Iskanje ljubezni 1

Keman in Marko Klasinc: Iskanje ljubezni (2017). Knjiga je pošla, lahko si jo sposodimo v nekaterih knjižnicah.

Foto: Pinterest

KAZALO

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE

3. poglavje – 'TVOJE TELO SE PRIPRAVLJA NA NOVEGA MOŠKEGA'

4. poglavje – 'TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA'

5. poglavje – OBRED CELOTE

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE

9. poglavje – NIHALO, DORIS IN DEO KANAL

10. poglavje – POP IN POPINJA

11. poglavje – POSVETITEV GANEŠA V OBRED CELOTE

12. poglavje – 'MOJE TELO TI JE VEDNO NA RAZPOLAGO'

13. poglavje – NOVOLETNO VOŠČILO

14. poglavje – 'ALI SE MI NI TREBA ZALJUBITI VATE?'

15. poglavje – 'MIDVA SVA ISTA ZAVEST'

16. poglavje – 'BOŽANSKA VLAČUGA'

17. poglavje – VSE ZA DENAR?

ŠIVA IN PARVATI, NJUNA ZGODBA

OBČUTEK BLIŽINE JE BIL NESKONČEN... (Foto: Pinterest)

"Pričneta z zgodbo o Šivi in Parvati…"

Zakaj o Šivi in Parvati, Oče Prvi?*

"Ker Šiva in Parvati iščeta svojo dušo v vsaki človeški duši, ki ni cela. Onadva živita ljubezen v človeškem svetu…"

Šiva** je bil gospodar Osončja. To je bil njegov poklic in poslanstvo. Zdel se je nedotakljiv, sploh ko se je razjezil. Kadar so se mu takrat bitja preveč približala, jih je le pogledal s svojim tretjim očesom, in spremenila so se v pepel, s katerim se je namazal po obrazu in telesu.

Tako je Šiva pomagal bitjem, da se hitreje osvobodijo karme. In se začnejo hitreje razvijati –poglabljajo zavedanje, širijo zaznavanje, krepijo delovanje. A tega niso vsi razumeli. Ali pa so, a niso mogli sprejeti. In ti so se Šive vedno samo bali.

Parvati pa si je Šivo vedno želela za moža. Že kot otrok je pogosto sanjala, kako sam meditira vrh gore, in ko se je zbudila, je začela ponavljati Šiva, Šiva, Šiva… v neskončnost da so se ji vsi čudili. Kasneje je kot dekle to željo po Šivi zakrila, saj ni več želela vznemirjati očeta in mame, sploh očeta ne, ki je zvesto sledil nekemu drugemu duhovnemu izročilu, mama pa se je najbolj bala tega, da bi Parvati zaradi obsedenosti z duhovno resničnostjo prezgodaj ob življenje.

Parvati je po lepoti in razumnosti slovela daleč naokoli. Njeno srce so osvajali privlačni mladeniči iz najuglednejših družin. Oče je bil prepričan, da bo izbrala najboljšega med najboljšimi. Kar se je tudi zgodilo, a drugače, kot si je predstavljal.

Želja, da sreča Šivo, je v Parvati rasla iz dneva v dan. Čeprav je vedela, kako nevarno je ob njem, ko se razjezi. In tako se je lepega dne odpravila na goro, kjer je živel. Doma se je zlagala, da gre na obisk k sorodnikom. S seboj je vzela Kamalo, bitje s posebnim darom, ki je v vsakomur prebudil občutek ljubezni.***

In tako sta Parvati in Kamala po daljšem iskanju le našli planoto vrh gore, kjer je živel Šiva. Ki je ravno meditiral pred hiško. Kamala je nagonsko stekla proti njemu, da bi najavila svojo gospodarico in jo s tem dejanjem zaščitila pred njegovo jezo. A gospodarju obisk neznank ni bil po volji, in pogledal je Kamalo tako mračno, da je od strahu kar legla na tla.

»Kaj delaš tukaj?«

»Prevzvišeni…« je zajecljala Kamala, »oprosti, ker te motim. A imam dober razlog za to, veš, moja gospodarica Parvati ima od otroštva videnja, da je tvoja žena. Prevzvišeni, ona je zdaj tukaj in si želi, da bi jo osebno sprejel.«

Šiva je nejeverno odkimal. Neverjetno, prišla se mu je ponujat ženska, njemu, Šivi. Vsi vedo, da je zaprisežen asket.

In je uprl v ubogo Kamalo svoje tretje oko, da je v hipu postala kupček pepela.

Ko je Parvati videla, da je Kamala mrtva, je v obupu skočila na noge in se pognala proti ostankom drage prijateljice.

»Še ena motnja,« je pomislil Šiva, in v naslednjem trenutku je tudi Parvati bila le še kupček pepela.

Naslednje življenje se je Parvati rodila v podobni družini. Z istimi sanjami in znova s Kamalo ob sebi. S katero sta znova poiskali Šivo. In ta je spet brez besed upepelil Kamalo, in Parvati je znova v obupu skočila na noge ter se pognala proti ostankom ubite prijateljice.

A nekaj se je le spremenilo, saj je Šiva opazil, da je Parvati nenavadna ženska. In je počakal, kaj mu bo povedala.

»Jaz sem kriva, dragi Šiva! Kamala je prišla z menoj, in samo zaradi mene!«

»Vedeli sta, kaj tvegata,« je bil Šiva neizprosen.

»Zakaj je morala umreti?! Saj ti ni hotela nič slabega...!«

Kako nenavadna je, je pomislil Šiva, in si vzel čas za razlago: »Naloga bitja je, da najde resnico o sebi in življenju, in jo spozna v celoti, to je pravilo karme. Ob meni spoznaš vso karmo, ki jo še imaš, ker še nisi našla resnice, in jaz ti zanenjam tvojo karmo za smrt, da boš bolje začela naslednje življenje.«

Parvati je ostala tiho in jokala dalje, ker je življenje tako kruto, Šiva pa je usmeril vanjo svoje tretje oko.

In tako se je Parvati znova rodila, in znova in znova. Ni se spominjala ničesar. Za razliko od Šive, ki si je zapomnil vse. Zato ni ostajal ravnodušen, saj mu je dekle z vsakim poskusom bolj zlezlo pod kožo.

Po devetem neuspešnem Parvatijinem poskusu se je že veselil naslednjega, desetega srečanja. Ko se je znova ponovila celotna zgodba in je od Kamale ostal le kupček pepela, je nestrpno čakal, kdaj bo iz svojega skrivališča planila Parvati.

A ona je tokrat ravnala drugače. Nenadoma jo je v srcu prevzelo čudno spoznanje, da se Kamali ni zgodila krivica. In preplavila jo je nekakšna hvaležnost, da je lahko del tega čudežnega dogajanja. Ki ga vodi njen dragi. Šiva.

Tako se je tokrat pomirjena odpravila do ostankov svoje prijateljice, pokleknila in poljubila pepel ter se z njim počasi namazala po obrazu.

Šiva je nepremično sedel in jo opazoval… Kako je lepa!

S pogledom, ponižno uprtim v tla, je napravila še nekaj korakov. Tako blizu mu ženska še ni prišla.

»Zakaj si prišla, Parvati?«

Njegov mogočen glas je zazvenel domače in jo v trenutku vso prevzel. Občutek, da pred njo stoji gospodar Osončja, je v hipu izginil. Počasi je dvignila pogled in poiskala njegove oči.

Ko so se srečale njune oči, se je ves naježil. Kot da bi prvič zagledal nekaj, kar zelo dobro pozna, in se je nenadoma spet spomnil, da obstaja.

Parvati se ni zavedala, kdaj so ji iz ust ušle besede:

»Edini moj…«

Njen glas mu je zvenel kot molitev. Zazdelo se mu je, da stoji v središču njegovega srca in poje najlepšo pesem, kar jih je kdaj slišal.

Ves v njeni prisotnosti se je spozabil in dejal:

»Edina moja…«

Parvati je malce izgubila strah in si ga začela ogledovati. Zazdel se ji je bolj nežen, malce negotov in nemočen. Čeprav je obraz skrival za plastmi pepela, je brez težav razbrala vse njegove poteze.

»Moj ljubi…«

»Sédi tukaj," je pokazal na podlogo. Ker je bila podloga skoraj premajhna za oba, se ga je nehote dotaknila. Čeprav je ta dotik začutila z vsem svojim bitjem, se je ustrašila, da ni dovolj dobra zanj. Ali je prava zanj, mogočnega gospodarja Osončja?

Z dvomom je bližina začela kopneti. Tedaj se je spet spomnila pogleda njegovih oči, in zvena njegovega glasu, in znova je začutila neizmerno bližino…

Moj ljubi, povsod sem s teboj...

Šiva je po svoji volji začasno zapustil svoje telo. Takoj je začutila, da je ostala sama. Njen dragi je odšel! Kje naj ga zdaj poišče?!

A že naslednji trenutek jo je spreletela odrešilna misel – Moj ljubi, povsod sem s teboj!

In se je tudi sama znašla v nematerialnem telesu. A ne le to, tudi on je stal ob njej, ki ga je iskala, njen dragi!

A Šiva je imel nek svoj načrt, pomežiknil ji je in znova spet izginil.

Zdaj se ni več tako ustrašila, ampak je v srcu prosila – Moj ljubi, povsod sem s teboj... In znova je stala ob njem, brez posebnega napora. Kakšno olajšanje, da si je kar zaželela njegovega dotika. In on jo je, kot da ji bere misli, nežno objel in se ji nasmehnil.

Naenkrat pa so okoli njiju stala neznana bitja, mogočna...! Prepoznala je Višnuja.**** Pogledala je Šivo, ki pa jo je le poljubil. Ob dotiku njegovih ustnic je začela izgubljati zavest.

Predramil jo je neznan glas. »To sta vidva.« Pogledala je Šivo, ki je pozorno poslušal. »Postajata logos, novo bitje z več zavesti in ljubezni. Zapustila bosta Osončje in si poiskala novo Galaksijo…«

Takrat je Šiva ponižno vprašal: »In kaj bo z Osončjem?«

»Prišel bo novi Šiva, ker bo novi svet, ki ne bo oblasten v duši. To bo svet duš, zavladal bo planetom, presegel svet ljudi, ki jim vlada zdaj…«

Glas je zamiral, in Parvati je videla žarečo meglico, ki se je izgubljala v daljavo.

Hip kasneje znova sprememba. Kot da sta se znašla sredi – pekla. Parvati se je oklenila Šive in osuplo strmela nad padlimi bitji. Prizori trpljenja so presegli njeno domišljijo.

»Šiva, zakaj se osebnosti lahko tako izkrivijo?«

»Ker iščemo karmo, ko preveč sledimo sili, ker vidimo samo najmaterialnejše ravni življenja.«

Premagale so jo solze, in Šivi ni bilo vseeno, da Parvati trpi. Čudilo pa ga je, da mu lahko povsod sledi. Kajti v celotnem Osončju tega ni zmogel nihče, celo najzvestejši pomočniki ne.

So pa ti njegovi pomočniki hitro opazili sprmemebe v gospodarjevem življenju. Kajti temperatura je začela naraščati, in grozilo je pregrevanje. Kmalu so tudi odkrili izvor toplote – Šivovo bivališče. Čudilo jih je, da vsemogočni Šiva tega ne nadzoruje. In kmalu tudi odkrili razlog – neko žensko, ki je začela živeti skupaj z njim...

In so sklenili, da ga obiščejo ter opozorijo na nevarnost. Šiva in Parvati sta ravno meditirala, in ker jih je skrbelo, so skušali pospešiti konec njune meditacije z mantranjme za pomiritev ljubezni. In res, Šiva in Parvati sta kmalu odprla oči, in vsi so napeto čakali, koliko se bo tokrat ujezil njihov gospodar, ker so ga zmotili pri meditaciji.

A Šiva se tokrat niti malo ni razjezil. V srcu je vedel, da le iskreno zaskrbljeni za Osončje. Zato je bil odziv nepopustljivega gospodarja takorekoč ljubeč, in jih je presenetil. Morda pa ga je ta ženska omehčala (preveč)?

In jim je pojasnil, zakaj se Osončje pregreva. »Nastal je višek sile, ki pa sledi zavesti ljubezni, zato ni skrbi. To je sila ljubezni, ki ne uničuje. Nič več ne bo tako, kot je bilo.«

Gospodarji planetov in svetov so sklenili glave in se spraševali, kaj to pomeni zanje. Ali bodo tudi oni odslej živeli s silo ljubezni, ki sledi zavesti ljubezni?

Res se je spremenil, so ugotavljali na poti domov. Šiva in Parvati pa sta se takoj, ko so odšli, objela in začela ljubiti.

In tako je temperatura Osončja znova začela naraščati.

»Ali ne pretiravata malce s to svojo silo in zavestjo ljubezni?« je zaskrbelo nekatere. »Obljubil je, da Osončje ni ogroženo.«

»Ne, ljubezen deluje drugače,« so mirili drugi. »Energija narašča tako, da se materija ne pregreva...«

»Še ne...« so skeptiki dvomili dalje. In so začeli mantrati za ohladitev sile in zavesti ljubezni, da bi zavarovali Osončje.

To pa je Šivo zmotilo. Zavohal je strah, in z njim karmo življenja – nekdo (ali nekaj) je boj za preživetje postavil nad zavest ljubezni. Začutil je, kako narašča pritisk v njem. Občutek strahu je najbolj napadel spolno čakro in začel ovirati združevanje s Parvati. Izvlekel je ud, a prepozno, seme je pobrizgalo Parvatijin trebuh...

Kako je bil jezen, kaj jezen, besen! Takoj je spoznal, da so krivi nekateri nejeverni pomočniki. Začel je usmerjati vanje tretje oko, da jih sooči s celotno resnico. A Parvati je vse videla zdrugače: »Počakaj, dragi, ne hitiva! Prav imajo, bolj morava paziti na Osončje. Včasih pomaga že to, da naspotnika pomiriš. Osebnosti nekaterih bitij težje ozaveščajo ljubezen med moško in žensko stranjo sveta, in ne morejo takoj dojeti celotne resnice. Včasih je dovolj, da ostaneva potrpežljiva, kot oče in mati, ki sta žalostna zaradi njihovega trpljenja, pa čeprav je posledica njihovih lastnih strahov, ki se jih sami ne morejo takoj otresti.«

Šiva ji je prisluhnil... Ona bi res znala poskrbeti za dvomljivce in upornike, on jim on trenutno sploh ne more več zaupati.

Parvati je gledala Šivovo seme na svojem trebuhu in se nehote spomnila na Kamalo. »Ljubi moj, sveta ljubezen je namen najinega življenja, kajne?«

»Res je, edina moja.«

»Saj veš, kajne, kdo nama jo je pomagal odkriti?«

»Kamala,« je odvrnil Šiva in se ozrl na kupček pepela nedaleč stran. Zdaj jo čaka lepa inkarnacija, je pomislil. Ostala je takorekoč brez karme. Kar pomeni, da… »Povej, ljubezen moja, zakaj si se spomnila Kamale?«

In povedala mu je, kakšno zamisel je dobila. Njena iskrena ljubezen in naravno obnašanje sta ga vsega prevzeli, zato ji v ničemer ni ugovarjal in se je v vsem strinjal, kar je predlagala.

Najprej je njegovemu semenu dodala nekaj svojega soka, ki je ostal od ljubljenja, in nato oboje dobro premešala. Vmes je zajokala (od sreče), da so njene solze omočile zmes semena in soka. Nazadnje je odšla do Kamalinega pepela (kolikor ga je ostalo po tem, ko je z njim namazala samo sebe), in ga s pripravkom skrbno poškropila. Ves ta čas pa je Šiva mantral mantro za oživljanje mrtvih.

V pepelu se je nekaj začelo premikati, in kmalu je iz njega vstala živa postava. Bilo je bitje. Parvati jo je takoj prepoznala, svojo drago prijateljico... Kamala!!!

»Kamala... kako si lepa...« jo je presrečna objela. Kamala je zmedeno gledala okoli sebe in le počasi dojemala novo resničnost.

Čeprav je bila drugačna, nova Kamala. Namesto v telesu duše, je zdaj bila – monada, ena izmed njih...

»Kako je mogoče, da nisi več duša? Dragi, kdaj se je Kamala ljubezensko združila z drugo dušo v monado?«

»Že v dušnem telesu je bila enomonadno bitje, ker je v sebi nosila obe monadni polovici, moško in žensko. To je postala v svojem zadnjem življenju...«

»...takrat ko sva ostala skupaj, kajne? O ti moja draga Kamala, hvala, hvala, hvala...« se je radostila Parvati in jo prižemala k sebi. »Zdaj si kot najina hčerka, veš! Kajne, dragi?«

»Lahko bi tako rekli,« se je zasmejal Šiva.

»Brez tebe, ljubica, nama nikoli ne bi uspelo,« jo je pobožala Parvati, Šiva pa je svečano dodal: »Ker si se pokazala tako veliko voljo in pogum za pomoč ljubezni, Kamala, boš v Osončju prevzela skrb za zadeve ljubezni. Ti boš pomagala ljudem, da v sebi prebudijo občutke prave ljubezni, tisto silo, ki sledi zavesti ljubezni.«*****

Kamala je veselo pogledala Šivo in Parvati: »Ali sta vidva zdaj čisto pravi par?«

Šiva jo je kot oče pobožal po laseh. »Ja, Kamala, tudi po tvoji zaslugi. Ti pa si najina hčerka.«

Parvatijin oče je upal, da bo hčerko hitro minila ljubezen do Šive. Zato je kar onemel, ko mu je predstavila izvoljenca. In to kakšnega! Vsega namazanega s pepelom in s smrdečo tigrovo kožo okoli pasu ter kačo okoli vratu.

Ne, to ni mladenič, ki bi si zaslužil roko njegove popolne hčerke, najbolj zaželene neveste v deželi!

Parvati je skušala očetu pojasniti, da je to resnični Šiva, gospodar Osončja, a je ni slišal, ker se je počutil užaljen zaradi njegovega čudaškega videza. Prepričan je bil, da je pripeljala domov največjega berača v deželi, ki ji je zmešal glavo z namenom, da se priženi v premožno in ugledno družino.

Parvati ni vztrajala. Navsezadnje si je želela, da ga družina sprejme radi njune velike ljubezni, ne zaradi njegove moči in vpliva.

Razočarani oče je vso poročno slovesnost molčal. Njegovo srce so ugrabile najbolj črne misli, zato je kljubovalno odklanjal vlogo, ki mu je obredno pripadala kot nevestinemu očetu.

Lahko bi imela najboljšega med najboljšimi! A je nasedla praznim obljubam berača s ceste, umazanega jogija. Kakšna sramota za družino...

A je pomagala mama in neopazno vskočila namesto očeta ter spretno poskrbela za obredno ravnovesje med možem in hčerko.

Po poroki je oče mrzlično razmišljal, kako rešiti družinski ugled. In se je domislil ter začel pripravljati pomemben družinski dogodek, ki traja več dni in se ga mora tradicionalno udeležiti vso ožje in daljno sorodstvo. In tako je povabil vse ožje in daljne sorodnike, le nekoga ni bilo na seznamu povabljenih – hčerke in njenega moža. To je pomenilo prekinitev družinskih odnosov z njima, nekakšen izgon iz družine.

Parvati pa je izvedela za ta dogodek in se ga je želela udeležiti, čeprav ni prejela očetovega povabila. »Tako si želim biti zraven, ljubi moj. Moja družina je, moj oče. Rada bi, da greva oba skupaj!«

»Ne morem, Parvati, nisem povabljen. Oče si ne želi, da pridem.«

»Oče ne misli tako. Dajva mu zdaj priložnost, da te zares spozna, prepričana sem, da bo spremenil mnenje o tebi.«

A Šivi zamisel ni ugajala, slutil je, da oče ne bo popustil. Po drugi strani pa je Parvati preganjal občutek krivde do očeta. In zaslutil je nesrečo, a je vseeno želel, da se žena odloči po svoje. To je bila njena družina, njen oče...

Sklonil se je, jo poljubil in dejal: »Ves sem in bom s teboj v srcu, edina moja…«

In tako se je Parvati nazadnje odpravila sama.

Ob prihodu jo je oče le bežno pozdravil, kot da ni več njegova hči. To je pričakovala, saj je razumela, da je zaradi svoje nepoučenosti razočaran nad njenim izvoljencem. A strl ji je srce, ko tudi v naslednjih dneh ni želel govoriti z njo, in od žalosti se je bridko razjokala v materinem objemu.

A nato je v tesnem hodniku na samem usoda vendarle prekrižala njune poti. Kar je videla kot dobro znamenje, edinstveno priložnost za novo zbližanje med očetom in hčerko.

»Dragi očka, počakaj malo, lepo te prosim! Zelo trpim, veš… ker se več ne pogovarjaš z menoj.«

»Ah, oprosti… Toliko dela imam! Ne vem, kje se me drži glava!« se je izmikal oče.

»Očka, lepo te prosim, govori z menoj! Ne izogibaj se me… Prosim! Počutim se, kot da nočeš več biti moj oče…«

Tedaj je zastal, dvignil pogled in se ji zazrl v oči. »O, sem tvoj oče! A kaj mi to pomaga?! Izdala si me! Kar vrni se k tistemu svojemu umazancu...!«

Te besede so jo zadele v živo. A je razumela, razumela je očetov bes, njegovo naglo jezo. Podobna je bila nevihtnemu oblaku, ki se utrga nad pokrajino, čez nekaj minut pa se nebo razjasni in sonce obsije ves svet v vsej svoji dobroti. Zato ni izgubila upanja in je nadaljevala.

»Oprosti mi, očka. Vem, da trpiš, zelo trpiš zaradi mene. Očka, ko bi lahko videl, kako izjemen in ljubeč je Šiva! To pa še ni vse. Sporočeno je bilo, da sva polovici istega višjega bitja (logosa), v katerega se bova nekoč združila. Kaj ni to lepo, takšna edinstvena ljubezen!?«

Razočarani oče pa ni bil pripravljen na iskanje resnice skozi ljubezen. »Saj vsi vidimo, kakšen je… Umazana izguba, ki spretno manipulira s teboj...!«

»Ampak očka, kaj govoriš?!« je zajela sapo. »Tvoja predstava o njem, očka, je tako strašna! Z vsem bitjem čutim, da je Šiva ta, ki sem ga vedno iskala. Če je takšen on… potem sem tudi jaz takšna. Kot da si rekel, da tudi jaz nisem dovolj dobr, da bi bila tvoja hči...!«

»Saj res nisi več! Ti nisi več moja hči!« je očeta dokončno preplavil bes.

Parvati se je zgrozila. Kaj takega ji še nikoli ni rekel, tudi ko je bil najbolj besen. Očetove besede so jo prisilile, da je popustila, obupala. In pozabila, da obstaja ljubezen. In da obstaja On, edini, ki ga je nosila in ga nosi v srcu...

Hotela je le še umreti.

In res se je njena temna želja začela uresničevati. Smrt je bila dar, ki ga je dobila z rojstvom, kot tolažba in pozaba na vse hudo v življenju.

»Neskončno te imam rada…« je komaj zašepetala. »Očka, oprosti, da sem te razočarala...«

In se mrtva zgrudila na tla.

Ravno tedaj je prišla mimo mama. Kot da bi slutila, da gre nekaj hudo narobe. In res je šlo, a vse je bilo prepozno. V nemem kriku groze je vila roke nad hčerinim truplom, oče pa je padel na kolena in v nepopisni bolečini škrtal z zobmi. Tedaj so pritekli še ostali goste in začeli Parvati oživljati na vse mogoče načine. Zaman... Parvati je za vedno zapustila to telo. Kajti odrekla se mu je po pravici, ki jo je pridobila z rojstvom.

Šiva je zadrhtel do kosti. Slutnja se je uresničila. Premagal jo je obup, in pozabila je na njuno ljubezen, sveto ljubezen polovic iste zavesti...

Parvati, zakaj?! Zakaaaj?! Zaradi materialnega življenja? Zaradi materialnega očeta? Vsa ta sila in materija življenja... zakaj išče mimo zavesti ljubezni? Zakaj svet išče življenje in zavrača ljubezen?! Ta svet je preklet...!

In je kot furija odletel z gore k Parvati, kot blisk udaril med sorodstvo, ki je objokovalo smrt njegove edine.

Ljudje so se prestrašeno umikali besnemu jogiju. In zdaj je marsikdo pomislil, da je njen mož Šiva res morda sam Šiva, gospodar Osončja.

Ko je mati videla prihajati zeta, jo je nehote obšlo upanje, dqa obstaja nekakšna rešitev. Za hip je popustila bolečina, ki je prebadala obupano materinsko srce.

»O vsemogočni, reši Parvati!«

Šiva je pogledal truplo. »Ne morem. Telo je zapustila po svoji volji. Naložila si je karmo, ki je nad življenjem in smrtjo v materiji. To je karma ljubezni v materiji.«

Oče je poslušal ob strani, a ranjeni ponos mu ni dal miru. Celo smrt ljubljene hčere ga ni ustavila, da ne bi napadel zeta, poceni prevaranta, ki je zlorabil njegovo hčero, da se je revi zmešalo zaradi laži, s katerimi jo je zmanipuliral in zrežiral njen tragični konec v cvetu mladosti...

»Ti si kriv za vse, brez tebe bi bila danes še živa!«

Šiva je vpijal bes in kljubovanje svojega tasta z vsem svojim bitjem. »Prav imaš, brez mene bi še živela,« je mirno odvrnil. Bes je tastu zlahka odpustil, in kljubovanje prav tako, a skrunitev njune svete ljubezni, tega svojemu tastu ni mogel odpustiti.

Rahlo je spustil glavo in uprl vanj tretje oko…

Ko je tast spoznal svojo zmoto, je bilo že prepozno. Od telesa je ostal le kupček pepela. V duhu kje zbegano pogledal Šivo, ki pa se je nasmehnil in mu pomežiknil: »Mislim, da boš odslej lažje in bolje prepoznal sveto ljubezen…«

Zdaj je odpadel še poslednji dvom. Očitno je postalo, da je neugledni puščavnik, ki je poročil pokojno Parvati, tisti Šiva, ki je gospodar Osončja. Gostje so strahoma padali na kolena, in marsikdo je pomislil, da preživlja zadnje trenutke življenja in ga čaka podobna usoda kot Parvatijinega očeta.

V mučni tišini se je Šiva počasi sprehodil med tresočimi se telesi do odra, kjer je ležala Parvati. Vzel je njeno truplo in si ga naložil na rame, nato pa mirno zapustil prizorišče v šepetu svete mantre.

Ko je dosegel reko, je poklical gane. Ki so uredile pogreb trupla njegove drage na gorečem splavu. Pred dokončnim slovesom ji je še nežno odrezal pramen las in ga skrbno spravil za pas.

Nato pa se je odpravil po svetu. Njegove drage več ni bilo, rad bi jo pozabil in izbrisal iz svojega srca, bolečina je bila prevelika. A Parvati je hodila povsod z njim, kamor je on šel.

»Tukaj sem, ljubi…«

»Parvati, o Parvati…« je šepetal kot iz uma ves vznemirjen. »Kje si, edina moja?«

Odgovarjala mu je s smehom, ki je vsakokrat raztopil njegovo srce. Nikoli se mu ni pokazala, nikoli razkrila, kje in kako živi zdaj v nematerialni obliki. In tako je bilo vse do dne, ko mu je na lepem začela razkrivati skrivnost svojega posmrtnega življenja. Skrivnost, ki je še ni razkril niti Šiva.

»Ljubi moj, nekaj ti moram povedati.«

Šiva je onemel od sreče in pričakovanja: »Parvati! O Parvati, ljuba moja! Poslušam...! Kako si...?«

»Dobro, dragi, dobro... Moraš vedeti, da te ljubim neskončno. In da komaj čakam, da se spet vidiva!«

»Vidiva? Kako misliš, ali bom kmalu umrl in prišel k tebi...?«

»Ah ne, norček moj...! Kot dobro veš, sem se iz razočaranja odrekla življenju v telesu. S tem sem si nakopala karmo ljubezni v materiji. Te karme me ne moreš rešiti celo ti, ki si gospodar celotnega Osončja. Lahko pa pomagaš nekomu, ki me lahko.«

»Komu, ljubica? Kdo te lahko reši karme ljubezni v materiji, ljubica?«

»Oče in mama. Ob tvoji pomoči, dragi. Onadva sta s svojo ljubeznijo v materiji omogočila življenje v materiji tudi meni. Zato zdaj le onadva lahko edina poskrbita, da se vrnem in nadaljujem z življenjem v materiji.«

»Tvoj materialni oče je mrtev... Torej ga moram...«

»…ja, pojdi zdaj, ljubezen moja... oživi mojega materialnega očeta.«

In Šiva je od veselja kar poletel k tašči.

Parvatijina mama je po teh nesrečnih dogodkih veliko premišljevala o svojem zetu. Ni ga obtoževala, ker je upepelil moža. Bila je ena tistih, ki je razumela, da je s tem moža osvobodil stare karme. In mu dal priložnost za boljši začetek v naslednjem življenju.

V navadi je bilo, da bi moževe pepel stresla v reko. A ga ni. Namesto tega ga je shranila doma v nekem upanju, da bo po čudežu njen mož znova oživel.

Na lepem se je po daljšem času pojavil Šiva, njen sveti zet, ki skrbi za to, da Osončje živi in se razvija. Padla je na kolena in ga začela častiti s sveto mantro.

»Pusti zdaj to, draga tašča, vstani in in pojdi po posodo z moževim pepelom...«

Polna pričakovanja je planila na noge in prinesla posodo s pepelom, Šiva pa je takoj začel mantrati mantro za oživljanje mrtvih.

In kmalu je iz pepela vstala postava živega bitja. Bil je Parvatijin oče.

Zmedeno se je oziral naokoli, in ko je zagledal Šivo, je ponižno padel na kolena. »Oprosti mi, Gospodar, oprosti…« je zatarnal. »Kako neumen sem bil… Kako oblasten…!«

»Zdaj veš, kdo sem. Toda dragi tast, ali veš tudi to, kdo je pravzaprav tvoja hči!«

Oče je nemočno dvignil roke in zajokal. »Parvati, Parvati, moja…! Kako sem ti lahko to storil?! Ki spadaš k Šivi, svoji edini ljubezni, tebi, ki si Njegova sveta žena, ojojoj… ojojoj...«

Šiva mu je pomagal vstati, nato pa obema dejal: »Dobro, zdaj vemo, kdo je kdo. Dobro poslušajta. Enkrat sta v svoji veliki ljubezni že spočela in rodila Parvati. Zdaj pa jo bosta znova poklicala v življenje, velja?«

»Kaj! Lahko to narediva? Kako pa? A karma ljubezni v materiji nepremagljiva?«

»Ja, tudi sam sem mislil tako. A mi je danes Parvati povedala resnico.«

»Parvati?! Danes? Govorila sta? Kje, kako...?!«

»Ona me ves čas vedno spremlja na vsakem koraku. Tako kot je tebe spremljal tast ves ta čas, ko ni živel v telesu, kajne, draga tašča?«

Tašča je pogledala moža in prikimala.

»Tudi vidva sta dvoje polovic novega bitja, ki nastaja iz vajine ljubeezn združitve.«

Mož in žena sta se začudeno spogledala. Kako je to mogoče? Ampak res, vedno sta si ostala blizu, hotela ali ne hotela. In vedno nekako podobna v nasprotnih pogledih, kot dvoje strani istega kovanca. Ja, in definitivno tudi nerazdružljiva...

»Zato nisi mogla zavreči moževega pepela, draga tašča. V srcu si nosila upanje neke skupne zavesti, da sta neločljiva. Tvoje ljubeče srce ti je že vrnilo moža, zdaj vama bo še hčer. Poslušajta, kaj vama bom povedal. Nocoj bosta legla v posteljo in se ljubila. Pričarala bosta ljubezen, in z nekj moje pomoči bi zjutraj Parvati že lahko bila ponovno z nami…«

Tast in tašča sta kar poskočila od veselja in se eradostno objela. Nato pa je tasta zaskrbelo: » Bojim se, o Šiva, da sem prestar za telesno ljubezen. Potrudil se bom, ampak...ne vem...«

»Ne skrbi za to, vse bo v redu. Vajina sveta ljubezen je nad telesom,« je odvrnil Šiva in segel za pas po pramen Parvatijinih las. To naj bo v postelji z vama, ko se bosta ljubila.«

Ko sta legla v posteljo in se začela ljubiti, je bilo enako kot nekoč. Kot da sta se njuni telesi pomladili in ne poznata več časa. Pomoč jima je dala Kamala, Šiva jo je prosil, da skrita v njuni spalnici mantra za njuno sveto ljubezen. Sam pa je medtem mantral mantro za oživljanje mrtvih.

Ob prvi jutranji svetlobi so se odprla vrata spalnice in pokazala se je Parvati.

Šiva je poskočil od radosti. »Edina moja... neskončno sem te pogrešal...«

»Tukaj sem, ljubi...« se je razjokala od hvaležnosti. »Oprosti, ker sem takrat pozabila na naju…«

A to je že bilo pozabljeno. Občutek bližine je bil neskončen, pomembno je bilo le eno...

Nikoli več narazen!

*po objavi knjige Iskanje ljubezni (2017) je Oče Prvi prosil, da ga raje imenujemo Oče, ki ljubi, ali pa samo Oče.

**najresničnejšo zgodbo o Šivi in Parvati je napisal Adrian P. Kezele (sporoča Oče). Sposodila sva si zaporedje dogodkov in nekaj odlomkov iz 'Parvati i Kamala' in 'Vraćam ti ovo smrtno tijelo, oče!' (Kezele, A. P., Slomljena kljova – Ganeševe priče – prvi dio; Čakovec 2008, str. 29–75).

***Parvati je monada, Kamala pa je takrat bila še duša. Če bi bila Parvati človek, bi Kamala lahko bila njena psička.

****ljubezenska zgodba Šive in Parvati je resnična (sporoča Oče Prvi), zgodila se je 'v zavesti Brame, ki je logos in gospodar Galaksije'. Tudi Višnu je eden od logosov, več v poglavju Šiva in Parvati v človeškem svetu, ob koncu knjige.

*****čaščenje Kamale Oče odsvetuje. Človeštvo ima še prenizko razvojno stopnjo (RS:0,5), da bi večina v iskanju ljubezni hrepenela tudi po ljubezni v duši, ne le iskala sile ljubezni, ki razvnema zaljubljenost in strasti telesa ter osebnosti.

1. poglavje – BOLEZEN SPREMENI VSE

KEMAN JE VISELA MED NEBOM IN ZEMLJO. (Foto: Pinterest)

Vse se enkrat konča. Keman je to spoznala 4. aprila 2012. Pri 49 letih si ni predstavljala, da jo v življenju čaka še kakšno večje presenečenje. Vsaj kar zadeva zdravje, ne. Zdravniška kartoteka je bila skoraj prazna, dr. Rot[1] je v njej hranil nekaj skopih poročil o astmi iz otroštva ter alergijah na cvetni in hišni prah, živalske dlake in podobno, nič usodnega. Glede zdravja je sebi in življenju povsem zaupala. Svoje telo je kar dobro poznala, razumela, ga obvladovala. Tudi s pomočjo ezoteričnih veščin.

A ko so jo prvič zaslepile luči mariborske urgence, je doživela spoznanje. Jasno je začutila, da je nad njenim telesom zavladala tuja in močnejša sila.

To je vse spremenilo.

Začelo se je nenapovedano. Ko se je okoli 11. ure že tretjič peš vračala z levega brega Drave domov na Trg revolucije 1, jo je začelo stiskati v grlu, dihanje je bilo z vsakim korakom težje. Noge je še komaj čutila, čez Stari most je komaj prilezla, z zadnjimi močmi telefonirala možu.

»Armand, ne vem, kaj mi je naenkrat. Komaj stojim na nogah.«

»Kje si?«

»Ja, tukaj sem na trgu, pred domom. Mislim, da bom morala v bolnišnico. Lahko prideš?«

»Ja, pridem takoj, počakaj!«

Po glasu je vedela, da je zakopan v delo. A kot vselej si je tudi tokrat vzel čas zanjo.

Srce je norelo, komaj je lovila sapo. Zaradi bolečin v prsnem košu jo je dr. Rot opozoril: »Draga gospa, to je napad tahikardije.«

Znašla se je na robu zavesti, in samodejno pričela izvajati dihalne vaje, pranajamo. Zbala se je, da bo sledil infarkt. Pomagalo je, ostala je na nogah. Čakala je pred vhodom, a v 2. nadstropje ni več zmogla. Prosila je starejšo mimoidočo, naj pokliče reševalce, če bi še pred moževim prihodom izgubila zavest.

Dihalna stiska se je stopnjevala. Mrzlično je iskala razlago. Ves kisik je porabila zaradi hitre hoje. Ampak tako vedno hodi... Zato kisik v krvi verjetno zmanjšujejo zaviralci beta receptorjev. Ti torej upočasnjujejo bitje srca…

Pred tednom dni ji je te tablete predpisal dr. Rot.

Armand je pridrvel z avtomobilom, in čez 5 minut je že ležala na mizi urgentnega oddelka v mestni bolnišnici. Prva diagnoza ni bila spodbudna: »Gospa, vse kaže na srčni infarkt.«

Opazila je, da se zdravnik čudi, ker ji niso zatekli gležnji. Spomnila se je, da so zatekli gležnji znamenje oslabitve srca, napoved srčnega infarkta.

Takoj so opravili EKG. Izvid je pokazal troje: pospešen utrip ali tahikardijo, drugič, ekstrasistole (začasen zastoj srca, ki mu sledi močna in aritmična pospešitev utripa), in tretjič, hipertenzijo, močno zvišan krvni tlak.

Prvič v življenju se je ustrašila za življenje. Dospela je do konca, smrt čaka pred vrati.

Nobena sprostitvena tehnika ni zalegla. Zaman je skušala pomiriti srce, in s tem znižati krvni tlak. A srce je divjalo dalje, se zaganjalo po svoje.

Zdravnik ji je razložil: »Pri več kot 100 udarcih srca na minuto se človek ne more sprostiti. Sprostitev nastane z znižanjem srčnega utripa.«

Gola do pasu in polepljena z medicinskimi elektrodami je nemočno obležala na mizi kot nujni primer. Opazovala je sestri, ki sta ji neuspešno vstavljali 'metuljčka'. Njene pretanke žile so sproti pokale. Nazadnje sta le uspeli, z iglo za otroke. Vbrizgali sta ji nexium, da bi pomirili slabost v želodcu, kar je tudi znak morebitnega infarkta. Ker se je telo ves čas treslo, sta ji vbrizgali pomirjevalo, lexaurin.

Bila je vajena življenja z nizkim krvnim tlakom, običajnim srčnim utripom. Hotela je verjeti, da se bo ta mora kmalu končala. A je začutila le še večjo bližino smrti. Temnih slutenj kar ni hotelo biti konec: Kadar srčni utrip brez vidnega razloga poskoči na 150 udarcev v minuti in se spodnji krvni tlak dvigne na 130 mm živega srebra, tedaj jo mora zaskrbeti za življenje…

Keman je visela med nebom in zemljo. To je trajalo dve uri. Ko se je stanje izboljšalo, so prispeli tudi izvidi.

»Srce je v redu. Gospa, lahko greste domov.«

Torej le ni bil infarkt.

Spomnila se je, da kardiologa med ultrazvočno preiskavo nista mogla verjeti podatkom z ekrana: »Gospa, vaše srce je ne le zdravo, ampak brezhibno! Kot iz učbenika!«

Pred ordinacijo je skrušeno stal Armand, ki je ves čas skozi vrata strahoma prisluškoval bitju njenega ozvočenega srca.

Roteče jo je pogledal: »Keman, prosim, da mi tega nikoli več ne napraviš…!«

Bil je videti kot izgubljen otrok. Tiho je zavzdihnila… Ko bi ga le lahko ubogala in mu prihranila ves ta cirkus. Zakaj življenje človeka sili v trpljenje?

Čakajoči pred ordinacijo za nujne primere so jo zabodeno pogledali. Še dve uri nazaj je zdrvela mimo njih kot najurgentnejši primer. Zdaj pa odhaja domov, kot da nikoli ni bila bolna.

To je bilo prvič, ko se je znašla v takšnem položaju. Kajti še velikokrat je obležala na isti mizi, z istimi elektrodami in merilci. In vselej so jo po nekaj urah odslovili, in se je sprehodila skozi množico čakajočih na mariborski urgenci, ki so jo pospremili z istimi očitajočimi pogledi.

Prvič se je vrnila istega večera. In sicer 20 minut po tistem, ko je vzela beta-zaviralec concor. Po zdravnikovih navodilih.

V mesecu dni je izgubila dobrih 10 kg. Petino telesne teže…

Zakaj se življenje tako kruto poigrava z njo? Je to zaradi kakšne slabe karme iz preteklih življenj?

Odgovora ni poznala. Kot da se je nekdo tam zgoraj zmotil in ji pomotoma naložil križ trpljenja… Prevelik križ za njene sposobnosti.

Zdravstvene težave so njeno življenje povsem spremenile. Vsako jutro je potrebovala najmanj uro, da je zelo počasi in previdno zlezla iz postelje. Tudi perila ni več mogla naložiti v pralni stroj. In če je le poškilila proti oknu, se ji je v hipu vse zameglilo in jo je obšla vrtoglavica. Niti pomisliti ni več mogla na to, da bi lahko iz drugega nadstropja pogledala skozi okno na trg.

Ko nekega dne ni več mogla vstati iz postelje, je Armand znova poklical prvo pomoč. Reševalca sta jo vso shirano odnesla kar na rokah, kot majhnega otroka. Zelo prijazna sta bila in uvidevna, a je vseeno bila prizadeta. V tem položaju si zagotovo ni želela srečati sosedov.

In res po čudežu pred trafiko ni bilo nikogar, kjer so vedno tako radi klepetali.

To jo je skoraj razvedrilo. In še bolj, ko ji je reševalec v najostrejšem ovinku vstavil metuljček v žilo hitro in neboleče, česar sestram na urgenci še ni uspelo.

A razloga za veselje ni bilo, bolnišnica je postajala njen drugi dom. Pri uradno zdravem telesu. Začela je izgubljati upanje, da bo lahko še kdaj normalno zaživela.

Po sprejemu na nujni pomoči so ji z ultrazvokom pregledali celotno telo. Ugotovili so izsušitev telesa, dehidracijo. Njeno telo je tekočino praktično zavračalo. Sicer povsem zdravi ledvici sta kazali prve znake atrofije. Še dobro, da samo to, je pomislila, kajti telo je porabilo vse zaloge nevezane tekočine. In kri se ji je tako zelo zgostila, da sestra ni mogla vzeti vzorca iz žile, in je morala najprej dobiti infuzijo glukoze. Nato pa so jo brez diagnoze odpustili domov.

Zdravil za želodec ni prenašala. Po upokojitvi dr. Rota je postal njen novi splošni zdravnik dr. Nikezić. Ta je ugotovil, da bi njen želodec potreboval zaviralce izločanja kisline. Menil je, da bi si z njihovo pomočjo lahko že zdavnaj opomogel. Ker ni prenašala ranitala, ji je predpisal nivelan, ki je bil veliko blažje zdravilo, brez stranskih učinkov in še prodajna uspešnica v Nemčiji. A po polletnem jemanju nivelana se stanje ni izboljšalo, začele so jo mučiti vrtoglavice. Zato ji je predpisal dodatna zdravila, med drugim nolpazo, zaviralca protonske črpalke, ki preprečuje nastajanje odvečne želodčne kisline.

Kar se ji je zdelo nenavadno, saj njen želodec prebavne kisline praktično ni več proizvajal, hrane pa sploh ni več prebavljal. Seveda se je njeno počutje še poslabšalo, srce pa še močneje razbijalo. Očitno je postalo, da jo telo zavrača. Kar se je ujemalo z izsledki raziskav, da v želodcu ni odvečne prebavne kisline. Očitno je nolpaza onemogočila še tiste zadnje kapljice prebavne kisline, ki jih je iz sebe iztisnil želodec.

Nazadnje se je odločila, da bo nolpazo nehala jemati.

Na kardiološkem oddelku so jo hospitalizirali dvakrat. Prvo stalnejšo diagnozo so ovrgli že čez nekaj dni. Glasila se je: angina pektoris, pomanjkljiva oskrba srca s kisikom.

Kakorkoli so zdravniki obračali, njeno srce je bilo povsem zdravo. Toda napadi tahikardije so se pojavljali tudi med hospitalizacijo. Zato so posumili, da so njene težave psihološkega izvora,

Tudi zdravnica na prvi internistični pomoči je sklepala, da so njene težave psihološkega izvora. Ker ni odkrila organskega izvora težav v motnjah delovanja srca, je odredila psihiatrični pregled.

To ji je pognalo adrenalin po žilah. Kot psihologinja po izobrazbi ni dvomila – psihiater ne bo odkril niti enega samega psihološkega vzroka za motnje v delovanju srca. In je na psihiatrični oddelek skoraj poletela.

Čez 10 minut jo je že čakala odpustnica. Z diagnozo: povsem normalno prisebna, pogovorna, funkcionalno usposobljena za samostojno življenje. Dežurnega psihiatra so sredi noči budili zaman.

Sčasoma skoraj ni več prenašala nobene hrane, pa tudi tekočine je lahko uživala zelo malo. Žejo je čutila redko, lakote tudi ne. Vse to je opisala kardiologom, saj je sumila, da so težave srca nekako povezane z želodcem. A kardiologov želodec ni zanimal. Dobila je vtis, da se uradna medicina s fiziološko soodvisnostjo telesnih organov ne ukvarja rada.

Nekoč so jo z urgence poslali na prvo internistično pomoč, kjer so ji srce umirjali z beta-zaviralci neposredno v žilo. Po 20 minutah se je srce le delno umirilo. Zato je zdravnik predlagal tabletko apaurina. Povedala je zdravniku, da njeno telo apaurina ne prenaša, a ni zaleglo. Čeprav se je upirala, ga je morala pogoltniti.

Čez 15 minut jo je obšla močna slabost, srce je podivjalo. Sestra je naglo utišala merilec utripa, ga obrnila stran od Kemaninih pogledov. Zdravnik se je Keman opravičil. Nazadnje je le priznal svojo nemoč in začel dopuščati možnost, da je napad sprožila tableta apaurina.

A srce je enako neusmiljeno divjalo naprej, in postajalo je očitno, da ni več zdravila, ki bi ga lahko pomirilo. Zdravnik, medicinska sestra in tehnik so nemočno opazovali, kako jo premetava po postelji. Nazadnje je mlad fant, ki je bil medicinski tehnik, pokleknil na tla ter jo začel rotiti: »Zdaj je vse odvisno od vas, gospa! Prosim vas, skušajte se sami pomiriti!«

Srce je potrebovalo približno dve uri, da se je začelo umirjati. Tedaj je lahko vstala in se počasi odpravila v čakalnico. Tam ji je zdravnik v prisotnosti Armanda predpisal novo zdravilo za želodec ranital, concor pa ji je odsvetoval, zaradi suma alergije.

Spomnila se je besed dr. Rota: »Veste, draga gospa, concor jemljem že desetletja, in lahko vam zagotovim – brez concorja me danes več ne bi bilo!«

A medicinska sestra ji je zaupala, da so bolniki, ki so jemali concor, pogosto imeli želodčne težave. Tudi sama je ves čas sumila, da njen želodec ne prenaša concorja. Nazadnje so ga kardiologi le zamenjali z bloxanom… Dobro za vas, dragi dr. Rot, ki ste srčni infarkt dejansko doživeli!

Ko je doma vzela ranital, je sledil nov napad. Zdelo se je, da srce ne prenese nikakršnih tablet.

Zdravniško nemoč med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku je doživela večkrat. Sobna zdravnica je bila dr. Razgornikova, mlajša in zavzeta ženska. Imela je navado, da je zaradi Kemaninega nenavadnega primera hitro izgubila živce.

Nekajkrat je prisedla na posteljo, kjer je Keman nemočno ležala priklopljena na različne aparature, nato pa začela pridigati, glasno in razburjeno: »Vse to je samo v vaši glavi! Vi sami sebe uničujete! Ta trenutek je srce še zdravo, ampak če boste imeli še nekaj napadov, bo vaše srce resnično zbolelo!«

Prav tako jo je silila, da jemlje tablete. Keman pa je jasno čutila, da tablete le še spodbujajo srčne napade. Prijela je tableto, jo pogoltnila in dejala: »Glejte, čez 20 minut bom imela napad.«

In res, čez 20 minut je dobila srčni napad. Prihitel je nek drugi zdravnik, dr. Razgornikova se ni odzvala.

Ko je imela srčni napad ponoči, je prihitel zdravnik, ki ga ni poznala. Postavil se je sredi sobe in zakričal: »Smrekova, vi ste zdravi, saj vam nič ni!«

Zavedala se je, da ji želi pomagati s 'šok terapijo'. Očitno je mislil, da je neprisebna in tako sama sebi sproža srčne napade. Pri paničnih napadih je to mogoče, je vedela.

A nje ni bilo strah. Bila je pripravljena na vse, 'samo da se ta mora enkrat konča', pomirjena s seboj in svetom glede preživetja ali česarkoli glede življenja.

Zdravnik je stopil do postelje in se ozrl na naprave, ki so obsedeno piskale, nato pa se obrnil in brez besed zapustil sobo, češ da si je sama kriva za svoje težave.

Keman se je čudila. Zdravnik je dobro vedel, da pomirjevala, ki jih je goltala, zatrejo vsak občutek strahu v človeku.

Tega zdravnika je videla prvič in zadnjič. Zato je sklepala, da njen nerazumljiv primer pri kolegiju intenzivno preučujejo. In da so povsem nemočni.

Zatem so se zdravniki odločili za zahtevno preiskavo pretočnosti ožilja v območju srca, imenovano koronografija. Pri tem bi z aparaturo dosegli območje srca po glavni žili, in sicer iz predela medenice.

Med jutranjo vizito je spraševala primarija, ali je tako zahtevna preiskava resnično nujna. Zdravnik je še enkrat preletel rezultate obremenitvenega testa s kolesom ter odvrnil: »Po teh rezultatih sodeč je stanje ožilje v območju srca v redu. Koronografija bi bila nujna samo v primeru slabih rezultatov. Obremenitveni test je že vse pokazal, zato res ne vem, zakaj vas po nepotrebnem mučijo.«

Zatem je vzel temperaturni list in preiskavo pisno preklical. Keman si je oddahnila. Še bolj kot sama preiskava jo je skrbela tableta, ki bi jo namesto anestezije morala pogoltniti 10 minut pred preiskavo. 10-mg tableta apaurina. Spomnila se je posledic zgolj 2-mg tablete apaurina. 20 minut po zaužitju sta srčni utrip in krvni tlak tako poskočila, da jo je na mizi internistične prve pomoči kar premetavalo, dve uri. Ni si znala predstavljati, kako bi njeno telo preneslo napad med preiskavo s tistim zapletenim instrumentom v ožilju.

Bila je hvaležna primariju. Morda ji je ravnokar rešil življenje.

Toda dr. Razgornikova je vse videla drugače, se zaradi odpovedi koronografije glasno zgražala… Da bolnica samovoljno zavrača pomembno medicinsko preiskavo. In popoldne je prestregla Armanda, ki je ravno prihajal na obisk, ter se začela glasno pritoževati in odkrito kazati s prstom proti njej: »Gospod Smreka, vaša žena je tako neodgovorna…«

Tudi doma so se napadi povečanega srčnega utripa in tlaka kar vrstili. Mnogo noči je prebedela, in tudi čez dan ni imela miru.

Kajti sčasoma se je srčnih napadov navadila, in ni več klicala nujne prve pomoči. Videla je, da ji zdravniki ne morejo pomagati.

Zaživela je vdana v usodo, ujeta med domače zidove, ujeta v telo, ki je stradalo in izgubljalo težo, medtem ko so ga pretresali srčni napadi.

Najhuje je bilo, ko je srce s 70 udarcev v minuti v hipu poskočilo na 130. Najprej huda slabost, nato se je srce ustavilo, v naslednjem trenutku pa dobesedno ponorelo, v aritmiji…

Ekstrasistole.

Predvsem je čakala, da mine.

Sčasoma je opazila povezavo med hrano in napadi. Svoj prvi srčni napad je doživela po skodelici mlečnega zdroba. Na urgenci so zatrjevali, da mlečni zdrob ne povzroča tahikardije, ekstrasistol in hipertenzije. Izključevali so možnost, da bi alergija na določena živila, kot je pšenica, lahko motila delovanje srca.

Kot osebnost, kot človek, je bila prepričana, da mora sama poskrbeti za vse, si sama izboriti preživetje. A hkrati je v srcu čutila, da je vse prav…

A zakaj je vedno vse prav? Zakaj je vedno vse tako, kot mora biti?

Na to vprašanje si ni znala odgovoriti. Čeprav je hkrati čutila, da odgovor obstaja. In da ni daleč.

In čutila je, da se bo razkril, ko se bo nekaj spremenilo.

Ko bo ona nekaj spremenila.

A kaj? Kaj naj spremeni, da se bo razkrila resnica in jo odrešila?

[1] Imena večine likov so spremenjena

2. poglavje – SAMO DA ENKRAT MINE

TE BOLEZNI MEDICINA NI RAZUMELA IN ZNALA POZDRAVITI, URADNA IN KOMPLEMENTARNA. TUDI NAJBLIŽJI SO IZGUBILI UPANJE, DA BO ŠE KDAJ NORMALNO ZAŽIVELA. (Foto: Pinterest)

Kmalu je postalo jasno, da v primeru Keman Smreka uradna medicina nima pravega odgovora. Vsi pregledi so pokazali, da je zdrava, fizično in psihično. Krvna slika je bila celo zelo dobra, vsebnost železa je bila nadpovprečna.

A resnica je bila povsem nasprotna. Keman je že drugo leto preživljala pekel. Bila je lačna, neprespana, zaskrbljena, trpela je bolečine, zelo je shujšala, telo je bilo izsušeno.

Ko je menila, da je dosegla spodnjo mejo telesne teže, je zdrsnila še nižje, na 40 kg.

Zaradi bolečin ponoči ni spala več kot uro, čez dan je poležavala, občasno zadremala. Tudi Armand ni spal veliko. Potrebovala je družbo, ko je bila prepričana, da umira. Najhujše napade in slabost je premagovala tako, da je noge položila čez njegove noge, on pa je sédel in jih masiral. Vedela je, da mu ni lahko, saj je hodil v službo. Sčasoma ga je samo obvestila, da ji je slabo, nato pa vstala in odšla v kuhinjo, da bi z ritmično hojo nekoliko pomirila srce. Včasih ji je tudi uspelo.

Z vsakodnevnimi napadi tahikardije, nenadnimi hipertenzijami ter ekstrasistolami je živela že več kot leto dni. O tem vprašanju je nekoč razpravljala dežurnim zdravnikom na urgenci. Sklenil je roke kot pri molitvi, jo roteče pogledal in dejal:

»Ljuba duša, bolnišnica ni pravi naslov za vas. To je industrija, avtokleparstvo, vi potrebujete kakšno bolj inteligentno obravnavo… Poskusite z akupunkturo!«

Ravno tedaj je skozi okno v prostor priletel vrabec. Zdravniku je uspelo, da ga je ulovil in spustil nazaj v naravo.

Spreletelo jo je… Znamenje zame. Prisluhniti moram zdravniku, si pomoč poiskati drugje.

In kot da dušna znamenja res niso le pobožna želja, jo je naslednjega dne poklical oče. Ki ji je sam od sebe predlagal zdravnika tradicionalne kitajske medicine in se ponudil, da bo poskrbel za prevoz na terapije ter plačilo stroškov zdravljenja.

Hvaležno je sprejela. In bila je tako slabotna, da sama brez očetove pomoči v ordinacijo dr. Čuja ne bi zmogla.

Kitajski zdravnik tradicionalne medicine ji je najprej iridiološko pregledal oči. »V vas je dovolj življenja, a takoj nehajte jemati tablete. Te so krive, da se vam je sesul telesni sistem…«

Hvaležno ga je pogledala. To je bila informacija, ki jo je iskala. Nato je postavil še diagnozo – neravnovesje krvnega obtoka in vnetje želodčne sluznice.

Dr. Ču je bil poseben človek. Ki je zdravil že s pogledom v oči. Z njim je bolnika takoj postavil na pravo mesto. Predpisal ji je 21 terapij akupunkture, eno na dan brez dneva odmora. Od nekoga je slišala, da nekateri bolniki zaradi bolečin prenehajo z zdravljenjem že po terapiji ali dveh. Tudi njo sta masaža in zabadanje akupunkturne igle zelo bolela, in nazadnje je imela podplutbe po vsem telesu. Pojasnil ji je, da zaradi močno razredčene krvi, posledice preventivnega protiinfarktnega zdravljenja.

Kajti med hospitalizacijo na kardiološkem oddelku so ji dnevno v trebuh vbrizgali sredstvo za redčenje krvi in ji dali najmočnejšo, 500-mg tableto aspirina. Kljub močnim bolečinam, ki jih je čutila v območju želodca.

Jemanju aspirina se je uprla. Še zdrava ga ni dobro prenašala. In k sreči ji je uspevalo, da ga je lahko naskrivaj metala v predal mizice ob postelji.

Dr. Razgornikova Kemaninega upora ni prenesla. Prisedla je k njej nekajkrat na posteljo – pri čemer jo je vedno posedla – in ji začela glasno pridigati, pridigo pa zaključila z besedami: »Odločite se zdaj, gospa, kje naj vam poči strdek – v glavi ali v srcu?«

Keman se je počutila zelo slabo in imela težave z dihanjem. A je razumela, da zdravnico k takšnemu nenavadnemu ravnanju sili občutek nemoči. Zavedala se je, da so primeri, kot je njen, nočna mora za vsakega zdravnika. Nihče ne mara zdraviti bolnika brez prave diagnoze, ki je telesno in psihično zdrav, njegovo življenje pa visi na nitki.

Dva dni kasneje je izvid pokazal, da v telesu ni nikakršnega strdka.

Dr. Razgornikova se ni odzvala.

Dr. Ču je med vsako terapijo zabodel 20 do 30 igel v akupunkturne točke po telesu – vrh temena, med prste na nogi, na notranjo stran zapestja, na hrbtno stran roke, zadnji del kolena, v prsnico oz. 'žličko', pa v več točk na trebuhu. To jo je zelo bolelo, sploh ko je igla zadela živec. A naenkrat je bolečina kar prenehala, in je vse postalo prijetno, kot da bi zaplavala v nekakšno meditacijo. Zatem je pol ure ležanja z iglami v telesu zelo hitro minilo.

A pravzaprav jo je akupunktura manj bolela kot masaža. Tam se ji je pogosto zazdelo, kot da je tepena…

Navadila se je, da je dopoldne hodila na masažo in akupunkturo, popoldne pa se ubadala s stranskimi učinki terapije, na katere jo je opozoril dr. Ču. Ki ji je prav tako stalno odsvetoval jemanje zdravil. In res jih je postopno opuščala, bloxan je povsem nehala jemati.

Nekdo pa jo je opozoril tudi na posebne stranske učinke akupunkturne terapije, denimo sproščanje starih stresov in energijskih blokad. In res jo je pogosto obšlo intenzivno predelovanje čustev, kar so spremljali občutek nemira in nenadni vročinski sunki v različnih delih telesa, tudi v predelu glave.

Ker je bila s tem pravočasno seznanjena, je stranske učinke lažje prenašala. Predvsem je bilo pomembno, da ni jemala nobenih pomirjeval, ki bi preobčutljivo telo le še dodatno obremenila. Tako je med največjo stisko le stisnila zobe in si pomagala z mrzlimi obkladki.

Tako se je rešila začaranega kroga kemične odvisnosti.

Dr. Ču jo je opozarjal, da so motnje v krvnem obtoku posledica uradno predpisanih zdravil. A zdravil za zdravljenje česa? Ničesar! Kajti uradno je bila povsem zdrava, fizično in psihično. A zdravnikov to ni ustavilo, da je ne bi zdravili…

A je nehote opazila povezavo med želodcem in napadi tahikardije, hipertenzijo in ekstrasistolami. Kajti po hrani ali tableti se ji je stanje želodca tako poslabšalo, da je temu vselej sledil srčni napad. Pomislila je, da želodec zaradi zavračanja neprimerne hrane morda spremeni svojo obliko, lego, in tako pritisne na vagusni živec tik nad njim, ki nadzira delovanje srca kot glavni živec parasimpatičnega živčevja. In opazila je razlike pri zaznavanju srčnega utripa. Ob slabem počutju ga je zaznavala bistveno višje, pod prsnico, namesto v predelu popka kot ob dobrem počutju, in je pomislila, da morda zaradi spremenjene oblike želodca, ki tako pritisne na vagusni živec in ovira delovanje srca.