naokoli. Njeno srce so skušali osvojiti najprivlačnejši mladeniči iz samih uglednih družin. Oče je bil prepričan, da bo izbrala najboljšega med najboljšimi. In to se je tudi uresničilo, a drugače, kot si je bil predstavljal.

Njena želja, da poišče Šivo, je rasla iz dneva v dan. Čeprav se je zavedala, kako nevaren je Šiva, kadar se razjezi, se je lepega dne odpravila k njemu na goro, doma pa se zlagala, da bo obiskala sorodnike. S seboj je vzela zvesto Kamalo, ki je bila kot njena psička, in s prav posebnim darom, da je v vsakomur prebudila občutek ljubezni. Kamala ni bila kot Parvati, se pravi monada, ampak duša.[2]

In tako sta po daljšem iskanju odkrili planoto vrh gore, kjer je živel Šiva. Ta je ravno meditiral pred svojo hiško. Kamala je nagonsko stekla proti njemu, da bi najavila svojo gospodarico in jo tako zaščitila pred njegovo jezo. A gospodarju osončja obisk neznanke ni bil po volji. Ko je zagledala njegov mračen pogled, se je tako prestrašila, da je kar legla na tla.

»Kaj delaš tukaj?« jo je hladno vprašal Šiva.

»Prevzvišeni…« je zajecljala, »oprosti, ker te motim. A imam dober razlog. Veš, mojo gospodarico Parvati od otroštva obsedajo videnja o tebi. O tem, da je tvoja žena. Prevzvišeni, ali bi jo lahko sprejel?«

Šiva je nejeverno odkimal z glavo… Neverjetno! Prišla mu je ponujat žensko?! Njemu, ki je zaprisežen asket!

In je uprl vanjo svoje tretje oko, da se je v hipu spremenila v kupček pepela.

Parvati ni več zdržala v svojem skrivališču. Ko je zagledala, kaj je storil Kamali, je skočila na noge in v obupu stekla proti ostankom drage prijateljice.

»Še ena motnja,« je pomislil Šiva, uprl vanjo tretje oko, in jo upepelil.

**

Naslednje življenje se je Parvati rodila v podobni družini. Preganjale so jo iste sanje, in spet je ob sebi imela Kamalo, s katero sta poiskali Šivo. Ki je znova takoj upepelil Kamalo, in Parvati je znova skočila na noge ter stekla proti kupčku pepela.

A tokrat je nekaj le bilo drugače. Tokrat je Šiva Parvati opazil. Nekako je izstopala. In zato je počakal, da sliši, kaj mu bo povedala. 

»Jaz sem kriva, dragi Šiva! Kamala je prišla z menoj, in samo zaradi mene!«

»Vedela je, kaj tvega,« je ostal neizprosen Šiva.

»Zakaj je morala umreti? Ne razumem te… Saj ni hotela nič slabega!«

Kako neobičajna ženska, je pomislil Šiva, a si je vzel čas za razlago:

»Bitje išče resnico, dokler je ne sprejme v celoti. Takšno je pravilo. Če še ni pripravljen na vso resnico, se sooči s karmo, ki prinese smrt. To je priložnost za nov, boljši začetek.«

Parvati je tiho jokala dalje. In Šiva je odprl svoje tretje oko…

**

Naslednje življenje se Parvati ni spominjala ničesar. A je kljub temu z vsakim življenjem bila bližje svojemu cilju.

Za razliko od Šive, ki si je zapomnil vse. Ni ostajal ravnodušen, dekle mu je z vsakim poskusom bolj lezlo pod kožo.

Po devetem neuspešnem Parvatijinem poskusu se je že veselil naslednjega srečanja.   

In tako se je Parvati reinkarnirala še desetič. Ko se je znova ponovila celotna zgodba in je od Kamale ostal le kupček pepela, je že nestrpno  pričakoval Parvati.

A ona ni kot vedno skočila na noge in v joku stekla proti ostankom svoje prijateljice. Nekaj v njenem srcu se je premaknilo. Kot nekakšno čudno spoznanje, da se Kamali ni zgodila krivica. In tedaj jo je preplavila globoka ljubezen, ljubezen do življenja, in nekakšna hvaležnost, da je lahko del tega čudežnega dogajanja. Ki ga vodi njen dragi, Šiva.

In tako se je Parvati tokrat v spoštljivem miru odpravila do pepela svoje prijateljice, pokleknila in poljubila pepel, nato pa se z njim vsa namazala po obrazu. S pogledom uprtim v tla je napravila še nekaj korakov. Tako blizu mu ženska še ni prišla.

Šiva je nepremično sedel in jo opazoval… Kako je lepa!

»Zakaj si prišla, Parvati?«

Njegov mogočen glas je zvenel tako domače, da jo je vso prevzel. Občutek, da stoji pred gospodarjem Osončja, je nenadoma izginil, in pogumno je dvignila pogled, poiskala njegove oči.

Tedaj je v Šivovem srcu nekaj preskočilo. Kot nekakšno spoznanje velike bližine s Parvati. Kajti pogled njenih oči ga je tako prevzel, da se je kar naježil.  

Tudi Parvati je začutila to veliko bližino med njima. Ne da bi se zavedala, so se ji iz ust izvile besede:

»Edini moj…«

Zvenele so kot molitev, tako da je njen glas deloval še posebej čarobno… Kot da bi stopila v središče njegovega srca in zapela najlepšo pesem.

Njena prisotnost ga je za trenutek začarala:

»Edina moja…«

To se mu še nikoli ni zgodilo. Zaprisežen samotar in mojster samoobvladovanja zagotovo ni iskal ljubezni v dvoje.                                                                

Parvati je izgubila strah in si ga začela ogledovati. Zazdel se ji je prav  nežen, celo malce negotov, ranljiv. Pod plastmi pepela je brez težav prepoznala poteze njegovega obraza.

»Moj ljubi…«

»Sédi tukaj na podlogo zraven mene, spremljaj me,« ji je dejal.

Na podlogi ni bilo veliko prostora. Ko se ga je dotaknila s kolenom in roko, je nepričakovano vzdrhtela. Dotik jo je zmedel, ustrašila se je in podvomila… Ali je prava zanj, mogočnega gospodarja Osončja?

In z dvomom je bližina začela kopnetiA ko se je spomnila njegovih oči, in njegovega glasu, je znova začutila usodno povezavo med njima… Moj ljubi, povsod sem s teboj!

Šiva je po svoji volji začasno zapustil materialno telo in začel s svojim potovanjem. Parvati je takoj začutila, da je ostala sama… Njen dragi je odšel! Kje naj ga zdaj išče?! 

A tedaj jo je spreletela odrešilna misel… Moj ljubi, povsod sem s teboj!

In v hipu se je znašla v nematerialnem telesu. A ne le to, ob njej se je znašal tudi on, ki ga je iskala, Šiva!

A Šiva je ni čakal, ampak ji je pomežiknil in znova kar izginil.

Toda zdaj se ni več ustrašila. Zaslutila je, da ne rabi več skrbeti. Kot da ji je dana bližina z njim…

Moj ljubi, povsod sem s teboj!

In res, spet se je enostavno znašla ob njem. Brez vsakega napora. Kakšno olajšanje! Začela je iskati njegov dotik. In on jo je objel. In jo pogledal v oči. In se ji nežno nasmehnil. Zaljubljeno.

In sta že stala med nekimi bitji. Mogočnimi! Prepoznala je Višnuja… To so gotovo logosi.[3]

Vprašujoče je pogledala Šivo, a on ničesar ni rekel. Le sklonil se je nekoliko in jo poljubil… Nežno, prenežno.

Od dotika njegovih ustnic se ji je zvrtelo… Tako mehke so.

To je bil njen prvi poljub.

Tedaj je spregovoril neznani glas. »To sta vidva…« Tudi Šiva je pozorno prisluhnil. »Postajata novi jaz. Imenuje se logos. Ko bosta logos, bosta zapustila Osončje in si poiskala novo Galaksijo…«

»In kaj bo z osončjem?« je ponižno vprašal Šiva.

»Prišel bo novi Šiva, ker bo novi svet, ki ne bo oblasten v duši. To bo svet duš, zavladal bo planetom, presegel svet ljudi, ki jim vlada zdaj…«  

Glas se je počasi izgubljal v daljavo, skupaj z žarečo meglico, ki se je oddaljevala.

Naenkrat sta se znašla sredi pekla, Parvati je osuplo ostrmela nad prizori grozovitega trpljenja, ki si jih doslej ni znala niti predstavljati.      

»Šiva, zakaj se osebnost nekaterih bitij tako izkrivi?«

»Saj veš! Pomanjkanje ljubezni, le to dela življenje neznosno,« ji je pojasnil. »Takšna bitja iščejo najmaterialnejše ravni življenja, karmo.«

Stisnila se je k njemu, zajokala. Šiva se je čudil, da mu Parvati lahko povsod sledi, celo v pekel. Kamorkoli je šel, vedno je bila ob njem, na njegovi srčni strani… Nenavadno, doslej mu v osončju ni mogel slediti nihče, niti njegov najsposobnejši in najzaupnejši pomočnik.

So pa njegovi pomočniki takoj opazili spremembo, kajti materialno osončje se je začelo pregrevati. In tudi razkrili izvor vročine – Šivovo prebivališče! Kjer se je na vsem lepem znašla – ženska! Kako je to mogoče…!? Šiva je zaprisežen samotar! Zaskrbelo jih je… Ali bo lahko odgovorno gospodaril z osončjem, zdaj ko je z njim – ženska!?

In tako so pohiteli k njemu domov. Kjer pa sta Šiva in Parvati meditirala. V skrbi za osončje so ju želeli čimprej opozoriti na nevarnost, zato so ju začeli vrniti v materialno telo z mantrami za pomiritev ljubezni.  In res sta kmalu odprla oči, in tedaj so se vsi zavedeli, da bodo verjetno deležni njegove svete jeze. A Šiva se ni razjezil, saj jih je vodila skrb za osončje. To jih je prijetno presenetilo… Morda se je zmehčal zaradi ženske?

Šiva je začel pojasnjevati, zakaj se pregreva osončje. »Res je kriv višek sile, a ta sila sledi zavesti ljubezni, zato ne uničuje, ampak preobraža. Kar je, priznam, tudi novost zame. Očitno je pred nami obdobje ljubezni, saj razvoj narekuje povezovanje moške in ženske strani osončja. Zato bom odslej vodil osončje skupaj s Parvati. Razvoj je neizogiben in ne bi smel ogrožati nikogar. Okrepimo vsi upanje glede obstoja in moči prave ljubezni ter zaupajmo glasu svojega srca.«

Pomočniki, gospodarji planetov, svetov in ravni, vsi so se začeli spraševati, kako bo ta sprememba vplivala na njihovo življenje in delo... Bodo tudi sami odslej zaživeli in vse delali v dvoje?

»Ne skrbite,« jih je miril Šiva. »Materija in energija sledita vašemu duhu. Vedno je bilo tako in vedno bo. Razvoj je le vprašanje časa, povsem odvisen od naše skupne pripravljenosti, koliko lahko sledimo ljubezni med moško in žensko stranjo našega sveta v svojem življenju.«

Res se je spremenil, so ugotavljali osupli pomočniki na poti domov. Šiva in Parvati pa sta si padla v objem, takoj ko so se poslovili, in se prvič ljubila v materialnih telesih. In zato je energija osončja znova začela naraščati.

»Pa kaj jima je?« je zaskrbelo nekaj pomočnikov. »Ali ne pretiravata s to svojo ljubeznijo? Gospodar je obljubil, da ne bo več ogrožal osončja!«

»Ne, zdaj je drugače,« so mirili drugi. »Energija sicer narašča, a se materija ne pregreva!«

»Še ne!« so vztrajali dvomljivci. »Vsak hip je lahko prepozno!« In so podvomili celo v Šivovo vodstvo ter začeli mantrati za ohladitev svete ljubezni med Šivo in Parvati.

Takšno dejanje pa je Šivo zmotilo. Dejanje strahu v materiji je ustvarilo karmo zaradi sile življenja, ki se je postavila nad zavest ljubezni. In to je v njem samodejno sprožilo jezo, medtem ko sta se ljubila s Parvati.

Šiva je začutil pritisk, ki je neznosno narasel. Občutek strahu se je najbolj zgostil v spolni čakri in oviral sveto združevanje s Parvati. Naglo je izvlekel ud, a bilo je že prepozno. Seme je že brizgnilo na Parvatijin trebuh!

Kako je bil jezen, kaj jezen, besen! Takoj se je hotel lotiti nejevernih pomočnikov, in Parvati ga je komaj prepričala, da ni vanje uprl tretjega očesa ter jih soočil s pravo resnico.

»Počakaj, dragi, ne hitiva! Prav imajo… Bolj morava paziti na osončje. Včasih je dovolj, da ga le ljubeče pomiriva. Osebnosti nekaterih bitij počasneje ozaveščajo ljubezen med moško in žensko stranjo sveta, ne morejo takoj dojeti te najsvetejše resnice. Včasih je dovolj, da sva potrpežljiva kot oče in mati, žalostna zaradi njihovega trpljenja, posledice strahov, ki se jih ne morejo takoj otresti.«   

Šiva je prisluhnil svoji novi spremljevalki in jo občudujoče pogledal… Res bi znala bolje poskrbeti zanje. Jih bolje razumela, vse te prestrašene dvomljivce in upornike. Ki zlahka najdejo razloge, da zavrnejo vodstvo prave ljubezni.

Parvati je opazovala Šivovo seme na svojem trebuhu in se pri tem nehote spomnila na Kamalo.

»Ljubi moj, sveta ljubezen je bistvo najinega življenja, kajne?«

»Res je, edina moja.«

»Saj veš, kdo nama jo je pomagal odkriti?«

»Kamala,« je odvrnil Šiva in se ozrl na kupček pepela nedaleč stran. Zdaj jo čaka lepa inkarnacija, je pomislil. Ostala je takorekoč brez karme. Kar pomeni, da…

»Povej, ljubezen moja, kaj je s Kamalo?«

In predstavila mu je svojo zamisel. Strinjal se je z njo.

Parvati je semenu dodala nekaj svojega soka. Ta ji je ostal od ljubljenja s Šivo. Nato je oboje dobro premešala in vmes zajokala, da so njene solze dodatno namočile vsebino. To so bile solze sreče. Zatem je odšla do kupčka Kamalinega pepela – kolikor ga je ostalo, ker se je bila pomazala z njim po obrazu. Pepel je skrbno poškropila s tako dobljenim pripravkom. In kaj je počel Šiva? Šiva je medtem ves čas izgovarjal mantro za oživljanje mrtvih.

Za oživljanje mrtvih?! Lahko si predstavljate, kako je pogledala Parvati, ko je iz kupčka pepela nenadoma vstala Kamala. Nova Kamala, drugačna, v telesu monade, nič več duše. Ampak Parvati jo je takoj prepoznala, svojo drago prijateljico!  

»Kako si lepa, komaj sem te spoznala!« jo je presrečna objela. A Kamala je še zmedeno gledala okoli sebe in počasi dojemala novo resničnost.

»Kako je mogoče, da nisi več duša? Dragi, saj Kamala ni bila v nobeni ljubezenski zvezi z drugo dušo, da bi se z njo združila v monado, kajne?«

»Tako je,« je začel pojasnjevati. Šiva. »Kamala je bila enomonadna duša, ki je že utelešala obe monadni polovički. To je bila že v tisti inkarnaciji, ko ti je prvič pomagala do prave ljubezni.«

»Draga Kamala!« se je radostila Parvati in jo objela. »Zdaj si kot najina hčerka, kajne, Šiva?«

»Res bi lahko tako rekli,« se je zasmejal Šiva.

»Brez tebe, ljubica, si ne bi upala sama na goro,« jo je občudujoče pobožala Parvati.

Šiva pa je svečano dodal: »Kamala, odslej boš v osončju pomagala pri zadevah ljubezni. Se pravi, še naprej boš skrbela za to, da boš v bitjih budila občutek ljubezni, prave ljubezni.«[4] 

Kamala je veselo pogledala Šivo in Parvati: »Ali to pomeni, da sta vidva zdaj par?«

Šiva jo je očetovsko pobožal po laseh. »Ja. Ti pa si najina hčerka.«   

**

Parvatijin oče je upal, da bo hčerko ljubezen do Šive lepega dne minila. Zato je kar onemel, ko mu je Parvati predstavila svojega izvoljenca. In to kakšnega izvoljenca! Namazanega s pepelom, ki mu s pasu visi smrdeča tigrova koža in kača z vratu…  

Ne, to ni mladenič, ki bi si zaslužil roko njegove popolne hčerke, ki je najbolj zaželena nevesta v deželi!

Parvati je večkrat skušala očetu pojasniti, da je njen izvoljenec resnični Šiva, gospodar osončja. A je ni želel poslušati. Videz bodočega zeta ga je povsem razočaral. Prepričan je bil, da je Šiva le berač s ceste. Verjel je, da je hčeri zmešal glavo z ljubeznijo samo zato, da bi se lahko priženil v premožno in ugledno družino.

Parvati ni vztrajala. Ni želela, da bi oče sprejel njenega izvoljenca zaradi njegove moči in vpliva, ampak zaradi njegove ljubezni z njegovo hčerko.  

Razočarani oče je vso poročno slovesnost molčal in kljubovalno odklanjal vlogo, ki obredno pripada nevestinemu očetu. Njegovo srce so ovile najbolj črne misli…

Lahko bi dobila najboljšega med najboljšimi! A jo je zapeljal berač s ceste, umazan jogi… Kakšna sramota za družino!

A je neopazno vskočila mama in spretno poskrbela za obredno ravnovesje med možem in hčerko.

Po poroki je oče mrzlično razmišljal, kako bi rešil ugled svoje družine. In se je domislil. Razglasil je velik družinski dogodek, posebno duhovno slovesnost, ki traja več dni in se je mora obvezno udeležiti vsak sorodnik, ožji in daljni. In tako je oče povabil vso sorodstvo, in celo nekaj drugih gostov, le hčerke in njenega moža ni povabil, kar je veljalo za nekakšen izgon iz družine.

A kmalu je Parvati izvedela za ta pomemben družinski dogodek.. In se ga želela udeležiti, čeprav ni prejela očetovega povabila.

»Tako si želim biti zraven, ljubi moj. Moja družina je, moj oče. Rada bi, da greva oba skupaj!«

»Ne morem, Parvati, nisem povabljen. Oče si ne želi, da pridem.«

»Oče ne misli tako. Dajva mu priložnost, da te zares spozna. Prepričana sem, da bo spremenil mnenje o tebi.«

Šivi zamisel ni ugajala. Slutil je, da oče ne bo popustil. Videl je, da Parvati preganja občutek krivde do očeta, in zaslutil nesrečo. A je želel, da se odloči po svoje. To je bila njena družina, njen oče. 

Sklonil se je in jo poljubil na čelo. »Ves sem in bom s teboj v srcu, edina moja…«

In tako se je Parvati nazadnje odpravila sama.

Ob njenem prihodu jo je oče le bežno pozdravil. Kot da ni več njegova hči. To je pričakovala, saj je razumela, da je zaradi nepoučenosti razočaran nad njeno zvezo s Šivo. A tudi kasneje je je oče izogibal, in to jo je prizadelo. Od žalosti je kar zajokala v materinem objemu.

A nekega dne je usoda prekrižala njune poti na samem v tesnem hodniku. Parvati je to razumela kot dobro znamenje za pomiritev njunega spora in novo zbližanje.

»Dragi očka, počakaj malo, lepo te prosim! Zelo trpim, veš… ker se več ne pogovarjaš z menoj.«

»Ah, oprosti… Toliko dela imam! Ne vem, kje se me drži glava!« se je izmikal oče.

»Očka, lepo te prosim, govori z menoj! Ne izogibaj se me… prosim! Počutim se, kot da nisi več moj oče…«

Tedaj je oče zastal, dvignil pogled in se ji zazrl v oči. »O, sem tvoj oče! A kaj mi to pomaga?! Izdala si me! Kar vrni se k njemu, svojemu umazancu!«

Očetove besede so jo zadele v živo. A je razumela, razumela je očetov bes, poznala njegovo naglo jezo. Podobno nevihtnemu oblaku, ki se utrga nad pokrajino, a čez nekaj minut se nebo razjasni in sonce zasije v vsej svoji dobroti. Zato je ohranila upanje in nadaljevala..

»Oprosti mi, očka. Vem, da trpiš, zelo trpiš zaradi mene. A v bistvu sva s Šivo isto bitje. Dve polovički istega logosa. Očka, ko bi videl, kako izjemna in ljubeča oseba je Šiva!«

A razočarani oče še ni bil pripravljen na novo resnico. »Saj vsakdo lahko vidi, kakšen je… Umazana izguba, ki spretno manipulira s teboj!«

»Ampak očka, kaj govoriš?!« je zajela sapo. »Če je takšen on… sem tudi jaz takšna. Z vsem bitjem čutim, da je Šiva ta, ki sem ga vedno iskala. A tvoja predstava o njem, očka, je tako strašna! Kot da bi rekel, da jaz nisem več tvoja hči!« 

 »Saj res nisi več! Ti nisi moja hči!« je očeta naenkrat preplavil bes, ker ga je hči dokončno zavrnila.

Parvati se je zgrozila, saj ji tega še nikoli ni rekel. Človek, ki ga neskončno ljubi.

In je za trenutek obupala, pozabila na vse lepo, tudi na ljubezen v duši, pozabila na njega, ki ga nosi v srcu in da skupaj lahko premagata vse hudo v življenju.

Hotela je le še umreti.  

In res se je temna misel začela uresničevati. Kajti smrt je bila dar, ki ga je dobila z rojstvom. Smrt kot tolažba in pozaba na vse hudo v življenju.

»Neskončno te imam rada…« je tiho zašepetala. »Očka, oprosti, ker sem te razočarala...«

In nato se je mrtva sesedla na tla.

Ravno tedaj se je pokazala mama, kot da bi slutila, da je nekaj hudo narobe. A bilo je prepozno. V nemem kriku groze je lomila roke nad hčerinim truplom, in oče je padel na kolena, škrtal z zobmi v neznosni bolečini. Pritekli so ostali povabljeni, jo skušali oživeti, zaman! Parvati je zapustila telo, zapustila za vedno. Vzela si je pravico, da se mu odreče, kajti to je bila izbira, ki jo je dobila z rojstvom.

**

Šiva je zadrhtel do kosti, slutnja se je uresničila. Premagal jo je obup, ker je pozabila iskati njuno ljubezen, sveto ljubezen…

Zaradi materialnega življenja! Zaradi materialnega očeta! Parvati, zakaj?! Zakaaaj?! Vsa ta sila in materija življenja, zakaj se tako šopiri mimo zavesti ljubezni?! Ta svet, ki išče življenje in zavrača ljubezen… ta svet si resnično zasluži to, kar išče!

In je kot furija odletel z gore, kot blisk udaril med žalujočo sorodstvo, ki je objokovalo truplo njegove edine.

Ljudje so se prestrašeno umikali nasršenemu jogiju. Zdaj je marsikdo pomislil, da je Parvatijin mož res gospodar Osončja, čigar ime je nosil.

Ko je mati zagledala zeta, jo je obšlo upanje. Za hip je popustila bolečina, ki je parala obupano srce matere.

»O vsemogočni, reši Parvati!«

Šiva je pogledal truplo.

»Ne morem. Zapustila je telo po svoji volji. Naložila si je karmo, ki je nad življenjem in smrtjo v materiji, karmo ljubezni v materiji.«

A očeta, ki je poslušal ob strani, tudi smrt ljube hčere ni ustavila, da ne bi kljuboval zetu. Zanj je bil in bo ostal Šiva poceni prevarant, kriv zlorabe njegove hčere, kriv, da se je revi nazadnje zmešalo zaradi njegovih laži, s katerimi je zmanipuliral njen um, in tako zrežiral njen tragični konec v cvetu mladosti!

»Ti si kriv za vse,« ga je napadel. »Brez tebe bi bila danes še živa!«

Šiva je z vsem bitjem vpijal bes in kljubovanje svojega tasta. »Prav imaš, brez mene bi še živela,« je mirno odvrnil. Bes mu je zlahka odpustil, in kljubovanje prav tako, a skrunitev svete zveze, tega tastu ni mogel odpustiti.   

Rahlo je spustil glavo in uprl vanj tretje oko…

Ko je tast spoznal, kaj je zagrešil, je bilo že prepozno. Od njegovega materialnega telesa je ostal le kupček pepela. Zbegano je pogledal Šivo, ta pa se je le nasmehnil, mu pomežiknil: »Mislim, da boš odslej lažje ljubil…«

Zdaj je odpadel še zadnji dvom. Očitno je postalo, da je neugledni puščavnik, ki se je poročil s Parvati, res sam gospodar osončja! Gostje so popadali na kolena, od strahu da bo tudi njih kaznoval s smrtjo.

A Šiva ni želel nič takega. Kot gospodar je le skrbel, da vsako bitje v osončju spozna svoje mesto v življenju in ljubezni ter se tako osvobodi karme. Počasi se je sprehodil med njihovimi telesi do odra, kjer je ležala Parvati, si naložil njeno truplo na rame in mirno zapustil prizorišče v globoki tišini, polni šepeta svete mantre.

**

Ko je dosegel reko, je poklical svoje pomočnike gane, ki so uredili pogreb trupla njegove drage na gorečem splavu. Pred dokončnim slovesom ji je še nežno odrezal pramen las in si ga spravil za pas.

Nato pa se je odpravil po svetu, da bi lažje pozabil na svojo ljubezen. A Parvati ga je spremljala povsod, kamorkoli je šel.

»Tukaj sem, ljubi…« se mu je oglašala.

»Parvati, o Parvati…« je šepetal ves vznemirjen. »Kje si, popolna moja?«

Odgovarjala mu je s smehom, ki je topil njegovo srce. Nikoli se mu ni pokazala, nikoli razkrila, kje in kako zdaj živi in na kateri nematerialni ravni.

A lepega dne mu je le razkrila skrivnost svojega posmrtnega življenja. Skrivnost, ki je ni poznal niti Šiva.

»Ljubi moj, nekaj ti moram povedati.«

Šiva je onemel in veselo skočil v zrak: »Parvati! O Parvati, ljuba moja! Poslušam, kako si?«

»Dobro, dragi, ljubim te neskončno. Komaj čakam, da se vidiva!«

»kot dobro veš, sem se iz razočaranja nad življenjem odrekla življenju v materiji, torej po svoji volji. S tem sem si nakopala karmo ljubezni v materiji. Te karme me ne moreš rešiti celo ti, ki si gospodar tega osončja. Lahko pa pomagaš nekomu, ki me lahko.«

»Komu, ljubica? Kdo te lahko reši te karme, ljubica?

»Oče in mama, seveda ob tvoji pomoči, dragi. ki sta mi s svojo ljubeznijo v materiji omogočila življenje v materiji. Zato le onadva lahko poskrbita za to, da se vrnem v materialno telo in nadaljujem z življenjem v materiji. materialno telo zame.«

»Tvoj materialni oče je mrtev, torej ga moram...«

»…ja, pojdi, ljubezen moja, in oživi mojega materialnega očeta!«

In Šiva je veselo poletel proti domu tasta in tašče.

Po hčerini in moževi smrti je Parvatijina mama veliko premišljevala o svojem zetu. Ni ga obtoževala, ker ji je bil upepelil moža. Razumela je, da kot dober gospodar mora skrbeti za osvobajanje karme v Osončju. In hkrati je možu napravil veliko uslugo, saj ga je smrt zaradi spoznanja resnice osvobodila stare karme.

A ženska moževega pepela ni stresla v reko, kot je bilo v navadi. Hranila ga je doma, kakor da še upa na to, da se bo mož čudežno vrnil.

In res, kar na lepem se je pojavil Šiva. Njen sveti zet, ki jemlje smrt in življenje. Padla je na kolena, ga počastila s sveto mantro. 

A on ji je prijateljsko naročil: »Vstani, draga tašča, in pojdi po posodo z moževim pepelom.«

Od radosti ji je zaigralo srce, in ko je prinesla posodo s pepelom, je Šiva takoj začel izgovarjati mantro za oživljanje mrtvih.

In res, kmalu je iz pepela vstal njen mož, Parvatijin oče. 

Zmedeno se je oziral naokoli, a ko je zagledal Šivo, je takoj padel na kolena. »Oprosti mi, Gospodar, oprosti…« je zatarnal. »Kako neumen sem… Kako oblasten…«

Šiva je prijateljsko odvrnil: »Zdaj veš, kdo in kaj sem. Toda dragi tast, ali veš, kdo in kaj je tvoja hči?!«

Oče je od obupa dvignil roke zajokal. »Parvati, Parvati…! Kako sem lahko to storil?! Ona spada k tebi, ona je tvoja ljubezen, tvoja žena…«

Šiva mu je pomagal vstati, nato pa obema s taščo dejal: »Dobro, to smo rešili. Zdaj pa poslušajta. Enkrat sta že spočela in rodila Parvati. Zdaj pa mi bosta pomagala, da jo bomo znova oživili. Mi trije.«

»Tudi midva? Lahko, kako pa? A nisi  karma ljubezni v materiji nepremagljiva!« je zaskrbelo taščo.

»Ja, do danes sem mislil tako. A mi je Parvati razkrila resnico.«

»Parvati?! Danes? Govorila sta? Kje, kako?«

»Odkar je zapustila telo, me spremlja na vsakem koraku. Podobno kot je mož spremljal tebe, kajne, draga tašča?«

Tašča je pogledala moža in prikimala.

»Ali vesta, da sta tudi vidva dvoje polovic istega bitja?«

Mož in žena sta se začudeno spogledala. Kako je mogoče, da sta isto bitje? Ampak res, vedno sta si bila blizu, če sta hotela ali ne. In vedno sta si bila tako podobna, a hkrati povsem nasprotna, se dopolnjevala kot dvoje strani istega kovanca. In tudi nerazdružljiva sta bila, kot kakšna dvojčka nista mogla dolgo drug brez drugega.

»Zato nisi mogla zavreči moževega pepela, draga tašča. V srcu si ohranila brezkončno upanje. Hvala, da poslušaš srce! Tvoje ljubeče srce ti je že vrnilo moža, zdaj ti bo še hčer. Nocoj bosta legla v posteljo in se ljubila. Vidva bosta pričarala ljubezen, moja mantra življenje. In zjutraj bi Parvati že morala biti z nami…«

Tast in tašča sta poskočila od veselja, nato pa je tasta zaskrbelo: »Potrudila se bova, a bojim se, da sem prestar za materialno ljubezen.«

»Ne skrbi, za to bo poskrbela sveta ljubezen, ki je nad materialnim telesom,« je odvrnil Šiva. Nato je segel za pas in jima izročil pramen Parvatijinih las. »Naj bo zraven vaju, ko se bosta ljubila.«

In res, ko sta legla v posteljo, sta se ljubila enako kot nekoč. Kot da sta njuni materialni telesi brezčasni. Seveda je pomagala tudi Kamala. Ki ji je Šiva naročil, naj se skrije v njuni spalnici in mantra za sveto ljubezen. On sam pa je mantral za oživljanje od mrtvih.

Ob prvi jutranji svetlobi so se odprla vrata spalnice.

»Parvati, o Parvati!« je poskočil Šiva. »Si le prišla nazaj…«

»Tukaj sem, ljubi,« so jo oblile solze hvaležnosti. »Oprosti, ker si me moral čakati…« mu je lezla v objem.

Občutek bližine je bil neskončen, pomembno je bilo le eno…

Nikoli več narazen! 


[1] Hvala Ganešu in Adrianu P. Kezeletu za ljubezensko zgodbo o Šivi in Parvati, ki jo ima Oče Prvi za najpravilnejšo, sposodila sva si zaporedje dogodkov in nekaj odlomkov ('Parvati i Kamala' in 'Vraćam ti ovo smrtno tijelo, oče!', v: Kezele, A. P., Slomljena kljova – Ganeševe priče – prvi dio; Čakovec 2008, str. 29–75). 

[2] Več o različnih bitjih in svetovih v Dodatku ob koncu knjige.

[3] Ljubezenska zgodba Šive in Parvati se je res zgodila, sporoča Oče Prvi, a »v zavesti Brame, ki je logos in gospodar Galaksije«. Več v Dodatku ob koncu knjige.

[4] Oče Prvi zaenkrat odsvetuje čaščenje Kamale. Zakaj? Ker se človeštvo s trenutno razvojno stopnjo (RS:0,5) še ni približalo Prebujenju (RS:1), ko občutek ljubezni prebudi hrepenenje po ljubezni v duši, ne le razvnema telesno strast in ljubezen osebnosti. Trenutno občutek ljubezni še vedno odvrača od iskanja ljubezni v duši. Zato je z vidika trenutnih razvojnih potreb človeštva smiselno le čaščenje ostalih članov Šivove družine (Ganeša, Šive, Parvati, Skande).

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE

Zoja je visela med nebom in zemljo.

 

Vse se enkrat konča. Zoja[1] je to spoznala 4. aprila 2012. Pri 49 letih si ni predstavljala, da jo v življenju čaka še kakšno večje presenečenje. Vsaj kar zadeva zdravje, ne. Zdravniška kartoteka je bila skoraj prazna, dr. Rot je v njej hranil nekaj skopih poročil o astmi iz otroštva ter alergijah na cvetni in hišni prah, živalske dlake in podobno, nič usodnega. Glede zdravja je sebi in življenju povsem zaupala. Svoje telo je kar dobro poznala, razumela, ga obvladovala. Tudi s pomočjo ezoteričnih veščin.

A ko so jo prvič zaslepile luči mariborske urgence, je doživela spoznanje. Jasno je začutila, da je nad njenim telesom zavladala tuja in močnejša sila.

To je vse spremenilo.

Začelo se je nenapovedano. Ko se je okoli 11. ure že tretjič peš vračala z levega brega Drave domov na Dvorni trg 1, jo je začelo stiskati v grlu, dihanje je bilo z vsakim korakom težje. Noge je še komaj čutila, čez Stari most je komaj prilezla, z zadnjimi močmi telefonirala možu.

»Armand, ne vem, kaj mi je naenkrat. Komaj stojim na nogah.«

»Kje si?«

»Ja, tukaj sem na trgu, pred domom. Mislim, da bom morala v bolnišnico. Lahko prideš?«

»Ja, pridem takoj, počakaj!«

Po glasu je vedela, da je zakopan v delo. A kot vselej si je tudi tokrat vzel čas zanjo.

Srce je norelo, komaj je lovila sapo. Zaradi bolečin v prsnem košu jo je dr. Rot opozoril: »Draga gospa, to je napad tahikardije.«

Znašla se je na robu zavesti, in samodejno pričela izvajati dihalne vaje, pranajamo. Zbala se je, da bo sledil infarkt. Pomagalo je, ostala je na nogah. Čakala je pred vhodom, a v 2. nadstropje ni več zmogla. Prosila je starejšo mimoidočo, naj pokliče reševalce, če bi še pred moževim prihodom izgubila zavest.

Dihalna stiska se je stopnjevala. Mrzlično je iskala razlago. Ves kisik je porabila zaradi hitre hoje. Ampak tako vedno hodi... Zato kisik v krvi verjetno zmanjšujejo beta-blokatorji. Ti torej upočasnjujejo bitje srca…

Pred tednom dni ji je te tablete predpisal dr. Rot. 

Armand je pridrvel z avtomobilom, in čez 5 minut je že ležala na mizi urgentnega oddelka v mestni bolnišnici. Prva diagnoza ni bila spodbudna: »Gospa, vse kaže na srčni infarkt.«

Opazila je, da se zdravnik čudi, ker ji niso zatekli gležnji. Spomnila se je, da so zatekli gležnji znamenje oslabitve srca, napoved srčnega infarkta.

Takoj so opravili EKG. Izvid je pokazal troje: pospešen utrip ali tahikardijo, drugič, ekstrasistole (začasen zastoj srca, ki mu sledi močna in aritmična pospešitev utripa), in tretjič, hipertenzijo, močno zvišan krvni tlak.

Prvič v življenju se je ustrašila za življenje. Dospela je do konca, smrt čaka pred vrati.

Nobena sprostitvena tehnika ni zalegla. Zaman je skušala pomiriti srce, in s tem znižati krvni tlak. A srce je divjalo dalje, se zaganjalo po svoje.

Zdravnik ji je razložil: »Pri več kot 100 udarcih srca na minuto se človek ne more sprostiti. Sprostitev nastane z znižanjem srčnega utripa.«

Gola do pasu in polepljena z medicinskimi elektrodami je nemočno obležala na mizi kot nujni primer. Opazovala je sestri, ki sta ji neuspešno vstavljali 'metuljčka'. Njene pretanke žile so sproti pokale. Nazadnje sta le uspeli, z iglo za otroke. Vbrizgali sta ji nexium, da bi pomirili slabost v želodcu, kar je tudi znak morebitnega infarkta. Ker se je telo ves čas treslo, sta ji vbrizgali pomirjevalo, lexaurin.

Bila je vajena življenja z nizkim krvnim tlakom, običajnim srčnim utripom. Hotela je verjeti, da se bo ta mora kmalu končala. A je začutila le še večjo bližino smrti. Temnih slutenj kar ni hotelo biti konec: Kadar srčni utrip brez vidnega razloga poskoči na 150 udarcev v minuti in se spodnji krvni tlak dvigne na 130 mm živega srebra, tedaj jo mora zaskrbeti za življenje…

Zoja je visela med nebom in zemljo. To je trajalo dve uri. Ko se je stanje izboljšalo, so prispeli tudi izvidi.

»Srce je v redu. Gospa, lahko greste domov.«  

Torej le ni bil infarkt.

Spomnila se je, da kardiologa med ultrazvočno preiskavo nista mogla verjeti podatkom z ekrana: »Gospa, vaše srce je ne le zdravo, ampak brezhibno! Kot iz učbenika!« 

Pred ordinacijo je skrušeno stal Armand, ki je ves čas skozi vrata strahoma prisluškoval bitju njenega ozvočenega srca.

Roteče jo je pogledal: »Zoja, prosim, da mi tega nikoli več ne napraviš…!«

Bil je videti kot izgubljen otrok. Tiho je zavzdihnila… Ko bi ga le lahko ubogala in mu prihranila ves ta cirkus. Zakaj življenje človeka sili v trpljenje?

Čakajoči pred ordinacijo za nujne primere so jo zabodeno pogledali. Še dve uri nazaj je zdrvela mimo njih kot najurgentnejši primer. Zdaj pa odhaja domov, kot da nikoli ni bila bolna.

To je bilo prvič, ko se je znašla v takšnem položaju. Kajti še velikokrat je obležala na isti mizi, z istimi elektrodami in merilci. In vselej so jo po nekaj urah odslovili, in se je sprehodila skozi množico čakajočih na mariborski urgenci, ki so jo pospremili z istimi očitajočimi pogledi.

Prvič se je vrnila istega večera. In sicer 20 minut po tistem, ko je vzela beta-blokator concor. Po zdravnikovih navodilih.

V mesecu dni je izgubila dobrih 10 kg. Petino telesne teže… 

Zakaj se življenje tako kruto poigrava z njo? Je to zaradi kakšne slabe karme iz preteklih življenj?

Odgovora ni poznala. Kot da se je nekdo tam zgoraj zmotil in ji pomotoma naložil križ trpljenja… Prevelik križ za njene sposobnosti.

Zdravstvene težave so njeno življenje povsem spremenile. Vsako jutro je potrebovala najmanj uro, da je zelo počasi in previdno zlezla iz postelje. Tudi perila ni več mogla naložiti v pralni stroj. In če je le poškilila proti oknu, se ji je v hipu vse zameglilo in jo je obšla vrtoglavica. Niti pomisliti ni več mogla na to, da bi lahko iz drugega nadstropja pogledala skozi okno na trg.

Ko nekega dne ni več mogla vstati iz postelje, je Armand znova poklical prvo pomoč. Reševalca sta jo vso shirano odnesla kar na rokah, kot majhnega otroka. Zelo prijazna sta bila in uvidevna, a je vseeno bila prizadeta. V tem položaju si zagotovo ni želela srečati sosedov.

In res po čudežu pred trafiko ni bilo nikogar, kjer  so vedno tako radi klepetali.

To jo je skoraj razvedrilo. In še bolj, ko ji je reševalec v najostrejšem ovinku vstavil metuljček v žilo hitro in neboleče, česar sestram na urgenci še ni uspelo.

A razloga za veselje ni bilo, bolnišnica je postajala njen drugi dom. Pri uradno zdravem telesu. Začela je izgubljati upanje, da bo lahko še kdaj normalno zaživela.

Po sprejemu na nujni pomoči so ji z ultrazvokom pregledali celotno telo. Ugotovili so izsušitev telesa, dehidracijo. Njeno telo je tekočino praktično zavračalo. Sicer povsem zdravi ledvici sta kazali prve znake atrofije. Še dobro, da samo to, je pomislila, kajti telo je porabilo vse zaloge nevezane tekočine. In kri se ji je tako zelo  zgostila, da sestra ni mogla vzeti vzorca iz žile, in je morala najprej dobiti infuzijo glukoze. Nato pa so jo brez diagnoze odpustili domov. 

Zdravil za želodec ni prenašala. Po upokojitvi dr. Rota je postal njen novi splošni zdravnik dr. Nikezić. Ta je ugotovil, da bi njen želodec potreboval zaviralce izločanja kisline. Menil je, da bi si z njihovo pomočjo lahko že zdavnaj opomogel. Ker ni prenašala ranitala, ji je predpisal nivelan, ki je bil veliko blažje zdravilo, brez stranskih učinkov in še prodajna uspešnica v Nemčiji. A po polletnem jemanju nivelana se stanje ni izboljšalo, začele so jo mučiti vrtoglavice. Zato ji je predpisal dodatna zdravila, med drugim nolpazo, zaviralca protonske črpalke, ki preprečuje nastajanje odvečne želodčne kisline.

Kar se ji je zdelo nenavadno, saj njen želodec prebavne kisline praktično ni več proizvajal, hrane pa sploh ni več prebavljal. Seveda se je njeno počutje še poslabšalo, srce pa še močneje razbijalo. Očitno je postalo, da jo telo zavrača. Kar se je ujemalo z izsledki raziskav, da v želodcu ni odvečne prebavne kisline. Očitno je nolpaza onemogočila še tiste zadnje kapljice prebavne kisline, ki jih je iz sebe iztisnil želodec.

Nazadnje se je odločila, da bo nolpazo nehala jemati.

Na kardiološkem oddelku so jo hospitalizirali dvakrat. Prvo stalnejšo diagnozo so ovrgli že čez nekaj dni. Glasila se je: angina pektoris, pomanjkljiva oskrba srca s kisikom.

Kakorkoli so zdravniki obračali, njeno srce je bilo povsem zdravo. Toda napadi tahikardije so se pojavljali tudi med hospitalizacijo. Zato so posumili, da so njene težave psihološkega izvora,

Tudi zdravnica na prvi internistični pomoči je sklepala, da so njene težave psihološkega izvora. Ker ni odkrila organskega izvora težav v motnjah delovanja srca, je odredila psihiatrični pregled. 

To ji je pognalo adrenalin po žilah. Kot psihologinja po izobrazbi ni dvomila – psihiater ne bo odkril niti enega samega psihološkega vzroka za motnje v delovanju srca. In je na psihiatrični oddelek skoraj poletela.

Čez 10 minut jo je že čakala odpustnica. Z diagnozo: povsem normalno prisebna, pogovorna, funkcionalno usposobljena za samostojno življenje. Dežurnega psihiatra so sredi noči budili zaman.

Sčasoma skoraj ni več prenašala nobene hrane, pa tudi tekočine je lahko uživala zelo malo. Žejo je čutila redko, lakote tudi ne. Vse to je opisala kardiologom, saj je sumila, da so težave srca nekako povezane z želodcem. A kardiologov želodec ni zanimal. Dobila je vtis, da se uradna medicina s fiziološko soodvisnostjo telesnih organov ne ukvarja rada. 

Nekoč so jo z urgence poslali na prvo internistično pomoč, kjer so ji srce umirjali z beta-blokatorji neposredno v žilo. Po 20 minutah se je srce le delno umirilo. Zato je zdravnik predlagal tabletko apaurina. Povedala je zdravniku, da njeno telo apaurina ne prenaša, a ni zaleglo. Čeprav se je upirala, ga je morala pogoltniti.

Čez 15 minut jo je obšla močna slabost, srce je podivjalo. Sestra je naglo utišala merilec utripa, ga obrnila stran od Zojinih pogledov. Zdravnik se je Zoji opravičil. Nazadnje je le priznal svojo nemoč in začel dopuščati možnost, da je napad sprožila tableta apaurina.

A srce je enako neusmiljeno divjalo naprej, in postajalo je očitno, da ni več zdravila, ki bi ga lahko pomirilo. Zdravnik, medicinska sestra in tehnik so nemočno opazovali, kako jo premetava po postelji. Nazadnje je mlad fant, ki je bil medicinski tehnik, pokleknil na tla ter jo začel rotiti: »Zdaj je vse odvisno od vas, gospa! Prosim vas, skušajte se sami pomiriti!«

Srce je potrebovalo približno dve uri, da se je začelo umirjati. Tedaj je lahko vstala in se počasi odpravila v čakalnico. Tam ji je zdravnik v prisotnosti Armanda predpisal novo zdravilo za želodec ranital, concor pa ji je odsvetoval, zaradi suma alergije.

Spomnila se je besed dr. Rota: »Veste, draga gospa, concor jemljem že desetletja, in lahko vam zagotovim – brez concorja me danes več ne bi bilo!«

A medicinska sestra ji je zaupala, da so bolniki, ki so jemali concor, pogosto imeli želodčne težave. Tudi sama je ves čas sumila, da njen želodec ne prenaša concorja. Nazadnje so ga kardiologi le zamenjali z bloxanom… Dobro za vas, dragi dr. Rot, ki ste srčni infarkt dejansko doživeli!

Ko je doma vzela ranital, je sledil nov napad. Zdelo se je, da srce ne prenese nikakršnih tablet.

Zdravniško nemoč med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku je doživela večkrat. Sobna zdravnica je bila dr. Razgornikova, mlajša in zavzeta ženska. Imela je navado, da je zaradi Zojinega nenavadnega primera hitro izgubila živce.

Nekajkrat je prisedla na posteljo, kjer je Zoja nemočno ležala priklopljena na različne aparature, nato pa začela pridigati, glasno in razburjeno: »Vse to je samo v vaši glavi! Vi sami sebe uničujete! Ta trenutek je srce še zdravo, ampak če boste imeli še nekaj napadov, bo vaše srce resnično zbolelo!«

Prav tako jo je silila, da jemlje tablete. Zoja pa je jasno čutila, da tablete le še spodbujajo srčne napade. Prijela je tableto, jo pogoltnila in dejala: »Glejte, čez 20 minut bom imela napad.«

In res, čez 20 minut je dobila srčni napad. Prihitel je nek drugi zdravnik, dr. Razgornikova se ni odzvala.

Ko je imela srčni napad ponoči, je prihitel zdravnik, ki ga ni poznala. Postavil se je sredi sobe in zakričal: »Smrekova, vi ste zdravi, saj vam nič ni!«

Zavedala se je, da ji želi pomagati s 'šok terapijo'. Očitno je mislil, da je neprisebna in tako sama sebi sproža srčne napade. Pri paničnih napadih je to mogoče, je vedela.

A nje ni bilo strah. Bila je pripravljena na vse, 'samo da se ta mora enkrat konča', pomirjena s seboj in svetom glede preživetja ali česarkoli glede življenja.

Zdravnik je stopil do postelje in se ozrl na naprave, ki so obsedeno piskale, nato pa se obrnil in brez besed zapustil sobo, češ da si je sama kriva za svoje težave.

Zoja se je čudila. Zdravnik je dobro vedel, da pomirjevala, ki jih je goltala, zatrejo vsak občutek strahu v človeku.

Tega zdravnika je videla prvič in zadnjič. Zato je sklepala, da njen nerazumljiv primer pri kolegiju intenzivno preučujejo. In da so povsem nemočni.

Zatem so se zdravniki odločili za zahtevno preiskavo pretočnosti ožilja v območju srca, imenovano koronografija. Pri tem bi z aparaturo dosegli območje srca po glavni žili, in sicer iz predela medenice.

Med jutranjo vizito je spraševala primarija, ali je tako zahtevna preiskava resnično nujna. Zdravnik je še enkrat preletel rezultate obremenitvenega testa s kolesom ter odvrnil: »Po teh rezultatih sodeč je stanje ožilje v območju srca v redu. Koronografija bi bila nujna samo v primeru slabih rezultatov. Obremenitveni test je že vse pokazal, zato res ne vem, zakaj vas po nepotrebnem mučijo.«

Zatem je vzel temperaturni list in preiskavo pisno preklical. Zoja si je oddahnila. Še bolj kot sama preiskava jo je skrbela tableta, ki bi jo namesto anestezije morala pogoltniti 10 minut pred preiskavo. 10-mg tableta apaurina. Spomnila se je posledic zgolj 2-mg tablete apaurina. 20 minut po zaužitju sta srčni utrip in krvni tlak tako poskočila, da jo je na mizi internistične prve pomoči kar premetavalo, dve uri. Ni si znala predstavljati, kako bi njeno telo preneslo napad med preiskavo s tistim zapletenim instrumentom v ožilju.

Bila je hvaležna primariju. Morda ji je ravnokar rešil življenje.

Toda dr. Razgornikova je vse videla drugače, se zaradi odpovedi koronografije glasno zgražala… Da bolnica samovoljno zavrača pomembno medicinsko preiskavo. In popoldne je prestregla Armanda, ki je ravno prihajal na obisk, ter se začela glasno pritoževati in odkrito kazati s prstom proti njej: »Gospod Smreka, vaša žena je tako neodgovorna…«  

**

Tudi doma so se napadi povečanega srčnega utripa in tlaka kar vrstili. Mnogo noči je prebedela, in tudi čez dan ni imela miru.

Kajti sčasoma se je srčnih napadov navadila, in ni več klicala nujne prve pomoči. Videla je, da ji zdravniki ne morejo pomagati.

Zaživela je vdana v usodo, ujeta med domače zidove, ujeta v telo, ki je stradalo in izgubljalo težo, medtem ko so ga pretresali srčni napadi.

Najhuje je bilo, ko je srce s 70 udarcev v minuti v hipu poskočilo na 130. Najprej huda slabost, nato se je srce ustavilo, v naslednjem trenutku pa dobesedno ponorelo, v aritmiji…

Ekstrasistole

Predvsem je čakala, da mine.

Sčasoma je opazila povezavo med hrano in napadi. Svoj prvi srčni napad je doživela po skodelici mlečnega zdroba. Na urgenci so zatrjevali, da mlečni zdrob ne povzroča tahikardije, ekstrasistol in hipertenzije. Izključevali so možnost, da bi alergija na določena živila, kot je pšenica, lahko motila delovanje srca.

Kot osebnost, kot človek, je bila prepričana, da mora sama poskrbeti za vse, si sama izboriti preživetje. A hkrati je v srcu čutila, da je vse prav… 

A zakaj je vedno vse prav? Zakaj je vedno vse tako, kot mora biti?

Na to vprašanje si ni znala odgovoriti. Čeprav je hkrati čutila, da odgovor obstaja. In da ni daleč.

In čutila je, da se bo razkril, ko se bo nekaj spremenilo.

Ko bo ona nekaj spremenila.  

A kaj? Kaj naj spremeni, da se bo razkrila resnica in jo odrešila? 


[1] Imena likov so spremenjena, razen določenih javno prepoznavnih oseb. Tudi imena nekaterih krajev so spremenjena.

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE

Te bolezni medicina ni razumela in znala pozdraviti, uradna in komplementarna. Tudi najbližji so izgubili upanje, da bo še kdaj normalno zaživela.

Kmalu je postalo jasno, da v primeru Zoje Smreka uradna medicina nima pravega odgovora. Vsi pregledi so pokazali, da je zdrava, fizično in psihično. Krvna slika je bila celo zelo dobra, vsebnost železa je bila nadpovprečna.

A resnica je bila povsem nasprotna. Zoja je že drugo leto preživljala pekel. Bila je lačna, neprespana, zaskrbljena, trpela je bolečine, zelo je shujšala, telo je bilo izsušeno.          

Ko je menila, da je dosegla spodnjo mejo telesne teže, je zdrsnila še nižje, na 40 kg.

Zaradi bolečin ponoči ni spala več kot uro, čez dan je poležavala, občasno zadremala. Tudi Armand ni spal veliko. Potrebovala je družbo, ko je bila prepričana, da umira. Najhujše napade in slabost je premagovala tako, da je noge položila čez njegove noge, on pa je sédel in jih masiral. Vedela je, da mu ni lahko, saj je hodil v službo. Sčasoma ga je samo obvestila, da ji je slabo, nato pa vstala in odšla v kuhinjo, da bi z ritmično hojo nekoliko pomirila srce. Včasih ji je tudi uspelo.

Z vsakodnevnimi napadi tahikardije, nenadnimi hipertenzijami ter ekstrasistolami je živela že več kot leto dni. O tem vprašanju je nekoč razpravljala dežurnim zdravnikom na urgenci. Sklenil je roke kot pri molitvi, jo roteče pogledal in dejal:

»Ljuba duša, bolnišnica ni pravi naslov za vas. To je industrija, avtokleparstvo, vi potrebujete kakšno bolj inteligentno obravnavo… Poskusite z  akupunkturo!«

Ravno tedaj je skozi okno v prostor priletel vrabec. Zdravniku je uspelo, da ga je ulovil in spustil nazaj v naravo.

Spreletelo jo je… Znamenje zamePrisluhniti moram zdravniku, si pomoč poiskati drugje.

In kot da dušna znamenja res niso le pobožna želja, jo je naslednjega dne poklical oče. Ki ji je sam od sebe predlagal zdravnika tradicionalne kitajske medicine in se ponudil, da bo poskrbel za prevoz na terapije ter plačilo stroškov zdravljenja.  

Hvaležno je sprejela. In bila je tako slabotna, da sama brez očetove pomoči v ordinacijo dr. Čuja ne bi zmogla.

Kitajski zdravnik tradicionalne medicine ji je najprej iridiološko pregledal oči. »V vas je dovolj življenja, a takoj nehajte jemati tablete. Te so krive, da se vam je sesul telesni sistem…«

Hvaležno ga je pogledala. To je bila informacija, ki jo je iskala. Nato je postavil še diagnozo – neravnovesje krvnega obtoka in vnetje želodčne sluznice.

Dr. Ču je bil poseben človek. Ki je zdravil že s pogledom v oči. Z njim je bolnika takoj postavil na pravo mesto. Predpisal ji je 21 terapij akupunkture, eno na dan brez dneva odmora. Od nekoga je slišala, da nekateri bolniki zaradi bolečin prenehajo z zdravljenjem že po terapiji ali dveh. Tudi njo sta masaža in zabadanje akupunkturne igle zelo bolela, in nazadnje je imela podplutbe po vsem telesu. Pojasnil ji je, da zaradi močno razredčene krvi, posledice preventivnega protiinfarktnega zdravljenja.

Kajti med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku so ji dnevno v trebuh vbrizgali sredstvo za redčenje krvi in ji dali najmočnejšo, 500-mg tableto aspirina. Kljub močnim bolečinam, ki jih je čutila v območju želodca.

Jemanju aspirina se je uprla. Še zdrava ga ni dobro prenašala. In k sreči ji je uspevalo, da ga je lahko naskrivaj metala v predal mizice ob postelji.

Dr. Razgornikova Zojinega upora ni prenesla. Prisedla je k njej nekajkrat na posteljo – pri čemer jo je vedno posedla – in ji začela glasno pridigati, pridigo pa zaključila z besedami: »Odločite se zdaj, gospa, kje naj vam poči strdek – v glavi ali v srcu?«

Zoja se je počutila zelo slabo in imela težave z dihanjem. A je razumela, da zdravnico k takšnemu nenavadnemu ravnanju sili občutek nemoči. Zavedala se je, da so primeri, kot je njen, nočna mora za vsakega zdravnika. Nihče ne mara zdraviti bolnika brez prave diagnoze, ki je telesno in psihično zdrav, njegovo življenje pa visi na nitki.  

Dva dni kasneje je izvid pokazal, da v telesu ni nikakršnega strdka.

Dr. Razgornikova se ni odzvala.

Dr. Ču je med vsako terapijo zabodel 20 do 30 igel v akupunkturne točke po telesu – vrh temena, med prste na nogi, na notranjo stran zapestja, na hrbtno stran roke, zadnji del kolena, v prsnico oz. 'žličko', pa v več točk na trebuhu. To jo je zelo bolelo, sploh ko je igla zadela živec. A naenkrat je bolečina kar prenehala, in je vse postalo prijetno, kot da bi zaplavala v nekakšno meditacijo. Zatem je pol ure ležanja z iglami v telesu zelo hitro minilo.

A pravzaprav jo je akupunktura manj bolela kot masaža. Tam se ji je pogosto zazdelo, kot da je tepena…  

Navadila se je, da je dopoldne hodila na masažo in akupunkturo, popoldne pa se ubadala s stranskimi učinki terapije, na katere jo je  opozoril dr. Ču. Ki ji je prav tako stalno odsvetoval jemanje zdravil. In res jih je postopno opuščala, bloxan je povsem nehala jemati.

Nekdo pa jo je opozoril tudi na posebne stranske učinke akupunkturne terapije, denimo sproščanje starih stresov in energijskih blokad. In res jo je pogosto obšlo intenzivno predelovanje čustev, kar so spremljali občutek nemira in nenadni vročinski sunki v različnih delih telesa, tudi v predelu glave.

Ker je bila s tem pravočasno seznanjena, je stranske učinke lažje prenašala. Predvsem je bilo pomembno, da ni jemala nobenih pomirjeval, ki bi preobčutljivo telo le še dodatno obremenila. Tako je med največjo stisko le stisnila zobe in si pomagala z mrzlimi obkladki.

Tako se je rešila začaranega kroga kemične odvisnosti.

Dr. Ču jo je opozarjal, da so motnje v krvnem obtoku posledica uradno predpisanih zdravil. A zdravil za zdravljenje česa?  Ničesar! Kajti uradno je bila povsem zdrava, fizično in psihično. A zdravnikov to ni ustavilo, da je ne bi zdravili…

A je nehote opazila povezavo med želodcem in napadi tahikardije, hipertenzijo in ekstrasistolami. Kajti po hrani ali tableti se ji je stanje želodca tako poslabšalo, da je temu vselej sledil srčni napad. Pomislila je, da želodec zaradi zavračanja neprimerne hrane morda spremeni svojo obliko, lego, in tako pritisne na vagusni živec tik nad njim, ki nadzira delovanje srca kot glavni živec parasimpatičnega živčevja. In opazila je razlike pri zaznavanju srčnega utripa. Ob slabem počutju ga je zaznavala bistveno višje, pod prsnico, namesto v predelu popka kot ob dobrem počutju, in je pomislila, da morda zaradi spremenjene oblike želodca, ki tako pritisne na vagusni živec in ovira delovanje srca.  

Začela se je spraševati, ali bi ji pomagalo nadzorovati srčni napad, če bi tedaj občutek srčnega utripa v mislih preusmerila izpod prsnice v predel popka. In je poskusila. Pri čemer si je pomagala tudi s  polaganjem dlani na pare čaker in reikijem.

In res je zaleglo, srčni napad ni bil tako močan, in krajši.  

Za pare čaker je izvedela kar sama od sebe. Tako kot so se same od sebe odvile tudi posvetitve v višje stopnje reikija, pa čeprav je prebrala, da to ni mogoče. A se je zgodilo ravno to, medtem ko je preučevala  knjigo Diane Stein o reikiju takoj po uradni posvetitvi v 1. stopnjo. Morda zaradi njene večje dovzetnosti za zaznave in vtise iz okolja?

Zoja se je zavedala svoje nemoči. Kajti uradno je bila povsem zdrava fizično in psihično, dejansko pa živela na robu smrti. Že dobro leto močno podhranjena, dehidrirana in neprespana, z dnevnimi napadi tahikardije, ekstrasistolami in nenadnimi hipertenzijami.

Te bolezni medicina ni razumela in znala pozdraviti, uradna in komplementarna. Tudi najbližji so izgubili upanje, da bo še kdaj normalno zaživela.

In tako je obtičala nekje med zemljo in nebom. Iskala svoje mesto pod soncem.

In potem tudi tega ne več…

Samo da enkrat mine.

3. poglavje – TVOJE TELO SE PRIPRAVLJA NA NOVEGA MOŠKEGA

Med boleznijo je spoznala ponižnost. Mora jo obuditi. Že zaradi tega, ker se mora nekaj spremeniti. Noče več živeti po starem in čakati.

 

Zoja se je namakala v kadi. To je rada počela, in  tudi telo je tako lahko vpilo nekaj prepotrebne tekočine. Žalostno si ga je ogledovala, se poslavljala od njega…

Počasi propadaš in izginjaš, kmalu te več ne bo…

Čutila je, kako ji plahni upanje, celo razočaranja nad življenjem ni bilo več. Užaljenost in jeza sta se spreminjali v malodušje, otopelost.

Ko je tako tonila v brezup in žalost, je nenadoma zaslišala glas, čeprav je bila v kopalnici sama. Bil je moški glas, jasno in razločno je slišala, kako je spregovoril čisto od blizu:

»Tvoje telo se pripravlja na novega moškega…«

Običajno bi se ustrašila, a tokrat se ni. Namesto strahu se je pojavil domač občutek pričakovanja, ki jo je pomiril in vso prevzel.

Tedaj se ji je pred očmi odvrtel film življenja. Njen oče in mama, odličen uspeh v šoli in poljubljanje s fanti na šolskih planinskih izletih, iskanje ezoteričnih odgovorov v srednji šoli, zaljubljenost z Armandom, zavrnitev očetove želje, da bi študirala matematiko ali kaj podobnega v Ljubljani, samo da bi zapustila Armanda, rojstvo Ariane in prekinitev uspešnega študija psihologije po 3. letniku, hitra zaposlitev v državni ustanovi, ljubimec Kirn, ljubimec Zoltan, rojstvo Amelije in Alje, družinske selitve na 7 let, 'tantrični ljubimec' Tian, srečanja z Adrianom Kezeletom, izgradnja duhovnega centra Justbe, dokončanje študija psihologije in živahen odnos s profesorji, ter nazadnje, kot krona vsega, ta nenavadna bolezen…

Vstala je iz kadi, se obrisala, si začela sušiti lase… 

Življenje ji je pravkar najavilo novega moškega – kako kruto! To je zadnje, kar bi potrebovala, zdaj ko še prav hoditi ne more

Saj res, se je spomnila. Vedeževalke so ji napovedale moževo smrt... V prometni nezgodi. Kar zvrtelo se ji je. Da bi Armand umrl, si ni znala predstavljati, niti v najhujši mori. Ne glede na vsa njuna razhajanja. Še toliko manj, da bi moral umreti zaradi tega, da bi napravil mesto drugemu...

Osupljiva napoved jo je tako zmedla, da je začela pospravljati kopalnico. Predstava življenja z novim moškim je odločno presegala njeno domišljijo.

Zavedla se je, kako malo ve o sebi in svetu, v katerem živi. Praktično ničesar. Med boleznijo je spoznala ponižnost. Mora jo obuditi. Že zaradi tega, ker se mora nekaj spremeniti. Noče več živeti po starem in čakati.

**

V duhovnem centru Justbe je Mojca Morya Malek priredila delavnico zvočne masaže čaker. Vodil jo je zvočni terapevt Aron iz Kalifornije. Prva se je prijavila Zoja. Bil je junij 2013.

Aron je spominjal na Indijca. Nosil je daljše štrenaste lase in veliko košato brado, in ko sta se predstavila, je pomislila, da se je pozabil umiti.

A njegov močan vonj je ni zmotil, ampak prebudil. Bil je postan, a je deloval naravno.

Za svojo demonstratorko je izbral prav njo, in kar naenkrat sta bila v tesnem stiku. Začutila je njegovo bližino. Pod košato grivo je skrival deški obraz. Spominjal jo je na Luciana, njeno osnovnošolsko ljubezen.

Med demonstracijo je večkrat nehote prišlo do telesnega stika. Tudi svojo moškost obvladuje, je pomislila, morda se je zaobljubil celibatu.

 A je hitro spoznala, da se moti. Njegove oči so ji kmalu sporočile, da jo gleda kot moški.   

Kar pa je na njeno veliko začudenje ni motilo… Kdo bi si mislilnaslednjič bi se lahko še kaj zgodilo.

Nasmejala se je sama pri sebi. Po dolgem času se je prvič počutila kot najstnica. In prvič med boleznijo pomislila na moškega…

Še je nekaj upanja.

Spomladi sta z Armandom znova obudila fizično ljubezen. A to ljubljenje je ostajalo zavrto, in hkrati preveč čustveno. Za nesproščenost je bil kriv strah. Kajti usodna bi lahko bila že najmanjša dodatna obremenitev srca. Zoja ni imela občutka, do kod se lahko preda ljubezni. To je bilo mučno, zlasti za Armanda.

A zavedala se je, da strah pred infarktom ni edini razlog za medsebojno odtujitev. Že leta je pogrešala več medsebojne duhovne povezanosti. Med ljubljenjem je iskala nefizično, duhovno bližino. Le ta jo je zares vznemirila in potešila. Potrebovala je bližino srca, dajanje in jemanje sebe do konca.

In na to bližino jo je spomnil ta Indijec iz Kalifornije…

Obudila ji je spomin na obdobje, ko ni poznala ne utrujenosti ne bolezni. Tedaj je živela polno, se posvečala trem otrokom, možu, službi, študiju, sorodnikom, prijateljicam, celo skrivne ljubimce je imela. Začutila je nekdanji žar in polet, v mislih jo je znova zajel val življenja.

Po koncu jo je Mojca prosila, če bi se lahko prijavila tudi na njeno zvočno delavnico naslednjega dne. Zoja je popustila in se prijavila, čeprav je enako delavnico že opravila pri Donu Conreauxu.

Naslednje jutro je Zoja znova vse pravočasno uredila. Po dolgem času ji je uspelo, da je pravočasno vstala, se umila in oblekla. Nato se je sama odpeljala v 'duhovno središče Šambala', kjer se je odvijala delavnica.

Ko je vstopila skozi vrata, je najprej zagledala Aleksa. Stal je sredi ozkega hodnika, ki je povezoval prostore.

Dobro je vedela, kdo je, oče Aljine prijateljice Manje, mož nekdanje razredničarke njene druge hčere Amelije in vodja Šambale. Osebno se še nista spoznala, a se je z njim preko hčera dogovarjala za džotiš svetovanje.

Oklevala je, ali se mu naj predstavi. Odločila se je, da se bo tokrat raje izmuznila.

A nenadoma jo je s trdim prijemom za rame ustavila neznana sila. In naslednji trenutek je zaslišala svoj glas: »Če se lahko predstavim, jaz sem pa Aljina mama.«

 »Ooo, res?« se je vedro odzval Aleks. »Vi ste Aljina mama? Lepo pozdravljeni, končno sva se srečala, kajne? Ste prišli na gonge?«

Naenkrat je začutila tesnobo. Kot da bi jo zmotila njegova zgovornost. Ni bila pristna.

»Ja, na zvočno delavnico,« je zakrila prave občutke.

»Aja, seveda, na zvočno delavnico. Šele dopoldne je, gongi pa so praviloma zvečer…«

Začudila se je sebi. Zelo redko jo je skrbelo, ali je sogovornik pristen. Navadila se je bila, da ljudje neradi razkrivajo svoje prave občutke in čustva. A tokrat jo je nepristnost zelo motila. Bolelo jo je, ker je z Aleksom nekaj narobe…

Razlog več, da čimprej zaključi pogovor.

In tako se je pripravila, da se nahitro poslovi. A na vsem lepem so namesto tega iz nje nepričakovano prišle besede: »Zdi se mi, da se Manja in Alja ne razumeta več tako kot nekoč.«

»Tudi meni se zdi, tudi meni,« je zgovorno povzel. »Pa saj veste, kako je zdaj z Manjo. Prestopila je v islam, ja, kar po telefonu je v arabščini zdeklamirala suro iz Korana. Karma po dedku muslimanu, mojem očetu. Zdaj se imenuje Šeherezada in trenutno živi na Hrvaškem v romskem naselju v Pehlinu v Reki. Ekskluzivni pogled na Kvarner, kot v Kusturičinem filmu…«  

»Ja, sem slišala, da se je odselila. Alja je bila šokirana.«

»Ja, tudi sam mislim, da sta se zato malo odtujili. Bili sta dobri prijateljici. Večkrat je prespala pri vas doma. Govorila je, kako je uživala, ko vam je lahko pomagala pri gospodinjstvu. In se igrala s Sofijo, vašo vnukinjo.«

Čutila je, da bi bilo dobro zaključiti s pogovorom, njegovo sprenevedanje jo je kar dušilo. A on se je razgovoril o Šeherezadi. Brezupno je skušala ujeti nekaj tišine, ki jo je odnašala poplava njegovih besed…

Kot da se skriva za gostobesednostjo! A zakaj jo to moti? Zakaj jo moti, kaj on počne, odkod ta bolečina?

In ni zaključila pogovora. Namesto tega je dejala: »Alja se boji za Šeherezado, zaradi Romov. Ker se je dvakrat sprla z njimi, tudi policijo je poklicala.«

»Aha, se spomnim, mi je Šeherezada vse povedala. A dajte no, ne morem verjeti, da ste Aljina mama! Alja je nekaj posebnega. In verjetno bolj po očetu, kajne?«

»Po očetu? Kako veste?«

»Samo sklepam. Ker je Amelija očitno bolj podobna vam, kajne? Sorojenci si morajo biti nasprotni, tako se lahko dopolnjujejo v družinsko celoto, ne? Amelijo sem spoznal v Vivianinem razredu. In edino njo sem opazil, njen pogled, ki ga nisem pozabil. Čista prisotnost, duša…«

»Z Amelijo se hitreje ujameva, res je. Viviana ji je bila tri leta razredničarka. Nekoč mi je med govorilno uro je opisovala vaše ezoterično navdušenje nad Amelijo. Tedaj mi je to ogromno pomenilo, ker je Amelija imela velike težave z učenjem, zaradi disleksije, diskalkulije.«

»A res? Kako lepo, mislim reči, da se je vse dobro izteklo kljub motnjam, hahaha. Imate samo njo in Aljo?«

»Ne, še Ariano. 9 let je starejša od Amelije.«

»Tri otroke imate? Tako kot jaz! Trije otroci – trije svetovi, kajne?«

»Ja, res je! Nobena ni niti malo podobna drugi v ničemer.«

»Pri mojih enako! Najstarejša Živa je briljantna študentka psihologije, poznavalka ezoterike, Šeherezada ima hudo diskalkulijo, a je poznavalka življenja, sploh na meji dovoljenega. A tudi poznavalka odnosov, zato je stabilna, lahko bi postala uspešna pisateljica, če bi le zapisovala svoje pustolovščine. Najmlajši Marcelino je Aljin sošolec, hud disleksik in duhovno dojemljiv umetnik. Viviana pa ima še dve hčeri iz prvega zakona, Irido in Violeto…

Trudiva se otrokom pustiti, da ostanejo otroci. In samosvoji. Sorojenci, ki niso različni, niso srečni. Različnost je njihova usoda, ki jo starši ne razumemo. Ker ne razumemo celovitosti družine, kjer mora vsakdo zapolniti svoj prostor, opravljati svoj razvoj, izvajati svojo nalogo…«

Všeč ji je bilo, da je zavzet in poglobljen. Nehote se je spomnila pogovorov s profesorjema Rusom in Tušakom… Zdaj se bo lahko poslovila.

In se je poslovila ter odpravila na delavnico. Aleks pa je natočil vrč vode in ga odnesel za njo. In si je natočila za požirek vode iz vrča ter jo popila. Česar sicer ne bi, a je naenkrat postala nenavadno žejna, svojo studenčnico pa je pozabila doma.

Čez nekaj časa jo je napadla huda slabost. Tako huda, da jo je treslo po vsem telesu. Mojca ji je pomagala na balkon. Nič ji ni pomagalo, kljub izjemnemu razgledu na Dravo, Jožefovo cerkev.

A je takoj zagledala Aleksovo hišo na drugi strani dvorišča. Naenkrat je pomislila, da bi kar pozvonila pri njem, ga zaprosila, če lahko za pol ure leže na njegov kavč… Kar tako.

A tega ni storila. Namesto tega se je čez pol ure le nekako postavila na noge in se zvlekla do avta, sedla vanj in se odpeljala domov. Toliko se je poznala, da lahko vozi varno v tem stanju, bila je povsem prisebna.

Ko je stopila v stanovanje, je drgetala od mraza in legla v posteljo. Sredi junijskega sonca se je zavila v tri odeje in upala, da mrzlica mine. Ni minila, zato je odpovedala seminar mediacije. V zadnjem trenutku še nikoli ni ničesar odpovedala. A tokrat je bilo vse drugače.

A bila je tudi dobra stran te slabosti. Ni več čutila žeje in lakote kot ponavadi… Vsaj nekaj, vsaj nekaj.

**

Tudi naslednje dni se ni počutila dobro. A srčni napadi so izginili. Kar tako, sami od sebe, podobno kot so se pojavili pred 14 meseci.  

Toda pravega razloga za veselje ni bilo. Še naprej je bila lačna in žejna, brez vsake moči. In živela v strahu pred napadi, ki bi se lahko ponovili vsak trenutek.

A zdaj se je ponoči lahko vsaj malce naspala – za to je bila neskončno hvaležna! In ker napadov ni več bilo, se ji je počasi začela vračati moč.

Nenadno izboljšanje jo je opogumilo. In tako se je julija z družino za 10 dni odpravila v hrvaško primorje, ki ga je oboževala. Na otočku Vir se je predajala soncu in vodi, znova odkrivala naravo.

Njeno telo se je odzvalo čudežno. Pila je in jedla, skoraj tako kot v starih časih. Poskušala je vse po vrsti, kruh, marelične cmoke, brezmesno polnjeno papriko. Le ko se je enkrat zvečer nabasala sladoleda, se je od nemira in tesnobe vso noč sprehajala po hiši. A srce je še naprej teklo kot urica. In naslednji dan je lahko jedla dalje. 

Bila je navdušena.

A pojavila se je nova težava. Niti enkrat ni začutila poželenja. To se ji je na dopustu zgodilo prvič. Čeprav sta si vse delila in dneve pretičala skupaj, ko sta raziskovala otok in se izgubljala v nedotaknjeni naravi, je nad njunim odnosom visela senca napetosti.

Tako se je vsako noč trdno oklenila svojega roba postelje.

In svojega alibija, bolezni.

A se je zavedala, da bolezen ni razlog. In Armand je tudi vedel.

A tokrat je ni prosil, silil. Preveč ga je skrbela morebitna vrnitev zahrbtne bolezni.

Čez dva dni se je v spalnico priselila Alja, iz sobe, ki jo je delila z Amelijo in njenim Torom, kjer so jo vso popikali komarji.

Armand se je preselil na kavč v dnevno sobo.

Nekega jutra ga je vprašala, zakaj je žalosten. Odvrnil je, da pogreša Ariano in Sofijo, svojo hčer in vnukinjo. Ni pomislila, da bi to lahko bil samo izgovor. Navadila se ga je kot moškega, ki zna izprositi to, kar potrebuje in si želi.

A ni bil žalosten samo tedaj, ampak ves čas. In ni ji mogel povedati, kaj ga teži. Kot da je izgubil zaupanje vase. Ni več čutila njune nekdanje povezave.

Zavedala se je, da ji je narava vselej vzbudi željo po ljubezni in življenju. Poželenje po moškem, potrebo po ljubezni, iskanje življenja v objemu telesa.

Tokrat ni začutila nič. Počutila se je drugače.

Ali jo je bila spremenila bolezen? Se bo morala sprijazniti, da tako pač včasih pride med pari z boleznijo in leti? Oba sta že čez 50.     

Kaj če je to znamenje konca njune ljubezni, je celo pomislila. Tak odnos med dopustom sredi popolne narave namiguje, je zveza klinično mrtva.

A da bi jo končala, ni razmišljala… 

Konec ljubezni ni konec življenja.

Z morja se je vrnila vsa prenovljena in z dvema kilogramoma več. Še isti dan je odnesla Agati podarjeni kruh z otvoritve nove pekarne, in ta se ni mogla načuditi: »A to si ti?! Zadnjič nisi zmogla zdržati v avtu niti do Lovrenca, zdaj pa si se pripeljala iz Zadra in kar cvetiš!«

A pravljica ni dolgo trajala. Po treh dneh je telo znova zavračalo tekočino in hrano, znova jo je obhajala slabost. Shujšala je.

Toda nekaj je le ostalo z morja – ribe! Telo jih ni več zavračalo. In tudi srce je še vedno teklo kot urica… 

Tudi to je nekaj.

4. poglavje – 'TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA'

Odnos v duši vse postavi na glavo. Kot da je njegov edini namen ljubezen, ljubezen med moško in žensko polovico, ki sta kot otroka, ki šele spoznavata pravo ljubezen.

 

»Vedela sem, da ne bi smela iti brez očeta!« se je Zoja razočarano sesedla na dvosed sredi prostorne jedilnice, ločeni od kuhinje. Pravkar je bila zavrnila naročen pregled želodca.

Prepričana je bila, da ga bo lahko opravila, če ji bodo cevko vstavili skozi nos, namesto skozi usta. A izkazalo se je, da tudi tega ne zmore.

Rogaški gastroenterolog dr. Koštrun je bil zelo prijazen. Najprej je celo uro potrpežljivo prenašal njeno opisovanje težav s srcem, prehrano in tabletami. Stopil je na njeno stran: »Pravilno ste naredili, gospa. Prav je, da ste prenehali jemati te tablete.«

Ter dodal, da ji najbrž primanjkuje prebavnih encimov, a da bo to dokončno potrdila gastroskopija.

Ki pa je vseeno ni zmogla. 

V varnem objemu doma je občutek krivde še naraščal. Obžalovala je, da je na pregled ni odpeljal oče, ki je nepričakovano moral nadzirati popravilo vodovodne cevi… On bi me enostavno prijel za roko in odvedel  v ordinacijo, zdaj bi bilo že vsega konec

Ko je skušala vstati, da si s hojo zbistri misli, se ji je zameglilo pred očmi, zapiskalo v ušesih. Menda nisem dobila Menierove bolezni, jo je zaskrbelo. Zaradi iskanja diagnoze zase je postala neumorna zbirateljica informacij o boleznih. 

Zazvonil je hišni telefon. Neznana številka.

»Prosim?« 

»Lepo pozdravljeni, Zoja! Tukaj Aleks, Šeherezadin oče…« Aleks je skrival tremo.

»Ja, pozdravljeni…«

Zojin glas ga je pomiril. »Se kaj novega dogaja?«

»Pravzaprav ja. Pravkar sem se vrnila s pregleda.«

»Pregleda? Kakšen poseben pregled?«

»Pregled želodca, gastroskopija.«

»Aha! In kako ste ga preživeli?«

»Nisem se pustila pregledati.«

»Niste? Potem se že niste rabili, kajne? Hahaha! Meni delujete povsem zdravi. Čeprav sta mi Šeherezada in Alja opisali vaše težave.«

»Ja. Zdaj je malce bolje. Uradno sem menda popolnoma zdrava. Ostale pa so težave s hrano. Hujšam. Telo zavrača vso hrano in tekočino. Dobra novica pa je, nimam več srčnih napadov. Moram hitro nekam potrkati.«

Aleks se je namrščil. Srce je v redu, to je dobro, a zdaj je na vrsti želodec. Počutil se je, kot da pozna rešitev njenih težav.

»Veste, zakaj sem vas pravzaprav poklical? Zaradi džotiš svetovanja. Sédiva skupaj in si oglejva vašo astrokarto, morda bi se še dalo postoriti. Koliko let se že pogovarjata Šeherezada in Alja, da boste prišli k meni?«

»Ja, saj sem hotela. Mi je Alja naročila, naj vas pokličem, a me je vedno nekaj zmotilo. Ja, ne vem… Kako bova?«

»Enostavno pridite! Zdaj, če lahko. Svetovanje vam lahko da moč.«

Čutila je, da se bolje počuti. In pozabila je na pregled želodca.

»Pridem,« je dahnila v slušalko. »Bo ob petih v redu?«

Iz ust se mu je izvil nasmešek. »Nikamor ne grem. Čakam vas.« 

Odločil je slušalko in kot zaljubljen mladenič obsedel v pritličnem hodniku starejše meščanske vile v dunajskem slogu. Kako narobe si jo je bil predstavljal, ko sta mu jo prvič opisali Šeherezada in Alja…

Žena in mati heroj, ki 24 ur na dan 7 dni v tednu ponosno umira za otroke, moža, družino.

Ne bi bila prva, izgorelih deloholičark je v desetih letih džotiš svetovanja srečal kar nekaj. A ko jo prvič srečal, je v hipu pozabil na vse. Ker mu je bila tako znana. Tako blizu… V dobrem in v slabem. Morda še bližje v slabem… Morda preblizu. Kakorkoli, to je bila ženska, kakršne še ni srečal! 

A spominjala ga je tudi na – Suzano. Ki jo je ravno prebolel, potem ko sta se naskrivaj dobivala, a mu je jo vodnik odsvetoval kot ljubico, saj mora ostati zvest Viviani… A zakaj si s Suzano lahko prideva bližje kot z Viviano? Zaradi trenutne zaljubljenosti? Ne verjamem, to mora biti močna povezava iz preteklih življenj, močnejša kot z Viviano…

Enako kot mu je med začasnim delom v Švici odsvetoval Auroro, ker da mora Aleks z Viviano do konca opraviti nalogo. A je vseeno poskusil, v upanju, da ga Viviana ne bi pogrešala preveč, saj se mu je iz telefonskih pogovorov zdelo, da se je brez njega dobro znašla. Zato sta se nekajkrat dobila z Auroro, ki je tudi sama začutila ljubezen. Tedaj je Viviana začutila, da nekaj ni v redu, in ga je vprašala, ali je spoznal kakšno drugo. Takoj ji je priznal, in Viviana od šoka ni nekaj dni ničesar pojedla ter začela kaditi. Nato ga je poklicala in dejala, da mu vse odpusti in naj počaka vsaj toliko, da bodo otroci polnoletni. Ko je videl, koliko ji pomeni kot moški, je takoj poklical Auroro, ki se ni ravno pretegnila, da bi se spustila v zvezo s poročenim moškim, očetom treh osnovnošolcev. Zvezo, ki ne bi bila skrivna, ampak edina – tako si je želel Aleks, ker ni želel sedeti na dveh stolih. Ni iskal avanture, ni iskal ljubice, ampak pravo ljubezen – in Aurora očitno ni bila prava ljubezen, se je izkazalo. Zaradi te zgodbe sta nato z Viviano izjemno poglobila svoj odnos, okrepila strast svoje ljubezni, jo dobesedno prenovila.

A se je spraševal, ali bi stopil na ženino stran, če bi mu vodnik svetoval drugače. Bi se lahko odpovedal ženski, ki mu je takoj sedla v srce, kot da jo dobro pozna iz nekih starih časov, in se je kljub svoji mladosti vedla kot izkušena ženska, naučena poslušati, iskati pravo ljubezen, slediti moškemu svojih sanj. Če bi on bil ta moški, bi bil presrečen. Zaradi Aurore se je tako pomladil in shujšal, da ga Vivianine sodelavke niso prepoznale. Mislile so, da je Aleks Vivianin svak, ne mož. 

Občutek povezanosti z Zojo je bil še močnejši. A tudi bolj pomirjajoč. Ne le, da jo pozna že od nekdaj, ampak da enostavno ve, kaj je dobro zanjo in kaj ne. Kako je to mogoče? Tega še nikoli ni doživel.

A kaj poreče glede Zoje njegov vodnik? Gotovo nič dobrega, doslej mu je še vsako odsvetoval, celo Viviano. Razumel je, zavedal se je, da bo zašel s svoje poti. A na nek način si je tega zelo želel. Morda zato, ker se je naveličal biti nesrečno zaljubljen v večno nezadovoljne ženske. Viviana je bila drugačna. Mila in predana ženska, prizemljena in modra, a hkrati vedra in igriva. Ob njej se je lahko spočil. Imela je dve hčeri, Irido in Violeto, in ko sta se prvič poljubila, je bila še poročena… 27. decembra bo minilo ravno 25 let. Čez pol leta je že bila razvezana, čez devet mesecev sta že skupaj zaživela v Ljubljani… Ah, ljubezen je usoda moškega in ženske. 

V mislih je odpiral hladilnik, da bi se pregrešil in si pripravil sendvič s sirom. A ga je želja minila, nemir skoraj čudežno izginil, in popil je le kozarec vode. Ravno je postal vegan, po četrt stoletja vegetarijanstva. Brez napora, brez posebnega razloga… Ja, ko jo je prvič srečal junija, je njegovo življenje začelo teči drugače.

Hlad na hodniku mu je prijal. Hiša je bila je bila zdaj last mame, ki je živela sama v prvem nadstropju. Babica in stric sta umrla pred leti. Aleks je odraščal brez očeta. Po rojstvu saj sta se starša študenta razšla.

Ustavil se je pred ogledalom pred vrati na dvorišče. 49-letnik se ni imel za lepotca, a so mu nekatere prijateljice in svetovanke namignile, da se ga ne bi branile. Toda za fasado svoje osebnosti ni spustil skoraj nikogar. Dajal je videz, kot da vidi le svojo ženo in otroke, dve hčeri in sina, ki je to leto kot najmlajši postal polnoleten. Pa tudi dve pastorki, Vivianini hčeri iz prvega zakona, je pomagal vzgojiti. Od pospešenega življenja je stara vila kar pokala po šivih. Obiski partnerjev, prijateljic in prijateljev otrok so se izmenjevali 24 ur dnevno.

Aleks je živel kot zaprisežen duhovni iskalec. In tak je bil, odkar je pomnil. Ni imel mentorja, ki bi ga usmerjal, niti vzornika, ki bi ga navdihoval. Vodilo ga je zgolj lastno duhovno vodstvo. Vodnik. Čeprav je bil od otroštva dejaven navzven kot razredni predsednik, aktivni športnik, pesnik in kulturni urednik študentskega časopisa, je v srcu že kot osnovnošolec iskal duhovna znamenja in jim prilagajal svoje življenje. V 1. letniku gimnazije je začel dobivati videnja, ki jih je zapisoval, čeprav ni poznal niti izrazov duhovnost ali ezoterika. Na akademiji je vedeževal in svetoval vrstnikom glede življenja in ljubezni, tako, za zabavo, saj v duhovno resničnost ni verjel. Meditirati je začel pri 23-ih, in začel spoznavati duhovne tehnike. Leta 1999 pa je začel izvajati posebne starodavne mantre v sanskrtu. Na svoj način, dvakrat dnevno, mantre za planete in pudžo ali hvalnico za Ganeša. Tedaj je porušil razpadajoči hišni prizidek in zgradil duhovni tempelj Šambala, ki je postal eden prvih centrov v mestu za duhovne prireditve, vadbo in srečanja duhovnih skupin. 

Ura je kazala nekaj čez tretjo, čas za popoldansko pudžo in mantre. Sonce je neusmiljeno pripekalo, termometer je kazal rekordnih 40ºC v senci.

Stanovanje je bilo kot izumrlo, vsakdo se je zavlekel v svoj kot. Viviana je po kosilu zadremala na kavču, sin Marcelino v hladnem zavetju kleti z reperji urejal studio. Pastorka Violeta se je s fantom Andijem zaklenila v sobo. Najstarejša hči Živa je šla s fantom na morje, Šeherezada je živeli pri fantu na Hrvaškem v Reki, najstarejša pastorka Irida pa si je že tako ustvarila družino in je živela v svojem stanovanju.  

Aleks je bil poln pričakovanja. Naglo je iz hladilnika vzel dvoje jabolk, na dvorišču rutinirano utrgal dve vejici smilja za sivega Ketuja, pa dve marjetici za srebrno Luno ali Čandro. Vse to bo daroval Ganešu z mislijo na vladajoča planeta tega popoldneva 6. avgusta 2013. 

V Šambali je bilo prijetno hladno, saj so bile žaluzije ves dan spuščene. Pokleknil je na zloženo koco ter pričel z pudžo in mantrami. Deloval je nekoliko odsotno. V mislih je že bil z Zojo... Hvala Bogu za to čudovito bitje. In za to, da lahko zdaj ponoči vsaj spi. Kako lepo, da so se srčni napadi prenehali! Zanimivo, po njunem srečanju, kar tako… Kot da ni bolna. Nekaj drugega mora biti. Ljudje zbolijo, da se spremenijo. A spremenijo kaj? Morda bo razodel džotiš.

A v srcu ga to ni prav nič skrbelo. Tam je bila ena sama radost, da bo prišla k njemu in da jo bo lahko videl. 

Zoja Smreka je popoldne ob petih že sedela v Šambali. Finalni del večletnega dogovarjanja se je odvil bliskovito, v eni sami potezi. On jo je povabil, in ona se je odzvala… Kako je včasih življenje enostavno. 

Ko je vstopil v manjši prostor Šambale, je zajel sapo. Tiho je sedela tam in bila še lepša. Kar zaplaval je, ko je začutil, kako ga opazuje rjavooka Boginja. Zdelo se mu je, da vsa žari.

»O, Zoja, ste že prišli! Oprostite, ker ste morali čakati. Ta moja grda razvada, da zamujam.«

»Prišla sem malce prej. Upam, da nisem bila prezgodnja.«

»Ne, ne, kje pa! Vedno vse urejam v zadnjem trenutku. Ste morda že kdaj bili pri džotiš svetovalcu?«

»Ja, pred 15 leti pri Kezeletu.«

»Pri mojem učitelju džotiša. Veste, kasneje me je poneslo drugam, in tako se je razvil ezoterični džotiš. Vam je tedaj kaj naročil?« 

»Da si z možem nisva usojena. A da ga ne smem zapustiti. Dejal je celo: 'Čaka vas lepo poplačilo za odrekanje.' To je bilo pred to boleznijo. Med boleznijo so mi vsi svetovali, naj zapustim moža. Učiteljica theta healinga mi je dejala: 'Če želite ozdraveti, morate takoj zapustiti moža.' Moj primer je nato celo objavila na svoji spletni strani.«

»A res? Lahko pogledam, kaj je napisala?«

 Aleks je odprl zdravilkino e-stran[1] in preletel mnenje:

»ODGOVORNOST THETA HEALING PRAKTIKA

Včeraj sem imela zanimivo izkušnjo. Imela sem seanso z gospo, ki se nahaja v nefunkcionalnem partnerskem odnosu. Najbrž bi se marsikdo lahko prepoznal v tem opisu, če ne vi sami, pa zagotovo številne vaše stranke, če ste Theta Healing praktik. In na čem sva delali? Na tem, da je pred leti, ko je obiskala več jasnovidcev, dobila informacijo, da MORA vztrajati in ostati v tem partnerskem odnosu vse do konca. Zaradi tovrstnih izjav ljudi, ki bi naj s svojimi nasveti pomagali drugim, si je ustvarila podzavestno prepričanje, da je sama odgovorna za življenje svojega moža. Tako je leta in leta prepričevala sebe, da si zasluži biti kaznovana in niti otroci je niso prepričali, da bi moža zapustila. Še kar je vztrajala v tem partnerskem odnosu, kljub temu da se ji je še lastno telo začelo upirati nad nastalo situacijo. Postalo je tako hudo, da je njeno telo začelo od znotraj razžirati sebe. Takrat so se ji le začele prižigati svarilne lučke, da bo zapustila ta svet, če nekaj ne ukrene.

Že samo zaradi tega primera, pa verjemite mi, da v moji praksi ni osamljen, vsem tistim, ki se ukvarjate z ljudmi, polagam na srce, da jim ničesar ne napovedujete in določate, kako naj živijo svoje življenje. Vsak človek je otok povsem sam zase, kot je napisal že John Donne. Če je trpljenje prehudo, se morajo obrniti v drugo smer. Tako pa si ali ne upajo ali ne morejo zaradi izjave nekoga, ki mu slepo verjamejo kot strokovnjaku. Kdo smo mi, da odločamo, kako bodo živeli drugi!? Poklicani smo, da ljudem lajšamo trpljenje, in ne da ga povzročamo.

Z ljubeznijo….«

»Ravno zato si želim posveta z drugim džotiš svetovalcem. Kako se v džotiš karti vidi moja bolezen in  odnos z Armandom.«

»Pa ste zatem prosili zdravilko, da prereže vajine življenjske vezi?«

»Prepričala me je, zato sem pristala«

»In kako je bilo? In ali ste Armandu povedali?«

»To je izvedla na daljavo, Armand o tem ni ničesar vedel, a na vsem lepem se je psihično zrušil. Postal je zelo nemiren, zašel v globoko psihično stisko, da je prvič zaprosil za tablete in psihiatrično pomoč. 'Zoja, moja osebnost razpada,' mi je govoril.«

»In kaj ste naredili?«

»Ni mi bilo vseeno. Pomagala mi je Agata, zdravilka, ki s tremi otroki živi v stanovanju po pokojnem moževem očetu. A tudi ona je ocenila enako, da mora nama z možem prerezati medsebojne življenjske vezi. Po njeni terapiji se mu je stanje še poslabšalo. Nisva se več mogla normalno pogovarjati, povsem sva se odtujila.«

»In kako ste razrešili težavo? Zdaj je vajin odnos bolje, kajne?«

»Ja, zdaj je bolje. Tedaj sem bila na robu obupa. Obiskala sem Agato, in ji vse razložila, jo prosila za pomoč. A je le odvrnila, da je storila vse, kar je lahko. Nisem se vdala, iskala sem rešitev in mu dala zeliščne tablete iz šentjanževke. Čez teden dni se mu je stanje izboljšalo.«

Pogledal je v kundali, astrokarto, in začel premlevati: »Kakšen je vajin odnos z Armandom? Vse kaže na konec zveze. A tako je videti z vidika volje osebnosti. Poglejva še z vidika višje osebnosti, upanja in zaupanja vašega srca.« 

Nemirno se je presedel, odkašljal in dvignil pogled, da se je za trenutek ujel z njenim. Bil je očaran. V njenih očeh je našel vse, kar je čutil in poznal, nebo in pekel, vse kar je iskal in potreboval. A na nov, poseben, njemu neznan način. 

»Z vidika osebnosti je vaš mož dejansko vaš zadnji partner. Za vašo osebnost drugih moških ni. Zato bi bilo smiselno, da svoj zakon ohranite.«  

Pa ga res ni, drugega moškega, je pomislila. Armand je bil, je in bo očitno prvi.

Gospod Nenadomestljivi! Še umreti ne bi mogla brez njega. In če bi on umrl, bi verjetno nadaljevala kar sama. Četudi ni bil vedno edini

Aleks je naskrivaj opazoval njene oči. Spremenile so se. Povleklo ga je nekam navznoter, kot da bi ga nekaj želelo uročiti, prisiliti k predaji… Oh, če bi bil njen mož, vse bi napravil zanjo!

Ta ženska je vse postavila na glavo! Kakor da je njun odnos le zadeva srca, in njegov edini namen ljubezen. Totalna ljubezen med moškim in žensko, ki kot otroka šele odkrivata ljubezen.

A tega ji ni želel razkriti, preveč se je bal zavrnitve. Odkritosrčnost mu še nikoli ni pomagala. Svoje občudovanje in navdušenje je nehote prelil v astrološko svetovanje in začel pretiravati, kot da bi mu nerazumljivi strokovni izrazi lahko pokazali pot do njenega srca:

»Zdaj čistite karmo svoje preanalitične Device, kar ste v zahodnem horoskopu. V džotišu je Devica karmična, zaradi debilitirane Venere/Šukre, ki je prisotna tudi numerološko… Nekoč ste dajali prednost fizičnemu življenju pred ljubeznijo…

A ta karma je tudi dobra karma. Že od januarja 2005 dvakrat eksaltirani Merkur/Bud po zahodni in vzhodni Devici/Kanji pripravlja novo življenje za vas v 12. bavi/astrohiši… Prestavlja vas tja, kamor morate po načrtu te inkarnacije… Vaše novo življenje mora nastati tudi v bolnišnici, kajti aktivna 12. bava/astrohiša v Kanji/Devici predstavlja tudi to…

Zaradi močne multrikonske Venere v Tehtnici po zahodni astrokarti se kot ženska navzven dobro počutite. Zato izžarevate ženstvenost, kadar poenostavite žensko v sebi in pomirite svojo zapleteno Venero v džotišu… 

Najini osebnosti sta si zelo podobni – zaradi podznaka na praktično isti stopinji. Kotne stopinje se spreminjajo na 4 minute, zato redko srečaš takšnega človeka, ki bi bil rojen v istem podznaku na isti stopinji. Hm, očitno imava več skupnega, kot se zdi.

Oba denimo doživljava preobrazbo, ezoterično preobrazbo. Tukaj izkušnje le malo zaležejo, v glavnem si jih človek tedaj nabira za kasneje. Pa kakršenkoli že bo uspeh preobrazbe, v vsakem primeru človek osvoji ta neznani del sveta, imenovan druga stran sebe… Tukaj se lahko zaneseš le na svoje srce, in vam to gre dobro, Zoja. Ste poosebljen napredek, ko vam uspe premagati dvom, slabe navade iz preteklih življenj. Vaša iskrenost vas v kombinaciji s skrivnostmi, ki jih radi zadržite zase, vodi varno in zanesljivo. Če mene vprašate, vaša bolezen ni bolezen, ampak znamenje. Dokončno slovo neke hujše karme…« 

Kaj ji želi sporočiti Aleks? Da bo vse dobro? A od kod vsa ta lakota in žeja pri 40 kg?!

»Če prav razumem, me bolezen ne ogroža? Ne bom umrla?«  

Njen glas in odkritost sta bila dovolj, da ga je preplavil užitek. Ni se mogel več zadržati, zdaj ji je moral pokazati, kako zelo kot njen svetovalec zaupa vase, da tudi ona lahko začne znova upati glede svojega zdravja in sreče:

»Boste pač umrli… Vse je odvisno od tega, koliko boste sproti uravnovešali karmo debilitirane Šukre/Venere v 12. hiši izgube starega življenja. A če mene vprašate, le brez skrbi! Umrli bi le zaradi popuščanja škodljivim željam, takšnim, ki ne sledijo glasu vašega srca. A to je, kot rečeno, zelo malo verjetno zaradi vašega eksaltiranega Buda/Merkurja. Ki rešuje vašo debilitirano Šukro/Venero, vladarico astrala, in s tem želja. Bud/Merkur se vam je mentalno aktiviral pred 8 leti, kar pomeni, da pridno uporabljate svojo dobro razvito voljo (prepričanja in verovanja), površinsko pa višji astral (predstave), ker je Merkur globinsko vladar volje/budija, površinsko pa višjega astrala (površinsko je Venera vladar višjega fizisa, torej energije, moči).« 

Bila je v dvomih, saj ji ta džotiš ni deloval dovolj oprijemljivo. A ni mogla zanikati, da ji ni vlil upanja. Prvič med boleznijo jo je prevzel občutek upanja, da bo vse v redu. 

»Draga Zoja, naj vas spomnim, kar že sami veste bolje od mene. Smrt je življenje in življenje je smrt. Obstajajo Mojstri človeškega sveta, ki to vsak dan konkretno živijo. Lahko jih srečate, lahko jih prepoznate, če veste, kako morate iskati. Njihovo sveto življenje je preobražanje telesa v času brez prave smrti…«

Res je. Ves čas bolezni se je bala življenja, ne smrti. Tako jo je razočaralo, toliko krivice, ponižanja, trpljenja. Smrt nima nič pri tem. Čemu ta bolezen? Morda zato, da bi postala ponižnejša, bolj ljubeča? Kolikokrat se ji je zdelo, da dobro povrne s slabim.

Nemirno se je presedel. Vse bi dal, da bi tudi ona čutila nekaj privlačnosti do njega. Njeno omamno bližino je le težko prenašal.

A ni kazalo, da bi jo privlačil kot moški, ko je tako zbrano in lahkotno sledila toku zahtevne razlage, brez signala po večji bližini. Ker je tako zvesto sledila sebi, se je še dodatno razvnel. Tako ženstvena je, a neodvisna! Tako zelo skrivnostna, a iskrena! Čarobna kombinacija! 

Nemočno je tuhtal, kako se ji naj približa, ne da bi prekršil zapovedi džotiša. Spomnil se je, kako nevarno je zlorabiti ranljivost svetovanca.

»Zoja, zelo si želim, da bi odslej več sodelovala. Povezava jasnovidnega Ketuja z izjemno postavljenim in aktiviranim vladarjem fizisa Saturnom/Šanijem kaže na vaše izjemne duhovne darove. Premorete in zmorete več, kot si morda predstavljate. Vaše srce je živ dokaz. Če bi imeli karmo običajnega človeka…«

Opazila je, kako je znižal glas in zardel. A se ni obremenjevala s tem.

»…Medsebojno sodelovanje bi obema veliko prineslo. Ne glede na morebitno bližino med nama. Ta bi se lahko razvila, lahko bi nastala privlačnost, zaljubljenost, in tako naprej. A vse to bi lahko oba z lahkoto presegla, preobrazila v iskrenem duhovnem iskanju in sodelovanju.« 

Precej drzna misel, je pomislila. Kaj ji želi sporočiti? Da jo vidi kot žensko? Doslej ni zaznala, da bi jo. V njem ni videla moškega. In bil je del velike srečne družine Hoja, zelo povezane, a morda malce nedostopne… Že zaradi tega v njem ne more videti moškega. 

Ob koncu je začutil, da ji mora predstaviti mantre Planetov in Ganeševo pudžo. »Zoja, mantre in Ganeševa pudža sta skrivnost,  lepota in moč džotiša, predvsem pa milost, vsaj zame!« 

Prižgal je svečko in kadilo, napolnil skodelico z vodo, priskrbel sadež in cvet. Pokleknil je, se priklonil in začel z obredom.

Prisluhnila je neznanemu jeziku manter in petja. Zdaj se je sprostil, in legel na tla pred Ganešem, to ji je bilo všeč. Nenadoma je pod ohlapnimi hlačami zagledala obris njegove zadnjice. Presenečena je začutila njegovo moško energijo.

A tedaj ji je postalo slabo. Opazil je in prenehal z obredom, jo vprašal, kako ji lahko pomaga, in takoj se je počutila bolje, da je lahko dokončal. 

Na njegovo pobudo sta se po obredu začela tikati. Ves čas je močno čutil, da ji mora nekaj povedati, a ni vedel točno kaj:

»Mantre Planetov in Ganeševa pudža ti bodo pomagali. Da boš bolje začutila, kaj zares hočeš, in bolje razumela, kaj zares moraš. Lažje boš videla in razumela celoto. Ker to je poseben obred, obred – celote!«  

Zatem jo je spremljal do avta. 

Zatem jo je pospremil do avta. Ko se je čudil, kako lahkotno zna obrniti avtomobil na preozki cesti, ga je znova prešinilo: »Ja, Obred celote!« 

**

Naslednjega dne se je vrnila v Šambalo po besedilo Ganeševe pudže v sanskrtu s prevodom in razlago celotnega Obreda celote, kot ga je imenoval. Ponovni obisk Šambale ji je obudil nevsakdanji občutek med njegovim džotiš svetovanjem. Čutila je namreč, da ne svetuje le njej, temveč tudi sebi. In da mu mora to iz njej neznanega razloga dovoliti. V poplavi besed je morda dva- ali trikrat zadel žebljíco na glavíco. A takrat se je je to tako močno dotaknilo, da jo kar prestavilo v drugo razsežnost. Zato se je splačalo potrpeti z njegovo zgovornostjo. Ali z nenavadnimi nasveti na meji vsiljivosti, denimo, da ne sme več kopičiti znanja in modrosti, temveč se naj preda vodstvu srca v brezčasnem trenutku tu-in-zdaj. Nenavadno, pri tem ji je celo zagrozil s smrtjo. 

Nazadnje jo je znova pospremil do avta, kjer sta še kar pogovarjala. Tedaj je na drugi strani ceste opazila Viviano. Bila je vsa obložena z vrečami, polnimi odpadne embalaže. Želela ji je pokimati v pozdrav, a Viviana jo je le jezno ošvrknila s pogledom. Aleks pa je ženi pomahal, kot da ne bi videl njenega jeznega pogleda. Presenečena je začela premišljevati, ali se ji je s čim nehote zamerila. Ni se mogla spomniti.

Hitro sta se poslovila, da se je Aleks lahko pridružil ženi, sama pa je sedla v avto in se odpeljala po Amelijo na Pedagoško fakulteto. Viviano je spoznala pred 12 leti kot Amelijino razredničarko. Občudovala je njeno zavzetost, optimizem, posluh za drugačnost... Pri učiteljih te lastnosti niso samoumevne. A spomnila se je tudi, da se je Armand z Viviano bolje ujel… Onadva sta si bolj podobna. 

Ko se je Aleks pridružil ženi, je molčala. Njen pogled mu je izdal vse… Kakor da sluti njegovo skrivnost. Bila sta vajena, da si zaupata vse. A zavedal se je, da ji tokrat ne more izdati svojih občutkov. Preveč resnični so bili, Zoja je zavladala njegovemu srcu, in pri tem je bil nemočen.

»Ta ženska ni bolna, Vivi. Le čisti se, preobraža. Njena astrokarta ne kaže smrti. Ta Devica v njej z debilitirano Venero jo drži v šahu. Preveč je analitična, nadzira dogodke. Ko bo njena osebnost spustila nadzor in se predala srcu, bo spoznala. Njen aktivirani Šani v Šaša mahapuruša jogi v jutiju z jasnovidnim in kmalu aktiviranim Ketujem je v območju 3. posvečenja, v 4. bavi. Veš kaj to pomeni?«

»Saj je vseeno… Pusti me!«

»Glej, Vivi... Če sem naredil kaj narobe, mi povej! Je ne bi smel spremljati do avta? Vsakogar spremljam do avta. Ali celo do doma, če živi blizu.«

»Saj je v redu...« 

Trudil se je biti odkrit. Ker iskren ni smel biti. Ni želel prizadeti žene, ji razkriti svoje zaljubljenosti. Ker se je sramoval svoje neodgovornosti.  

V sredo, 7. avgusta 2013, je Zoja doma prvič zapela Ganeševo pudžo in mantrala mantre Planetov. Že med vajo besedila pri Aleksu je prvič med boleznijo začutila mir. Ki se je med popoldanskim Obredom še poglobil, ko jo je preplavil občutek ponižnosti, hvaležnosti in radosti. Da so privrele solze in tiho kapljale v naročje.

Čeprav sta se Ariana in Alja zelo glasno prepirali zaradi računalnika, ni začutila bolečine v 'žlički' na dnu prsnice kot običajno. Mir je bil močan kot ljubezen, ki odžene nepotrebne skrbi… Vse je v redu. 

Guru (četrtek), 8. avgust 2013

Naslednji dan je izvedla Obred celote že veliko bolj tekoče. In med Ganeševo pudžo so jo preplavili močni občutki po vsem telesu, da je nazadnje obsedela v čisti tišini. In ko je tako uživala, je začela globoko dihati. Kot da ne diha ona, ampak telo. Dolgi vdihi in izdihi so jo ponesli v meditacijo. Tedaj je v trebuhu začutila pritisk, dvigoval se je proti vratu. Prestrašila se je in odprla oči, a jo je takoj pomiril pogled na kipec Ganeša, ki je stal pred njo. Zaprla je oči in se predala dihanju. Vdih skozi nos, izdih skozi usta. 

Tedaj se ji je pred notranjimi očmi prikazal strašljiv prizor. Videla je svoje telo, razparano od prsi do trebuha. Ob njej je bil Ganeš in ji dajal nekakšna navodila. V globoki rani je videla temno snov sivo-črne barve, ki se je premikala. Kot da se ne more zmehčati in zapustiti telesa. Občutek je bil zelo neprijeten. 

Naenkrat se ji je posvetilo, kaj je to. Stresi! Vsi stresi, ki jih prinaša družinsko življenje… Ker ga jemlje preveč osebno. 

S spoznanjem je prišlo olajšanje. In res, kot da bi kdo odprl zapornice, je sivo-črna snov kar drla iz nje. Z očiščenjem je prišlo novo zavedanje. Kot da je končno dojela, kako mož in hčere doživljajo družinsko življenje… Veliko manj obremenjeno. Začutila je velik mir in svobodo. 

In znova se ji je prikazal Ganeš. Ki je nekaj počel z njenim telesom. Preobraža vsa tvoja čustva, ki so neustrezna, je zaslišala v mislih. 

Po 15 minutah se je dihanje umirilo. Bila je prečiščena, olajšana. Pomirjena… Kot da je prvič vsa v telesu, odkar jo je doletela bolezen. 

Ta dan je prejela Aleksovo e-pismo s tedenskim seznamom manter. Pri drugi povedi uvodne razlage jo je prevzela neizmerna hvaležnost, in ihtenje… Kako je mogoče, da se je tako zanemarila v duši? 

V mislih se je zahvaljevala Ganešu… Spremlja jo že 15 let. Odkar jo je Kezele uvedel v meditacijo. Ves ta čas jo opazuje s strani. 

A meditacije se ji je ni dalo izvajati. Čeprav jo je Kezele opozoril, da brez nje ne bo šlo naprej. Zadnjih 6 let so jo reševale zvočne tehnike, gongi, tibetanske posode… A odrešile je niso. 

S solzami na licu je začutila, da mora odpisati Aleksu… Obred celote, to je iskala vse življenje. Kot da se je vrnila, vrnila domov. 

In mu je napisala daljše pismo, ki ga je sklenila z opisom nenavadnega dogodka.

9.35 (Zojino e-pismo Aleksu):

»(…) Samo še to in zaključim. Ko je oktobra 2005 Ljubljano obiskal vladika pravoslavne cerkve Pavle, sem s seboj vzela tudi prijateljico Milo. Po koncu predavanj sem po Prešernovi hitela proti pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda, da jo poiščem. Opisala ti bom dogodke, ki so se zgodili v petih minutah.

Prav tedaj je v mestu potekal vsakoletni maraton. V trenutku, ko sem prečkala ciljno črto maratona na pločniku, jo je po cesti pretekel tudi zmagovalec iz Etiopije, ljudje pa so začeli bučno skandirati. V istem tempu sem nadaljevala, a ko sem želela prečkati cesto, ki je bila zaprta za promet, je po njej pripeljala limuzina s predsednikom Drnovškom. Nisem bila na prehodu za pešce, zato sem se ustavila, da bi počakala na prost prehod. A tedaj sta mi šofer in Drnovšek pokazala, da mi dajeta prednost. Čez dve minuti sem prispela pred pravoslavno cerkev in zagledala nepregledno množico. Ljudje so čakali svojega voditelja in se drenjali, da bi se mu čimbolj približali. Približala sem k množici. V naslednjem hipu sem se na vsem lepem zavedla, da stojim zraven vladike in dveh popov, z ramo ob rami. Čeprav je bil varovan, sem kar stala tam ob njem. Spogledala sva se, in on mi je dal vedeti, da je vse v redu. Čez čas sem se počasi začela umikati, zaradi ostalih vernikov, ki so prišli iz vse Slovenije in čakali več ur, da bi se mu čimbolj približali.

To zgodbo sem zaupala le prijateljici Mateji, svoji sošolki s psihologije. Mateja jo je takoj skomentirala kot iz topa, v slogu prerokinje: 'Zoja, saj ti že ves čas govorim, tvoja pot ni psihologija. Le v duhovnem svetu boš lahko kaj dosegla. Poglej, Drnovšek je pomembna človeška osebnost, vladika pomembna duhovna osebnost, maratonec je zmagovalec. Kaj ti to pove? Samo eno – da boš skozi duhovnost dosegla nek pomemben cilj. A ti ni očitno?'

Nato je Mateja o tem govorila ves čas najine vožnje do BTC-ja. Z užitkom je iskala vse mogoče simbole, povezave, sporočila in pomene teh dogodkov. Nisem je poslušala, ker sem njeno razlago pripisovala trenutni evforiji. Ko sem jo želela preusmeriti v bolj razsodno razmišljanje, me je odločno zavrnila: 'Zoja, to ni tvoj pravi način razmišljanja. Predaj se, zaupaj življenju. Zaupaj mu, naj te vodi!'

Malo daljša izpoved, a sem jo potrebovala. Hvala.

Lep pozdrav, Zoja.« 

10.40 (Aleksovo e-pismo Zoji):[2]

»Zoja, krasno! Ostajam brez besed! Škoda, da ne najdem več časa, da bi ti nazorneje pokazal izvajanje manter. In se spoznal s tvojim možem, da bi vsi trije lahko skupaj kaj dobrega naredili. Če pa boš potrebovala kaj, prosim, pokliči. Za kakšne pavze se vedno najde čas tudi v sedanjih razmerah.

Strinjam se z napovedjo Mateje – tiste Mateje Svet? Že zaradi Ketujeve 'čarodejne' povezave s Šanijem/Saturnom v Makari/ Kozorogu tvoje 4. bave/astrohiše. Izdaja namreč tvojo posvečeno osvobojenost – znamenje 3. posvečenja? In zaradi Rahuja, tvoje dašagrahe, ki predstavlja mentalno telo tvojega pravega partnerja, v 10. bavi. Če ne prej, se bo resnica razkrila v Ketujevem obdobju: 2022–2029!

Aleks

PS: Prilagam seznam manter Obreda celote še za Agato, ker nima lastnega e-dostopa.« 

13. 25 (Zojino e-pismo Aleksu):

»Hvala, Aleks, bom posredovala Agati. Sem se med Ganeševo pudžo posnela na diktafon, z veseljem bi posnela tudi tebe, zaradi melodije pudže. A se trenutno ne obremenjujem zaradi melodije in naglasov, zaupam intuiciji.

Kako mi gre? Spoznala sem, da v času bolezni sploh nisem bila v svojem telesu. Zdaj se z vsakim obredom vedno bolj zasidram v njem. Kaj se na novo sidra, ne vem. Sanje so intenzivnejše, podzavest se pospešeno čisti. Sanjalo se mi je o celem skladišču korenčkov, čeprav korenje sicer lahko jem. In to, da ponovno lahko pijem kavo, čeprav je že več kot dve leti, odkar je niti povohati ne smem, takoj mi postane slabo. 

Mož me je prosil, ali si lahko prebere Obred celote. Sicer v službi med krizo ponavlja mantro, ki mu jo je dal Kezele za meditacijo. Zapustil ga je ves optimizem, zato bi bilo dobro, da se dobita. Dovoli, da ti kar posredujem njegove podatke (…). Aleks, mislim, da se nekaj premika, tudi Ines bi se rada pridružila.

Ja, še nekaj, ko na diktafonu poslušam Ganeševo pudžo v tvoji izvedbi, se me bolj dotakne, kot če jo recitiram sama. Enako sem doživljala, ko sem poslušala tvoje petje Ganeševe pudže v živo. 

Radost, Zoja.« 


[1] http://www.theta.si/odgovornost-thetahealing-praktika/; 23. 11. 2012

[2] Aleksovi e-dopisi in sms-i so zapisani poševnoZojini pokončno.

5. poglavje – OBRED CELOTE

Zakaj bi naj človek potreboval Obred?
»Obred preobrazi človeka v dušo, ki deluje v ljubezni.«
Ali človek ne deluje v ljubezni?
»Ne, v zavesti materije, duša deluje v zavesti ljubezni.«
Ali lahko človek tudi deluje v zavesti ljubezni?
»Da, zvok vseh planetov prikliče zavest ljubezni.«
Prikliče z izvajanjem manter planetov pri Obredu?
»Da.«

 

Obredom celote je začutila, da se znova vrača v življenje. Počasi se je začela zavedati, koliko trpljenja je morala prestati med boleznijo…

Ki morda res ni bila bolezen. Zdaj je razumela, zakaj si bolan človek želi zapustiti svoje telo. 

Minil je kakšen teden, odkar je začela opravljati Obred celote. Sredi noči se je zbudila zaradi slabosti. Kot da se ji vsaka celica trese, okoli trebuha pa ima oklep, da se ni mogla premakniti…  

A nenadoma se je zgodil preobrat. Naenkrat je začutila močno poželenje, zelo močno. Ogromen val spolne energije jo je nosil po postelji… Kot da bi se nekaj odprlo. 

Kaj takega še ni doživela. Najprej je pomislila, da doživlja spontan dvig kundalini. Kaj če energija spontano prodira skozi zamašeno spolno čakro? A to je že doživela, zdaj je bilo drugače.    

Tedaj je opazila, da ni sama. V spalnici, kjer je mož spal na drugi postelji, je bil še nekdo. Nek moški. Ki se ji je približeval. 

Aleks?!

Ja!

Brez dvoma je bil Aleks! 

Zdrznila se je, nagonsko preusmerila pozornost… Prestopil je vse meje dobrega okusa, pa kaj si ta dovoli!

In takoj je zavrla bližino z moškim, ki je hotel manipulirati z njo. 

A nič ni pomagalo, Aleks je oblastno legel nanjo, kot da je njen mož. 

Nemočno je otrpnila in mrzlično iskala rešitev. Prepotentnež, kako naj ga ustavi?!

A tedaj je zaznala njegovo energijo. Kako čista je! A kako je mogoče, da ima lahko nekdo, ki jo posiljuje, čisto energijo!? 

In v trenutku je krč popustil. Vse v njej se je sprostilo in znašla se je sredi strastnega poljubljanja z neznancem. Kot da je nekaj najbolj naravnega, najbolj samoumevnega.

Zraven pa spi njen mož.

Ves čas jo je spremljal močan občutek, da se mora združiti z njim. da je njuna združitev nujna in neizogibna.  A kako, zakaj, čemu, to je noro, noro!!!

Nazadnje je popustila. Zazrla se je v obraz pred seboj. Oziroma ud. Pretvarjala se je, da ji je vseeno. Ničesar ne razumem, to ni več moja izbira!

Ni videla natančno, lahko bi bilo oboje, obraz in ud. Gledal jo je, ves pokončen. In pulziral.

Ud? Moški ud? Njegovo anatomijo si je lahko ogledala do potankosti. Kako je to mogoče? 

Začutila je močan naval krvi v nožnico. In je negibno je čakala, kaj se bo zgodilo. Kakšna napetost! 

Potrebujem združitev! 

Tedaj je bitje stopilo vanjo. To ne more biti res, je pomislila. Počutila se je, kot da lebdi v neskončnem prostoru

Nenadoma je zagledala čakre. Vrtele so se. Kot različno obarvani planeti. In z različno hitrostjo. 

In tedaj se je pojavil še nekdo. Še en moški. Podoben je bil Aleksu. Svetlo rjavih las, s kratko pristriženimi brki ter podaljšano, ozko zašiljeno bradico. Ni se mogla niti premakniti. 

Pa saj to ne more biti res! Kaj je to, avtobusna postaja?! 

Gledal ju je, njo in Aleksa, kako se ljubita. Deloval je nekako neprizadeto. Počutila se je neprijetno, kot da je nadzornik, ki dolžnosti nadzira njuno združevanje.

A bilo ji je že vseeno. Čutila je svoje telo, kako se polni z občutki čiste blaženosti. Kot nekakšen podaljšan niz orgazmov. Čeprav niti ne orgazmov…

Ker se tokrat ni praznila, ampak polnila. Orgazmi so jo vedno tudi izželi, ko so jo ponesli. Kolikor so ji dali, toliko so tudi vzeli.

Bilo je zunaj vsega, kar je doslej izkusila! Kot da vse, kar živi, se rojeva in umira, obstaja le zaradi enega cilja – dokončne združitve dveh svetov. Združitve nje in Aleksa! 

Kakšnega Aleksa, halo!? O groza, se je spomnila na njegovo Viviano. V želodcu je začutila težo, zapekla jo je slaba vest.

Saj mi ni treba z Aleksom početi tega tudi v živo. Hvalabogu! 

Noč do jutra so ji izpolnile prijetne sanje, in prebudila se je zadovoljna, s seboj in življenjem.

Seveda bo nočno izkušnjo z Aleksom ohranila zase, to je niti najmanj ne moti, nasprotno. Doživela je nekaj nadzemeljskega, zdaj ji je vseeno, če se je moški še kdaj dotakne. 

**

Aleks si je želel tesnejšega sodelovanja z Zojo, njena bližina ga je vedno očarala. A ni vedel, kako naj to izpelje, da ne bi bilo sumljivo. Sumljivo Zoji, ki ji ni upal razkriti svoje ljubezni zaradi strahu pred zavrnitvijo, in sumljivo ženi, ki je že slutila, da je Zoja v njegovih mislih in občutkih preveč prisotna. Pa se je domislil, da bi lahko vsi skupaj ustanovili nekakšno skupino za vsestransko pomoč. On, Zoja, Viviane ter njeni sodelavki Agata in Ines, katerima je opravil džotiš svetovanje. In tako so se konec avgusta dobili v Zojinem duhovnem centru Justbe

Na začetku sta Aleks in Viviana opravila kratek obred. Na veliko pisalno mizo sta postavila Ganešev kipec, svečko, posodico z vodo in kadilo, zatem pa pokleknila, opravila Ganeševo pudžo in odmantrala nekaj manter Obreda celote.

Zoja je sedela na drugi strani mize, za Ganeševim kipcem, da sta Aleks in Viviana ves čas gledala naravnost vanjo. Naenkrat je med mantrami začutila, kako ji je streslo vso telo. Kot da je v njo vstopil Aleks. Vstopil tam, kjer lahko vstopa le mož, ali ljubimec. Kako je to mogoče!? Zakaj je zdaj prodrl vanjo?

Ne, na kaj takega ni bila pripravljena… Eno je na samem ponoči doma, v postelji, nekaj drugega pa kar med ljudmi sredi belega dne. Nezaslišano!  

Nemočno je prenašala Aleksa v sebi, medtem ko je s svojo ženo mantral pred kipcem Ganeša. Razgaljena do dna duše. Agata zraven nje je postala zelo pozorna… Gotovo je opazila, kaj se dogaja med njima z Aleksom. Saj si bo še kaj mislila!? In če to pride na uho Viviani… 

Skušala je preusmeriti pozornost drugam. Ni šlo. Pritisk je bil čedalje večji. Čutila je, da jo Agata že preverja, 'skenira'… Morala bo hitro ukrepati, se takoj nečesa domisliti.

In se je domislila. Začela je iskati razlike med seboj in Aleksom. In res, zdaj ni bilo več težko preusmeriti pozornosti… Hvalabogu, Agata ji je že pošteno dihala za ovratnik.

**

Obred celote se je posvetila tudi uradno. Čez vikend, 7. in 8. septembra 2013. To je bila sploh prva uradna posvetitev v Obred celote.  

Prijavilo se je šest, sedem kandidatov, tudi dva otroka, brat in sestra, stara 11 in 8 let. 10-letni Tine je bil zelo radoživ, radoveden in kreativen fant iz razvezane družine, nenehno je sledil Aleksu z neskončnimi vprašanji. Zoja je dvomila, da bo Aleks lahko obvladal njegovo neugnanost. A se je znašel prav dobro, in si prislužil njeno občudovanje. 

Uradna posvetitev v Obred celote ji je dala še dodaten življenjski zagon. Začutila je tla pod nogami, življenje se je znova hitreje obračalo. Marsikdaj so se vsakdanji zapleti razrešili veliko lažje in hitreje, včasih skoraj sami od sebe. 

Težave so se počasi začele umikati. A vseeno si je želela manj naglice in sprememb, ter več časa zase. Pretiranosti ni ravno oboževala. 

A nekje v srcu se je zavedala, da razvoja ne more ustaviti. In da je vse dobro tako, kot je. 

Dobro je...

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET

»Ne skrbi, vse bo v redu.«

 

Med posvetitvijo v Obred celote je spoznala Tima in njegovo mamo. Ki sta ji toplo priporočala bioresonanco. Prisluhnila jima je. Tako je v naslednjih mesecih opravila okoli 30 bioresonančnih terapij.

Prve terapije je komaj prenesla. Terapevt Aleksander Silič se je čudil, ko je opazil, da se vsa trese. Kajti da bi bioresonančna terapija komu povzročila bolečino, tega še ni doživel. Ugotovil je tudi, da so vlogo meridiana, oz. energijskega kanala, želodca prevzeli drugi meridiani.

Opravila je teste za parazite, alergene, težke kovine, kandidozo. Prinašala je vzorce živil za preizkuse, ali in koliko jih lahko njeno telo sprejme. Pokazalo se je, da lahko uživa kravjo sirotko, izvirsko vodo, zelenjavno juho, riževo mleko, ovsene kosmiče, krompir, riž, ribe. A večino le v majhnih količinah in samo tedaj, ko se dobro počuti.

Čudila se je, zakaj ji ni bioresonanca prepovedovala mesa. Kajti v praksi ji je že majhen košček zaužitega mesa obležal v želodcu kot 10-kilogramska utež. A ribje meso je dobro prenašala.  

Nekoč je terapijo sklenila s preverjanjem čustvenih blokad po testu cvetne Bachove terapije. Ki ga je opravila uspešno. Nato pa je na zapestje dobila kapljico 'rešilnega zdravila'. Učinek bi moral biti blagodejen, a jo je začelo vso tresti. Njeno telo se je pretirano odzvalo prav na vsako cvetno esenco.

Tako je že pred leti ugotovila poznavalka Bachovih esenc. Kot da 'rešilno zdravilo' za Zojo ne obstaja. To je bilo obdobje, ko je Zoja Bachove esence še sama izdelovala. 

V praksi je njeno telo brez težav prenašalo le eno vrsto hrane – kravjo sirotko. Spila jo je liter do dva dnevno. Zanjo ji je povedala Bernarda, potem ko je v Nedeljskem dnevniku prebrala, da si je neka Slovenka tako pozdravila rak trebušne slinavke.   

»In Zoja,« je svečano povzela, »sirotko zelo cenijo tudi v najboljših švicarskih sanatorijih.«

Bernarda je bila njena poročna priča, in glavni krivec, da sta se z Armandom sploh poročila. Po mamini smrti je je postala nekakšna nadomestna babica njenim otrokom, pa tudi njena zaupnica. Med spori z možem se je vselej za kak dan zatekla k njej v hišo v Hočah.

Zelo ji je bila hvaležna za ta nasvet, brez sirotke bi še veliko bolj trpela.

**

Gastroskopijo v Rogaški Slatini je junaško prestala septembra 2013. Pregled ni pokazal bistvenih težav z želodcem, je pa razkril prisotnost eozinofilcev v dvanajstniku. Eozinofilci so vrsta belih krvničk, ki varujejo organizem pred okužbami zaradi vnetij. Toda dvanajstnik ni bil vnet, nenavadno… Kaj tam počnejo eozinofilci, če ni vnetja?

Kaj počnejo, ji je pojasnila zdravnica: onemogočajo določene vrste zaužite hrane, ki jo organizem prepoznava kot nevaren vir okužbe.  

Alergijo na hrano imam torej, je pomislila. Zato torej njeno telo večine hrane ne razgradi in se nahrani z njo.

Toda zakaj se to dogaja?

Tega zdravnica ni vedela. 

Gastroskopija je pokazala tudi spremembo sluznice v dvanajstniku. Kot razlog zanjo je zdravnica navedla – kandidozo. Ter ji predpisala donat in zeliščne kapljice za želodec iberogast…  

Težave so se očitno pojavile po jemanju zdravil za želodec in srce, saj pred tem teh težav ni imela. Morda so zdravila zakisala organizem, in so se glivice kandide pretirano razmnožile? 

Ko sta se z očetom iz Rogaške Slatine vozila domov, je napravila načrt. Ker je razlog njenih prehranskih težav alergija na določena živila, se bo začela držati diete in ozdravela…

A tedaj jo je v srcu in želodcu zbodlo, sledil je močan pritisk. Ni se ustrašila bolečine, temveč sporočila, ki ga ji je bila prenesla… Dieta ne bo pomagala, ni hrana razlog intolerance na hrano. 

Navadila se je, da nima več nadzora nad svojim zdravjem. A z Obredom celote je vse postalo lažje. Znova je imela občutek, da je v svojem telesu. To ji je dajalo moč, in ni je več tako skrbelo, ko je izgubila še nekaj teže in upanja, da bo še kdaj ozdravela.

Znova je dobila voljo za spremembe. Predvsem glede prehrane. Naenkrat se je spomnila kineziološkega testa, metode, ki jo je nekoč že uporabljala. Z levico si je na srce prislonila steklenico sirotke, desnico pa iztegnila bočno od sebe, zatem pa prosila Amelijo, da jo prime za desnico in jo pritisne navzdol. Začutila je upor roke, roka se je hčerinemu pritisku uprla. In to je bilo znamenje, ki ga je potrebovala. Tako ji je telo sporočilo, da sirotka je primerna hrana zanj.

Nato je postopek ponovila s polnozrnato štručko. Tokrat se desnica Amelijinemu pritisku ni uprla. Kar je bilo znamenje, da štručka ni primerna hrana zanjo… Škoda, polnozrnate štručke so najboljše. A če si hoče dobro, se jim mora odreči. 

Tako je začela preizkušati vsako živilo. A bilo je zelo malo živil, ki jih telo ni zavrnilo. In še tista, ki so načelno bila primerna za uživanje, je zavrnilo, če niso bila primerno pridelana, skladiščena itn. Recimo proso bi načelno lahko uživala, a ko ga je kupila in kineziološko preizkusila, ni bilo primerno zanjo, pa čeprav je bilo iz ekološke pridelave.

Tako je morala preizkusiti veliko konkretnih živil, če je želela odkriti kakšnega, ki ga je lahko zaužila brez posledic za počutje. Kmalu je težko dobila koga, da bi ji pri tem pomagal s pritiskanjem na iztegnjeno desnico. Slaba stran kineziološkega preizkušanja je bila odvisnost od pomoči drugega človeka.

Zato je iskala boljši način. In se ga tudi domislila. 

Nihalo. 

Delo z nihalom je spoznala leta 1987, pri 25-ih. A isto leto nihalo tudi opustila. In sicer zaradi razočaranosti. Zaradi odgovora na vprašanje, kdaj bo zares srečna v partnerstvu. Kajti odgovor se je glasil: Čez 27 let!

Kaaaj?! Leta 2014! Pa to ni res!

Od razočaranja je pospravila nihalo v predal in pozabila nanj. 

A zdaj je bila napoved glede leta 2014 že davno pozabljena. Zanimalo sta jo le še zdravje in preživetje. In tako si je kar sama izdelala nihalo. Iz tanke verižice in medaljona, ki ga ji je poklonil oče.

Začela je spraševati glede prehrane, še vedno po enostavnem sistemu 'da' ali 'ne'. Bila je navdušena, kajti odgovori so se izkazali za pravilne! Konec je bilo slabosti po letu in pol trpljenja!

Nihalo je bilo še naprednejše od kineziološkega testa. Povedalo ji ni le tega, katero živilo lahko prenese njeno telo, temveč tudi, kdaj ga lahko zaužije ter koliko grižljajev oz. požirkov. Žal pa to ni pregnalo lakote. Kajti pogosto ni smela jesti tedaj, ko je bila lačna, niti toliko, kot si je želela, in tudi tega ne, kar bi si želela. Nihalo ji je narekovalo strogo dieto, zato je še nekoliko shujšala.

In zato včasih ni zdržala skušnjave in je pojedla košček odsvetovane hrane. Za več ur je obležala v postelji brez energije, čuteč 'vsako celico, kako se ji trese' in s pekočim občutkom pod lopaticama. Pomagalo je le, da je izpljunila prepovedano hrano, potem ko jo je prežvečila.  

A kljub vsemu, zdaj je lahko končno jedla in pila, ne da bi ji bilo slabo. Veselje in hvaležnost sta bila neizmerna. Čeprav se ji je od lakote bledlo! 

**

Zoja je uporabljala zaščito proti zanositvi, in sicer hormonski maternični vložek, tako imenovano mireno. Odkar ga je nosila, ni imela mesečnega perila, kar pa se ji je občasno dogajalo že prej.

Več zdravnikov je posumilo, da so srčni napadi in preobčutljivost na zdravila posledica preobčutljivosti na hormone v mireni. Zato se je strinjala, da ji mireno odstranijo. Približno dva tedna po odstranitvi mirene je nekega večera prosila Ganeša, naj ji razkrije izvor zdravstvenih težav. Ob enih ponoči se je nenadoma zbudila, ker je začutila mokroto. Prižgala je nočno lučko… Je to res ali sanjam?! Ležala je v čisti krvi! Kaj v krvi, v mlaki krvi!  

Panično je skočila na noge. Kri je tekla iz nožnice kot iz pipe. In v njej so bili strdki, veliki kot teniška žogica…

Vse je jasno! V rodilih mi je počila rakasta bula! 

Bilo je preveč grozno, da bi upoštevala besede dr. Nikezića, ki je bil možnost raka takoj zavrnil: »Zoja, če bi vi pri tej vaši skromni teži imeli rak, že dolgo ne bi tlačili zemlje.« 

A kaj drugega bi lahko bilo to, če ne rakasta bula! Odkod sicer tako velika količina krvi in tako veliki strdki v njej?!

Na urgenci so najprej ugotovili izsušenost telesa, ki je bila že kritična. A rezultati krvne preiskave so bili izvrstni, kot vedno, in s povišanim železom. Sam ginekološki pregled je bil neobičajen, saj je medicinski tehnik pripomnil zdravnici: »Brezveze, da jo pregledujete, ker je vse ena sama kri!« 

In zdravnica je upoštevala njegovo pripombo, snela rokavice, neprepoznavne zaradi krvi, ter napisala napotnico za ginekološki oddelek. 

Med sprejemom na oddelek je začela izgubljati zavest. Komaj je zaznavala sestre, ki so jo na ginekološkem stolu slačile kot majhnega otroka. Čutila pa je, kako ji iz nožnice lije kri. In si predstavljala, da ji je počila maternica in da umira. 

A ginekologinja ni odkrila nič takega. Predpisala ji je zgolj infuzijo, da si telo opomore zaradi izgube krvi in dehidracije. 

Tisto noč ni zatisnila očesa. Sestre so ji menjavale vložke, brez zdravniške pomoči bi izkrvavela. Tonila je v malodušje… Je še kaj upanja zame?

V stiski se je znova spomnila na Ganeša, ga zaprosila za pomoč. In res, naenkrat se ji je prikazal nekakšen oder kot v gledališču, z vrvmi, ki so bingljale nad njim. Vse je videla jasno, kot da sedi v gledališki loži. Po vrvi sta se na oder spuščala maček in opica. Maček je bil  podoben Obutemu mačku, opica pa gospodu Ficku Pike Nogavičke. Ko je opica dosegla oder, je spregovorila s človeškim glasom in jo potolažila: »Ne skrbi, vse bo v redu.«

Maček pa se le nagajivo smejal. 

Nenavaden par jo je čudežno prepričal, da je vsaka skrb odveč. V tistem trenutku ni imela dovolj moči, da bi preverila, ali je vse skupaj le blodnja, in dogodek sprejela tak, kot je. Pomiril jo je, dal novo upanje. 

Ko so medicinske sestre videle njeno shirano telo, so se prijemale za glavo. Takoj so vzele šiviljski trak in jo premerile od glave do pete. Rezultati so bili porazni, in nemudoma so ji uredile hrano po izbiri. Naenkrat je lahko izbirala med 32 jedilniki, tako kot bolniki na smrtni postelji. Tedaj se je prvič zasmilila sama sebi. 

Ko jo je obiskal Armand, ji je skrušeno dejal: »Obljubim ti, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala.«

Začudila se je. Zakaj ji tako govori?

Ni več čutila strahu, da bi umrla sama. Ni več čutila, da ga potrebuje. Zdaj je vse drugače kot nekoč. Ko je ovire premagovala s silo njune skupne ljubezni. 

Saj res, kaj se je spremenilo? Je to zaradi Obreda celote? 

Skušala se je spomniti. Prvi dve leti zaljubljenosti sta preživela kot v nebesih. Vzajemna odvisnost moškega in ženske je najmočnejša droga, ki si jo lahko zamisli. Zlepila sta se v eno bitje, kjer ni bilo prostora za njuni osebnosti. Le za omamno bližino njunih teles in duš.

A osebnost je trkala na vrata njune ljubezni, in zaljubljenost je minila. Kot vsi pari sta se tudi onadva skušala vzljubiti kot osebnosti. Iz zaljubljenosti ustvariti ljubezen.

A tukaj se je zataknilo, ni šlo. Z njene strani. Njuna razhajanja so bila vsaj tako boleča kot užitki njunega ujemanja. Ko se je kdaj izgubila v karmičnem labirintu njunih iskanj, je kakšno noč pobegnila k Bernardi in prespala pri njej. Bernarda je živela sama v svoji hiši. Oboževala je bila pokojnega Armandovega očeta, s katerim sta bila nekaj časa par, a je nazadnje ostala sama, brez otrok. Njej se je Zoja vselej izkašljala, se nekoliko olajšala, in se nato naslednji dan po njegovem celonočnem telefonskem prepričevanju običajno vrnila nazaj k družini. 

A zdaj ni začutila potrebe po njem. Pa čeprav je še vedno njen prvi. A to ni več on. Kot da so sanje, ki so ga preganjale vso življenje, postale resničnost. Sanje, da ga bo zapustila. Vso življenje se je prebujal sredi noči, jo spraševal: »Si še z menoj?« 

Kolikokrat mu je očitala, kako jo lahko zapusti sredi dneva zaradi prijatelja. Ali se druži s prijatelji v gostilni.

»Vedno mislim nate, ko sem s prijatelji. Ves čas jim govorim samo o tebi…«

»Briga me…« je ostala neizprosna. Sebična. Kot da bi iskala le napake. Kajti hodil je v gostilno zelo poredko, enkrat, dvakrat na mesec. In jo klical. In če bi nehal hoditi v gostilno s prijatelji, bi verjetno našla drugo napako… Ker ne najde skupne poti z njim. Rada bi jo, hoče verjeti, da jo imata. A v srcu je ne najde. V srcu ne čuti, da hodita isto pot, nikoli je ni. 

Ne, v srcu ga ni razumela. Pa čeprav ji je mama zavidala. Ja, ona bi bila na njenem mestu presrečna.  

Armandov oče jo je bolje razumel. Ko se je po Arianinem rojstvu preselila k Armandu, ki je živel pri njem, ji je na samem dejal: »Dobila si dobrega moža… A z njim ne boš srečna.« 

Po štirih dneh so jo odpustili domov. Diagnoza: odtegnitvena menstruacija.

Oddahnila si je. Torej nikakršnih rakastih bul, pretrganih notranjih organov. Očitno se je v petih letih, odkar so ji vstavili mireno, nabralo kar nekaj mesečnega perila. Izgubila je ogromno krvi, a brez vsake posledice. 

Hvaležno se je spomnila opice in mačka. In Ganeša. Pomislila je, da je on kriv te čudežne predstave. Ki ji je dala upanje in jo pomirila, ko je najbolj dvomila vase.

In še nekaj je bilo. Le uro pred njenim odhodom iz bolnišnice so ugotovili, da je ležala v sobi z nadstandardno oskrbo. Po pomoti...

Še eno naključje? 

Kje so meje med fizično, psihično in duhovno resničnostjo? Hvala, Ganeš…

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?

Obred celote pospešuje evolucijo in pomaga razumeti nerazložljivo.

 

Ko je prestopila domači prag, je v žepu zazvonil telefon.

Aleks.

Takoj sta se zapletla v pogovor, in živo mu opisala najnovejše prigode s krvavenjem… Ni se ji zdelo narobe.

Toda Alja ji je ostro očitala: »Je on tvoj mož, da se z njim tako pogovarjaš?!« 

Pozna ga komaj 3 mesece, a se že pogovarjata kot stari prijateljici. Res je, zanjo ni le svetovalec v težavah. A tudi moški ne. Če bi ga videla kot moškega, z njim ne bi razpravljala o driski in izločanju krvavih strdkov iz nožnice. 

Toda Aljine pripombe kar ni mogla pozabiti… Ji je hči nehote predala duhovno sporočilo? 

Res, koliko si lahko Aleksa predstavlja kot moškega? Že dvakrat se ji je približal – kot moški. A obakrat le duhovno. Prvič ponoči v postelji, teden dni po džotiš svetovanju. Bilo je neskončno bolj živo, veliko bolj telesno od vsega, kar je poznala. Drugič sredi dneva, med sestankom v Justbe, v prisotnosti Viviane, Agate in Ines…

Ah, to res ni normalno! 

Ampak kot osebnost ji Aleks ni ničesar namignil. Če bi mu bilo kaj do nje, bi to gotovo začutila. A zdelo se ji je, da je ne opazi kot ženske. Kot da živi le za ženo in družino. 

Zdaj je opravljala Obred celote dvakrat dnevno. In z njim so prihajali tudi uvidi, spoznanja, odgovori. Zdaj je veliko lažje prenašala napete družinske situacije, neskončno prepiranje hčera. Tudi nemirna vnukinja Sofija se je ob večerni Ganeševi pudži povsem umirila. In opazila je tudi nenavaden pojav, da je doma naenkrat vse polno sadja. Kajti gostje so naenkrat začeli prinašati sadje. In sicer tisto vrsto sadja, ki ga je nazadnje obredno darovala Ganešu. 

Mesec dni po uradni posvetitvi je strnila svoje izkušnje, na Aleksovo prošnjo:

»Zame je bil čudež že to, da me je Aleks poklical domov in povabil, da mi predstavi Obred celote. Nikoli pred tem nisva sodelovala. Že prvi pogovor je v meni prebudil pozabljene zgodbe sinhronicitete, ki naj bi vodile moj duhovni razvoj.

Vsako izvajanje Obreda celote je unikatno doživetje, čeprav se iz dneva v dan ponavlja. Med ponavljanjem manter mi miselni tok v ozadju lahkotno razrešuje dnevne skrbi in probleme. Če postavim vprašanje, dobim odgovor s sinhroniciteto dogodkov preko ljudi, rastlin, knjig. Ali se mi je to dogajalo že prej? Seveda se mi je, vendar redko: v nekaj letih nekaj dogodkov. Sedaj pa le v dveh mesecih več dogodkov. Vsekakor Obred celote pospešuje duhovno evolucijo in pomaga razumeti nerazložljivo. Lažje vidiš, čutiš, slišiš, katere lekcije še ni dojela tvoja osebnost.

Ves čas čutim, da je treba čustva jeze, strahu, skrbi, zamere, krivde preobraziti. In znova sem pri neverjetnem naključju. Včeraj sem dobila v roke knjigo Skrivnost Šambale. Sinhroniciteta – posvečevanje v Obred celote poteka v centru Šambala! V knjigi je opisana nujnost bazičnega prehranjevanja, kot pogoj za duhovno evolucijo. Takoj sem odpustila zdravnikom, ki so mi z napačnimi zdravili uničili prebavo. Od takrat se moram prehranjevati strogo z bazičnimi hranili. Knjiga tudi opisuje, da je treba popolnoma obvladati čustvo jeze in strahu, ki najbolj zavirata duhovni preskok človeštva – in spet sinhroniciteta: na našem prvem srečanju smo se pogovarjali o jezi. Vse kar se človeštvu dogaja slabega, izhaja iz čustva strahu in jeze. Iz strahu, da bodo kršene naše osebne potrebe, nastane tudi jeza. Zakaj govorim to? Ker tudi najrazvitejši duhovni iskalci težko obvladujejo čisto človeške strahove in ker iz strahu izvirajo duševne motnje. 

Prvi mesec sem Obred celote izvajala brez pričakovanj in namenov. Pred tednom dni sem prvič pred Obredom celote prosila za odstranitev vzroka mojega slabega počutja. In res, zgodila se je prava drama, moje telo je dejansko nekaj izločilo, pristala sem v bolnišnici. Zdaj sem doma, deležna lahkotnega in milostnega okrevanja, za katerega sem prosila.

Verjetno je od naših pričakovanj odvisno, kakšni bodo učinki Obreda celote, ali kaj?

Aleks, ogromno vprašanj je odprtih, vsaj v moji glavi…«

Rekordno vroče poletje 2013 se je prevesilo v prav toplo jesen. Prehranske težave je še naprej uspešno nadzirala, pri tem sta ji najbolj pomagala nihalo in Obred celote. Tudi mesečno perilo se je uredilo.

Prav tako je dojela, da je za njeno zdravje ključnega pomena, da se odpove pšeničnim jedem. Pa čeprav ji tega bioresonanca ni odsvetovala in čeprav je si je kdaj privoščila pirin kruh. Najraje si ga je pekla sama, brez kvasa, z dodano mineralno vodo in sodo bikarbono.  

Vzdušje doma se je zaostrilo, ko se je priselila najstarejša hči Ariana s hčerko Sofijo. V hipu je sprožila vojno z mlajšima sestrama Amelijo in Aljo.

Svoje tri hčere je imela zelo rada, vse bi naredila zanje. Zato je v njihovih neskončnih spopadih izgubila veliko življenjske energije, veliko pretrpela. Najbolj jo je bolela oblastnost, s katero je vsaka hči zase zahtevala pravico biti 'prva med enakimi'. Mislila je, da jo bo od bolečine raztrgalo.

Zoja je poznala odgovore in rešitve, saj je bila avtorica dvoletnega projekta učenja čustvenih in socialnih veščin osnovnošolcev od 4. do 8. razreda. Projekt, podprt z evropskimi sredstvi, je uspešno dokončala prav na dan, ko je izbruhnila neznana bolezen. Prav izbruh bolezni ji je preprečil, da bi z ravnatelji vključenih šol podpisala nadaljevanje in nadgradnjo tega uspešnega in zares potrebnega projekta. V katerem je videla uresničitev svojega življenjskega poslanstva.

Čeprav je poznala odgovore in rešitve, je hčere niso poslušale. Zaradi nemoči jo je grabil obup. Kršile in zavračale so vse, kar je o medsebojnem sporazumevanju naučila osnovnošolce mariborskih osnovnih šol. Najmlajša in najstarejša sta se celo fizično spopadli. 

Se je pa čudila, kako dobro se razumejo v njeni odsotnosti. Tedaj so naenkrat postale prave sodelavke, ki so rešile vsak problem. Spoznala je, da je bila preveč zaščitniška, jim premalo zaupala. Morala bi jim večkrat dovoliti, da se znajdejo po svoje. Le samostojnost jih bo prisilila, da ustrezno delujejo in sodelujejo, si lažje zaupajo, ko se spoprimejo z izzivi. In tudi sama mora nekaj nujno spremeniti. Bolj zaživeti zase, se večkrat izklopiti iz vloge matere.  

Kljub 40 kilogramom je znova zaživela. Ponovno je začela voziti vnukinjo v šolo in iz nje. In izvajala zvočne masaže s pojočimi posodami. Znova je tudi pognala svojo malo tovarno, kjer je izdelovala milo, negovalno in zaščitno kremo, parfum in kolonjsko vodo, vodico po britju, labelo, razpršilec za zaščito pred klopi in komarji, kremo za britje, vlagala marmelado iz grozdja, smokev, pomaranč, kakijev, sadje in zelenjavo, kuhala bezgov sok, izdelovala domači sir, varila ingverjevo pivo… In se znova kratkočasila s sudokujem. 

Kot da bi se prebudila v življenje. Kar tako...

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE

Videnje ali privid? Ni se mogla odločiti...

 

Konec oktobra 2013 je prejela Aleksovo nevsakdanje povabilo.

»Zoja, imaš kaj časa? Midva bi zelo rada, da prideš in se skupaj pogovorimo. Viviana bi ti rada nekaj predlagala…« 

Dejansko je bila to sprva le njegova želja. In ko se je o tem pogovarjal z ženo, se je ta domislila, da bi lahko kak teden kuhala tudi za Zojo in ta bi prihajala obedovat k njim domov.

Viviana je med kuhanjem vselej mantrala ter izgovarjala zdravilne molitve. Zato je pomislila, da bi morda takšna hrana lahko zaobšla nevsakdanje ovire v Zojinem telesu, ob pomoči zdravilne energije Obreda celote, ki se je po 15-ih letih izvajanja zajedla v prostore na Celovški 99.

Toda Zoja je takšno pomoč že preizkusila, dvakrat, in obakrat neuspešno. Med drugim pri svoji prijateljici Mili, ki ji je s pomočjo molitev pripravljala in stregla najrazličnejše jedi pri sebi doma. Neuspešno. Zalegel ni še tako premišljen jedilnik, še tako strastna molitev, pomagale niso niti mantre, molitve in priprošnje, ki jih je vrsto let uspešno uporabljala med kuhanjem za družino…

Telo se je odzvalo vedno enako – s slabostjo in bolečino. Kakor da ni težava priprava hrane, ampak nekaj drugega… Nekaj, kar morda niti ne zadeva hrane.

»Vse na svetu bi dala, da bi se lahko rešila svojih težav,« je hvaležno zavrnila nesebično ponudbo. Občudovala je Viviano, ki ji je bila pripravljena pomagati kljub svoji službi in številni družini. 

**

V soboto, 7. decembra 2013, se je zgodila posvetitev v 2. stopnjo Obreda celote. V Šambali se je dobila z ostalo peterico kandidatov. Med zaključevanjem posvetitve kandidatov v 1. stopnjo se je za hip predala čarobnemu razgledu skozi okno s pogledom na Dravo, ki se je divje lesketala v decembrskem soncu. Aleksov glas jo je nehote spomnil zadnjega obiska v Šambali. Bila je povabljena, da kot obrednica z mantranjem in spodbudno besedo opogumi nove kandidate. Ko je stopila v prostor, je Aleks zatopljen vase izvajal dihalno tehniko, si polagal dlani na čakre in tiho izgovarjal mantre.

Naenkrat jo je prevzela nenavadna želja. Bila je tako močna, da jo je osupnila. Kot da bi se morala spustiti na tla k njegovim nogam, ga prijeti za stopala in jih tako držati.

Še nikoli ni tega počela, niti začutila ali pomislila ni, da bi! Od kod tako močna želja?! Spet kakšno videnje?

Videnje ali privid? Ni se mogla odločiti... 

Kandidati za 2. stopnjo Obreda celote so kot stari znanci posedli v krog na tla. Vsi so se poznali že s septembrske posvetitve v 1. stopnjo.  Pogovarjali so se in čakali Aleksa, da zaključi s posvetitvami kandidatov v 1. stopnjo. Ko so se njihovi glasovi začeli mešati z glasovi zvona Jožefove cerkve z desnega brega Drave, oznanjajočega mašo ob 10. uri, je prihitel Aleks in se opravičil, da bodo po predstavitvi nekaj časa sami mantrali, ter začel z uvodno razlago o 2. stopnji Obreda celote z besedami: »Zvon udari tolikokrat, kolikor je zlogov pri očenašu in svetimariji.« 

Medtem ko je govoril, je opazila, da zelo pogosto gleda proti njej. Ni je ravno motilo, saj se ji je to pri skupinskem delu večkrat zgodilo. Dokler se naenkrat ni zdrznil in se sunkovito obrnil k hčeri Živi, ki je tudi bila kandidatka…

Kot da bi se ji želel opravičiti. Ker strmi v drugo žensko. 

Zdaj pa je postala pozorna! Takoj se je spomnila njegovega 'nočnega obiska' in 'tistega dogodka' v Justbe. Toda ni razumela, zakaj bi Aleks iskal žensko, kot je ona. Normalni, zdravi in srečno poročeni moški v najboljših letih si običajno ne želijo zveze z neopaznim primerkom postarane 'anoreksičarke'.  

Občutek, da je opažena, je ni več zapustil. Še več, prerasel je v nekakšno igro pogledov. Ki je bila obojestranska. Bilo je kot spogledovanje, a ne tako intimno, kot nek zaupni pogovor o življenjskih tegobah. Ki pa bi lahko vsak trenutek prerasel v pogovor o ljubezni.

Odkar jo je posvetil v Obred celote, je med njima nastala vez. Ki pa je bila strogo duhovna. Tako je vsaj mislila. Zanjo je bil Aleks eden tistih izumirajočih moških, ki razen svoje žene drugih žensk ne opazijo. Če pa že, ji tega ne pokažejo. Skratka, Aleks je bil zanjo brezupen primer brezbarvnega, brezspolnega moškega. Zato je 'nočni obisk' v začetku avgusta zlahka predelala in pospravila v predal 'se zgodi'. Podobno kot 'dogodek v Justbe' čez nekaj tednov. Skratka, Aleks ji nikoli ni niti namignil, da mu je všeč. 

A tudi če bi mu bila všeč, si ne bi znala predstavljati njune 'zveze'. Njuna 'ljubezen' bi zelo težko prerasla v nekaj resničnega. Ljubezen med moškim in žensko zahteva kaj več od medsebojne naklonjenosti. In navsezadnje ljubezni tudi ni iskala. Bila je slabotna in sestradana, neprespana, zato je vse njene misli zaposlovalo le to, kako odkriti zdravilo za to hudo nepojasnjeno bolezen. 

Ko je po posvetitvi stopila na cesto, je bila z mislimi že doma. Ni je več zanimalo, kaj bi lahko pomenila Aleksu ali ne bi. Eno so bili Šambala in obredniki, drugo neizprosna resničnost njenega življenja.

A po nekaj korakih je ugotovila, da je pozabila torbico s pripomočki za Ganeševo pudžo. In je odkorakala nazaj proti Šambali. Ko je stopila v svetišče, je na hodniku zaslišala Aleksa, ki je v dvorani ravnokar spraševal prisotne: »Ali veste, kdo je peljal Zojo domov?« 

Zakaj želi poskrbeti za njen prevoz? Zakaj ga skrbi zanjo?

Njegova skrb se ji je zdela nenavadna in nepotrebna. In to jo je močno prevzelo. Morda veliko bolj, kot bi si bila želela. 

Ko je stopila v dvorano, kjer je pozabila torbico, mu je zaigralo srce. Znova si je moral priznati, da je najlepša ženska, kar jih je videl. Ni vedel zakaj, a ko jo je gledal in poslušal, jo je občudoval tako močno, da mu je jemalo sapo…

Popolna! 

Seveda pa ji tega ni upal pokazati.

Preveč se je bal, da ga bo zavrnila.

In mu ukradla sanje.

Za vedno.

(nadaljevanje sledi)